Zanimivo, ko sem hotla zdaj napisat prvi stavek, sploh ni kaj napisat.
V glavi pa tak razsul.
Te tu pisane zgodbe rada berem in se najde kakšna, ki prav preslikava mojo in se najde tudi še dosti drugih….ampak jaz še vedno ne vem kako in kam se naj postavim, da bom stala tam kjer meni “sede” stat.-;)

Dobro, da začnem…
Ločena, dva otroka, neverjetno boleč razsul po ločitvi in ravno tako počasen zadovoljni vzpon. In zdaj smo tu.

V dveh letih statusa samohranilke, sem najprej poiskala (bistvo) sebe in nahranila svojo dušo. Bilo je balzamično, ampak zdaj je treba iti naprej….. Torej želim povdariti, da ločitev nikakor ni (več) vzrok moji zmedi, beganju, razsulu…v glavi in mislih. Pa vendar je, stanje razsuto….
Nimam skominov in želja, da se mi vrne mož. Danes mislim, da je bila ločitev neizogibna in edina rešitev, da osvobodiva eden drugega.
Oba sva zdaj postala drugačana človeka…verjetno tisto, kar v osnovi sva.

Pa vendar obstajajo strahovi vseh oblik in velikosti…
Pravzaprav imam problem predelan že zelo daleč in žalostna ugotavljam, da se vrtim v začaranem krogu.

Sprejela sem razvezo od človeka (bivši mož), nikakor pa ne morem predelati dejstva, da mi je razbita družina.
Torej razblinil se mi je klasični družinski vzorec in zdaj moram samo to sprejeti z razumom in srcem, da bo mir.
Pa mi ne da, obstajajo strahovi.
Morijo me vzorci in navade, bojujem se z lastnimi frustracijami….vsak milimeter naprej me stane napora in energije za pol vesolja.
Bojim se in hkrati želim si novo vezo (stik z moškim), si predstavljate kak kaos to naredi v človeku?
Že to priznat me je stalo rosnega čela (mogoče bo komu to smešno, ampak tako je)…..

Se mi porajajo vprašanja;
Težko funkcioniram kot individualist?
Se bojim neznanega, ker so stalnice porušene?
Ali zgolj ego kljubuje moški energiji, ki me obdaja?

g.Boštjan in ostali, mi zna kdo odgovorit?!

Hvala.

Hmm, precej zmedeno je tole. Da je ločitev pustila nekaj posledic, je normalno. Se pa verjetno da tega rešit. Da po določenem času samskega življenja človek zahrepeni po bližini drugega, je tudi normalno. Bolj bi me skrbelo kaj temu hrepenenju predvsem botruje. Če gre samo za manjkajoči del družine, potem pa to ne bi bilo ravno v redu.

Težko sploh razložim….
Mislim, da gre za vzorec, torej sliko družine, ki je z ločitvijo izgubila podobo. In (vedno bolj) sem prepričana, da gre za lastno frustracijo.
Tudi sama nisem živela z očetom. In to je verjetno tisti ključni faktor problema.

Torej svojo sekundarno družino primerjam s primarno (saj jo vsi). Najprej mi je bila ideala družine razblinjena (čeprav je to vse del življenja) kot otroku. Kasneje kot mama gledam otroke in njihovo bolečino, ob razbitju njune primarne družine. In to spet boli.
Kot dekle sem si pričela ustvarjati družino z obljubo, da bodo moji otroci živeli v “popolni” družini. Šlo je zgolj za lastno željo, ker ni bila izpoljnjena meni, sem jo želela izpolniti svojim otrokom. Ampak življenje ima svoja pota, nastavlja nam šole in lekcije točno tam kjer smo šibki…

Vem, seveda vem, da družina ima moč in lepoto drugje, kot v iluzionarni sliki…..
Mah, saj pravim, enostavno moram predelati sama pri sebi, pustiti preteklost za sabo, zajeti sapo in ujeti svoj korak z življenjem.

Sem že pomislila, da sem v kakem “hipnotičnem” stanju jaz napisala tvoje pismo :))
Skoraj moje besede uporabljaš – ali jaz tvoje – ko včasih opisujem svoje občutke zaradi ločitve – pa je pri meni minilo že 4 leta.
Občutke olajšanja, pomirjenosti, skoraj veselja, ker sem se rešila oz. sva se rešila drug drugega.

In veeeeeeeelika žalost zaradi razbite družine. Racionalno vem, da otroka nimata tako velikega občutka izgube (se zelo trudimo vsi za to) in da je ta občutek moj. Z razumom sem že vse sprejela in vem, da je tako najbolje.

Ampak… v srcu… boli… Nimam več družine – tiste lepote in občutka povezanosti dveh odraslih ljudi in otrok… idealne slike, ki sem jo imela v svoji glavi in občasno tudi v realnosti.
Zato se tudi nisem še spravila v kakšno novo zvezo. Ker ne bi bilo fer.

Saj grem na bolje – na začetku sem tugovala ves čas, zdaj se pa žalost ciklično ponavlja : ob polni luni in ob PMS-u – če se pa oboje poklopi, je pa joj :))))))
Ne vem, kaj naj še naredim – iz vseh knjig, razmišljanj, pisanj, pogovorov sem prišla do stopnje, da nekaj racionalno vem. Srce pa boli še po svoje. Kdaj se bom sprijaznila s svojo samohranilsko družino?

Ko sestopiš iz idealiziranja na realna tla, vidiš, kje nastane razlika med “kaj bi moralo biti” in med “je kakor je.” Nič drugega nam ne dela problemov kot naši zabetonirani vzorci, neskladni z realnim življenjem. Potem kajpak ne živimo tukaj in sedaj, pač pa v namišljenem svetu nerealnih vzorcev, še življenje prilagajamo njim v prid….Noro, kajne? V takem precepu je res težko zdržat! Vzorce transformiraj, da kamot zaživiš tukaj in sedaj, vzameš realnost v svoje roke, potem se tudi problemov lahko sproti lotevaš, ker jih imaš kje prijeti.

čisto na kratko…še vedno ste družina…

Bi skoraj rekla, da me veseli, da nisem edina.
Pa me ne. Če se počutiš kot jaz potem me nima kaj veselit.

Dajva za začetek obe globoko zajeti sapo, nato pa poglejva okoli sebe, da z vso zavestjo in podzavestjo opaziva nove dimenzije, ki so privlačnejše od starih.

Jaz predlagam, da dokončno razdelava, raziščeva krivca in srž bolečine ter žalosti. Zagotovo obstaja.
Ko bova še to obelodanile, in z razumom razdelale problem, mu bova odvzele moč in srcu žalost.
Soočenje s problemom vedno prinese osvoboditev.

In tako bo vsakdan postal miren in enostaven…

MAXI !

Si spregledala Suzy26?
Saj ti je vse povedala…

In mimogrede-dopoldan sem bila na plaži,sama,z mp3 in dobro glasbo.In opazovala(to zelo rada počnem).
Na nabito polni plaži je bilo mogoče deset” idealnih” družin,torej mati,oče in otroci,ki so si med seboj pomagali,se skupaj zabavali,itd.Ti otroci so imeli max 3 leta,starši pa tja do 26-28.Vse ostale družine,z večjimi otroci in daljšem zakonskem stažu pa so bile enake-mati z otrokom v vodi,mati maže s kremo otroka,mati mu naredi sendvič,mu da pit…In potem vse to,s kremo in hrano,mislim,ponovi še za moža.Mož gre potem na pivo,mimogrede pregleda vse dobre mačke,mati pa “jovo na novo”-krema voda,žoga…
Te prosim,Maxi,nehaj idealizirat.Daj začni opazovati družine okoli sebe in dejansko boš ugotovila da ima Suzy26 prav.
Sama sem se zelo dolgo ločevala samo zato,ker se mi je zdelo nepojemljivo,da ne bom imela več družine.Ko sem dojela,da je sploh nisem nikoli imela,da je bila namišljena,pa je steklo.Si pa nikoli ne rečem,da sem samohranilka,ločenka,samska mama,itd,ker vse to me spominja na namišljeni vzorec družine.Sem ženska in mati.V tista okenca na formularjih nikoli ne napišem pod status:ločena,pač pa vedno samska.Ker ne vem kakšna je razlika.
Morda so vse te male razlike o poimenovanju lahko še kako velike,zame so in so mi pomagale,da sem se počutila enakovredno ženskam z “idealno”družino.

Nisem, verjemi nikogar nisem spregledala.
Hvala vsem in vsakemu posebej za svoj vidik na stanje, ki ga opisujem.

Bi pa rekla Klara tebi tole,

s svojim, pisanjem sem poskusila povedati, da se popolnoma zavedam teoretične rešitve problema, da se zavestno prepričujem in trudim rešiti vso nejasnost, utesnjenost in zmedo v meni. Praksa pač zahteva še več….enkrat udejanim tudi to. Pa saj ti praviš, da veš, da je (za vse) potreben čas.

Prav posebej si bom zapomnila tale tvoj stavek;
“Sem ženska in mati”!

Ne verjamem v feminizem, tako živim zgolj zaradi situacije.
Zato predvsem želim živeti kot ženska in kot mati.

Maxi
všeč si mi in res ne dvomim,da ti enkrat uspe.
Kar se tiče tistega stavka-jaz tudi nisem feministka v polnem pomenu besede,po možnosti z negativnim predznakom.Se pa počutim dosti bolj žensko kot v zakonu,še več,še dosti bolj mati,kot prej.Prej sem bila “stroj”,ki naj bi bil čimbolj popoln,se nikoli pokvaril,itd.Zdaj pa sem kar hočem in hočem biti ženska,ker je lepo biti ženska.
In si opazila,da vedno dam na prvo mesto žensko in potem mati.Pa imam otroka neizmerno rada,jasno,ampak,če sem zadovoljna sama s seboj,je moj otrok z menoj še bolj.
Brez zamere,ampak če si dopoveduješ da nisi ženska,da želiš samo živeti kot ženska,se ves čas opominjaš,da nimaš več družine.Kot bi hotela jesti in ne odpreti ust…
Vsaj mislim,da sem te pravilno razumela.Če ne,pa oprosti,če sem te kakorkoli prizadela.Ne namenoma.

Pišuka,Maxi,si mi pa res zlezla pod kožo,ha,ha…
Sem hotela dodat,da če prav razumem,je bil tvoj cilj v življenju družina,ki si jo pogrešala v mladosti.Tako kot je drugim službena kariera,npr.In imaš občutek,da cilja ne boš dosegla,oz.si ga že,enkrat,zdaj pa si spet na začetku.
Kdaj je meni,in predvsem-kako-uspelo predreti ta milni mehurček “družine”ti pravzaprav ne znam povedat,kar zgodilo se je.Počutila pa sem se prerojeno,lahko,zares prosto,dihala sem…In največji kompliment sem dobila od svojega otroka-da sem mu všeč tako spremenjena,da me sploh ne pozna iz te plati.Nekako je začutil spremembo v meni,saj sem se prej zelo trudila,da bi živela “normalno”in sem mislila,da on tega ne opazi.
Nisem postala ženska v smislu,da sem začela poudarjati svojo ženskost,se izivalno oblačit in gibat,uporabljati več make upa,itd-postala sem sam svoj človek.Saj če bi bila moški,bi ti pa danes rekla,da se dobro počutim v svoji moški koži.Enostavno je moj cilj,da sem kar sem-ženska in mati.
Je pa res,kar se napisala že enkrat prej,da si ne dovolim lepit etiket ala ločenka,samohranilka,itd.
Mogoče je tukaj srčika,najti si drug cilj.
Imam partnerja,ki je prišel spontano.Skupaj oz.par sva slabi dve leti in dobro se razumeva.Pa nisem želela,da bi živela skupaj,da bi ustvarjala novo družino z mojim in njegovim otrokom(otroka se razumeta,njegov me obožuje,moj sprejema njega).Ker mi je všeč stanje mojega duha,do katerega sem se dokopala,ker sem za vse večne čase končala z družino(čeprav spoštujem družine drugih),ker ne morem sanjati in postavljati ciljev kakršne sem imela pri 20,25 letih.Ne da jih nočem ali da se bojim,enostavno drugačna sem in všeč sem si taka.Hvala bogu je partner to sprejel,sprva sicer težko,a zdaj funkcionira zelo dobro.Najbolj pa sem zadovoljna,ker sem na tak način ostala mati,ki je otroku všeč,s katero se nasmeje šalam,ki jih najbrž razumeva samo midva.Nihče od nas nikogar ne deli z nikomer,se samo dopolnjujemo.
Kaj sem hotela povedat?Da ko izgubiš ali ne dosežeš enega cilja,to ni poraz,je dragoceno spoznanje in korak naprej.Vesela bi bila,ko bi si tudi ti našla nek drug smisel bivanja in se mi zdi,da je najlažja pot ta,da se najprej vrneš vase,postaneš zadovoljna samo s tem,da si ženska in mati,potem gredo stvari same naprej.
Problem nas je,da po ločitvi ne znamo spet živeti same,kar je normalno;še govorit v ednini ne znamo…
Ah,spet govorim o stvareh,ki jih vsi poznamo.
LP

Draga Maxi!

Tudi jaz sem se ob ločitvi morala sprijazniti, da se je končala moja idealna podoba zakona in družine, ki sem jo nosila naslikano nekje v moji glavi, realnost pa je bila seveda drugačna. To se mi zdi pomemben del dozorevanja človeka – ko si se sposoben posloviti od svojih predstav in idealnih podob in začneš sprejemati realnost takšno, kakršna je. To je ena pomembnejših lekcij, ki ti jo prinese ločitev.

Druga pomembna lekcija je, da se naučiš živeti sam, da znaš sam poskrbeti zase v vseh situacijah. Tudi tega se da naučiti, s pomočjo dobrih prijateljev gre lažje.

Delaj na tem, da sprejmeš s polnim srcem to, kar je in da iz tega ustvariš najboljše, posebej pa še, da v tem tudi najdeš nekaj veselja in zadovoljstva zase.

Naučiti se biti zadovoljna (ne glede na okoliščine in ne glede kaj delajo ali rečejo drugi ljudje) – to ni enostavno, pa je vendar ključno v življenju!!!

Vsega tega pred ločitvijo nisem znala in verjamem, da sem se morala ločiti zato, da sem se naučila teh življenskih lekcij.

LP

Priporočam ti knjigo Gary Zukov: Domovanje duše.