S fantom sva po 4 letih lepega in manj lepega končala najino vezo. Očital mi je, da ima v najinem razmerju vso premoč, da ne gledam nase, ampak se mu ves čas podrejam. Kar je bil zame velik šok. Najinega raznerja nisem nikoli jemala kao merjenje moči, kdo je nad in kdo podrejen. Mislim, da se morava oba truditi za to, da sva in se razvijava…skupaj.

Zveza mi pomeni neskončna predanost, prepletanje dveh ljudi v eno celoto. Ampak kako začrtati mejo, kje se konča toleriranje napak drugega in prilagajanje njemu? Kako daleč še lahko grem, ne da bi s tem drugemu dajala občutek, da se podrejam? Želim si upoštevati njegove želje, gledati nanj in s tem tudi na naju. Nisem neka trmasta oseba, ki bi stvari rada po enem ključu in to je to. Sem zelo fleksibilna…kaj to pomeni da sa podrejam. Pač če se dajo stvari speljati tudi po drugi poti, cilj pa je isti, kaj ni vseeno?

Hvala za vse odgovore

So fantje, ki kar uživajo, če jih maltretiraš in jim ukazuješ. Očitno rabi dominantno. Nič nisi izgubila. Si čudovita, samo najti moraš pravega, ki te bo spoštoval in cenil tvoj lepi značaj. Živi pa tako, da so najprej tvoje potrebe izpolnjene, saj pravijo, kdor sebe nima rad in ne zna poskrbeti zase, tudi tudi drugim ne more pomagati. Pa kdor ne zna podarjeno lepo sprejeti, tudi dajati ne zna. Drži se in prižgi svoj notranji ogenj samozavestno!

ojla, lebdim,
mene je nek bivši fant zapustil zato, ker naj bi ‘kao’ ne imela svojega ‘jaza’ – v bistvu podobno kot pri tebi, da naj bi se mu skoz prilagajala in to. no, dolgo sem se grozno sekirala za to in razmišljala, ali je res tako. nato sem odkrila, da imam pač neko lastnost, ki jo vsak po svoje interpretira – to je, da sem pač prilagodljiva in da ne vztrajam za vsako ceno pri svojem, ampak poskušam ravnati tako, da v odnosu ohranim harmonijo. on je to interpretiral kot pomanjkanje jaza, kar me je zelo prizadelo. zanimivo je, da moj sedanji (in vsekakor bodoči) na to gleda čisto drugače in ceni prav to prilagodljivost. čisto nič se mu ne zdi, da ne bi imela svojega jaza, če pa kdaj na račun te prilagodljivosti res ravnam v svojo škodo, me ljubeče opomni, da morda to ni ravno najbolje zame.

da sem se rešila prizadetosti, ki se pojavi, ko ti nekdo takšne reči pove, pa sem začela razmišljati tako: če je bil v njegovih besedah morda res kanček resnice (in prišla sem do tega, da je bil morda res, saj pretirano prilagodljiv tudi ni dobro biti), bi, če bi me imel res rad, vzpodbujal moj jaz, ne pa, da me je vsakič pripeljal v situacijo, v kateri me je na tihem ‘preizušal’ (česar se jaz takrat seveda nisem zavedala), in ko par takih ‘preizkusov’ po njegovem nisem prestala – evo ti konec razmerja. taki primerki zame niso zreli. sem mu pa zelo hvaležna, saj sem svojega sedanjega partnerja ob tem zagledala v čisto drugi luči in znam zdaj veliko bolj ceniti njegovo ljubezen. tisti kanček resnice v besedah bivšega pa sem tudi vzela kot dober nasvet in od takrat dalje znam precej bolje postavljati svoje meje – kar pa je tudi važno, ne samo v odnosu s partnerjem, ampak tudi z drugimi ljudmi.

v glavnem, glavo pokonci in imej se rada, tipa pa čimprej pozabi.

Mislim, da je bilo to razmerje zame kar dobra šola za naprej. Res je, da če te nekdo ves čas vodi v situacije, v katerih ni kompromisov zanj so le dejstva in tako in pik, ni kaj dosti ni narediti. Razen tega, da potegneš črto in narediš konec. Najlažje seveda.

Poskušam ga pozabiti, vendar se mi dozdeva da je ta razlog, ki sem ga napisala zgoraj bil bolj izgovor, kot pa kaj drugega… Grem počasi, dan za dnem.

Obema hvala za odgovore.