Ne vem, kako naj začnem. Danes je dan, ko ne vem več, kako naprej…

Imam krasno hčerko, ki je marca dopolnila 1. leto. Imam krasnega moža, katerega iz vsega srca ljubim! Težava je v meni…

Izhajam iz ljubeče družine, sem edini otrok. Vse je lepo in prav, le prave oz. pravilnega načina komunikacije ni med nami. S starši vedno bijem boj, kdo ima prav in največkrat ga izgubim…
Mislim, da se je vse skupaj začelo prav v moji družini, kjer se nisem, na žalost, naučila pravilne komunikacije.

Mož je krasen, prijazen, ljubeč do mene in do hčerke, priden, uspešen… Vse naj naj. Ni pa človek, ki bi znal sam videti stvari (nepospravljeno stanovanje, neplačana položnica,…). In take stvari me vsakodnevno motijo, četudi naredi vse, vendar šele, ko se mu pokaže s prstom.

In zaradi tega (vsakodnevnega kreganj zaradi takih brezveznih malenkosti), sem na nek način izgubila spoštovanje, ki sem ga čutila do njega. In posledično se ne znam več normalno pogovarjati z njim. Ves čas samo kreganje, zaničevanje, grdo govorjenje,… Grozljivka!!!

Trpim. Ljubim ga iz vsega srca, ne morem in ne znam pa si pomagati, da bi spet našla najino normalno komunikacijo, ki sva jo imela na začetku.

Kaj na storim??? Utrujena sem od teh vsakodnevnih kreganj!

levinja

P.S.: Nikoli se ne kregava pred hčerko!

Pač moški so nasplošno takšni, da pač tega sami ne strorijo. Večina je takšnih. Jaz recimo dam prat perilo, pa grem nevem domov za 2 dni (ne živiva še skupaj cel čas) pa ga ne obesi dokler ga vsaj po smsju ali pogovoru po telefonu spomnim, pa reče ja OK ni problema in to je to 🙂

Pač najbolje je skoraj, da se navadiš. Glej naštela si kup stavri, ki so pri njemu naj naj.. Je ena ki te moti, sprejmi to pa mu pač reči. Daj malo mi pomagaj pospravit ali skoči plačat to položnico…

Pač moj predlog…

LP

Ljudje smo res ena hecna bitja. Zato, ker predno ozavestimo, da pelje do točno določenega rezultata samo točno določena pot, se potepamo po vseh možnih poteh, samo po tapravih ne! Najprej se vprašaj, kaj je za vajin odnos bistveno, v tem smislu, kakšne vrednote naj prevladujejo. Potem pomisli, katere poti so speljane do teh vrednot. Tu pa že nastopimo kot ustvarjalci, kot graditelji, kot krojači lastne usode. Ker poglej, če hočemo bivati v ljubečem odnosu, si ga moramo ustvarit tako, da vanj vlagamo ljubezen! Mi pa vlagamo v odnos nekaj podobnega kot so vlagali naši starši. Zakaj? Ker samo to poznamo, forsiramo samo znani način izražanja, potem se pa čudimo, da gre vse v drugo smer kot smo si zastavili. Pa se nimamo kaj čudit, ker smo točno na mestu, kamor smo odnos sami pripeljali. Samo zato, ker smo ga peljali podzavestno! Kako naprej? Ko smo si zastavili cilj in ugotovili, da nas sedanje poti ne vodijo v pravo smer, je pol že narejenega! Ker ozaveščanje je tu bistveni korak, naslednja poteza pa vsebuje zavestno odločitev za spremembo smeri. Od tod dalje se imamo na vajetih, da ne zdrsnemo v stare kolesnice privajenih in globoko vsajenih vzorcev obnašanja. Še nečesa se moramo zavedat, da obnašanje, mišljenje, čustvovanje, vse to so samo naša izrazna sredstva, ne pa človek kot tak. Ozaveščanje miselnih vzorcev zelo dobro opisuje Marjan Ogorevc v svoji knjigi Samozdravljenje s karmično diagnostiko. Pa veliko uspeha!

mu manjkajo navodila. Ker za vse poskrbiš ti in ve, da ne boš zamočila, si pač ne dela problemov. Izpusti kaj iz rok in mu povej: ZA TO SKRBIŠ TI!
Položnice prenesi na njegovo ime.
Lahko tudi:
Izpiši razpored plačil in obesi na javno mesto.
Če ima računalnik, mu vnesi opomnike, ki ga opozarjajo. Orodij je morje.
Nehaj pospravljati, čez kako leto bo začel on 🙁

Tudi jaz sem pred dnevom pop**, ker je odprl balkonska vrata in pustil malčka samega. Kot da še nikoli ni slišal za nobenega otroka, ki bi splezal na stol in padel čez ograjo.
Prekl***, saj je odrasla oseba, ali nič ne razmišlja. Navsezadnje sem mu to, da se otroka ne pušča brez nadzora v taki situaciji samega povedala že kar nekajkrat. In potem se razburja, ker malčku pove nekaj 10x in naredi malček 11tič zopet “narobe”.
Ne vem kaj je s temi moškimi. Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da sem lezbijka in se mi ne bilo potrebno ukvarjat še z vzgojo odraslih.

Heheh, če ti povem po pravici povem je vsaka ženska po moje vsaj – že pomislila, da bolje, da je lejzbika….

Jaz pač vedno citiram naslov knjige: MOški so it Marsa, ženske pa iz Venere 🙂 🙂

Včasih jih samo debelo gledaš – kaj za vraga si štuirau.

Glej jaz sem od mojega mlajša 6 let, pa se bolj znajdem (ne bom sedaj našetavala) jaz 23 on 28 🙂
Pa so take stavri, da se na koncu samo smejem, ker je kot otrok – ce mu kaj recem naj in potem on zato nebo, ker sem mu rekla. 🙂 Hahaha mislim ne…

Pri nas sije sonce

Mislim, da je tvoj moz cisto v redu. Stvari mu je pac potrebno pokazati in dokler jih rad naredi, ko jih pokazes, ni nobenega problema (moj je isti). V tem smislu se lepo dopolnjujeta – team work. Zelo dobro ti je prakticne resitve napisala mogoce-.

Mogoce ti starsi dajejo obcutek, da si manjvredna in da se moras stalno boriti in nekako pokazati, kako sposobna in odgovorna si. Ne prenasaj tega vzorca se na svojo druzino. Gotovo se tvoj moz zaveda, kako sposobna si in te spostuje, ne da bi morala ti njega stalno opozarjati, kako nesposoben je na nekaterih podrocjih v primerjavi s tabo. Zakon ni tekma v sposobnostih, ampak sodelovanje.

Meni se je zdela zelo dobra misel nekega psihologa: v zakonu ni najbolj pomembno, kdo ima bolj prav, ona ali on, na prvem mestu je, kaj je najbolj prav in najboljše za zakon. To mora biti cilj.
Glede tvojih težav pa se mi zdi, da si preprosto razvajenka, ki misli, da mora biti vedno vse po njenem. Večno te ne bo prenašal, tvoj dobri, potrpežljivi mož. Včasih, ko boš prav odvratna do njega, pomisli na to, da te lahko nekega dne zamenja za prijetno, prijazno, nežno deklico. Mogoče te bo to streznilo.