Pozdravljeni.

S punco sva skupaj 6 let. Pred mesecem dni sva imela pogovor na njeno željo. V odnosu ni bila zadovoljna zaradi pomanjkanja komunikacije. V glavnem da nisva nič več počela skupaj. Priznala je tudi da je spoznala moškega, ki ji je všeč. Šlo naj bi samo za pogovor, ki ga je doma pogrešala. Po nekaj dneh pogovorov in razglablanj, sva sklenila, da bova poskusila dalje. S tem moškim je prekinila stike. Sedaj pa sem jaz postal tisti ki dvomi v to da bi ostal z njo. V njeni družbi se ne počutim dovolj sproščen, in tudi nasploh sem kar naprej zamišljen in o tem razglabljam v sebi. Ali je to vmes samo moški ego? Ali sem na njo jezen? Ali se je pojavilo nezaupanje, ki ga prej ni bilo? Jaz je nisem nikoli prevaral ne čustveno in ne telesno Po eni strani sem odločen da grem, po drugi pa bi rad ostal. Razpoloženje se mi menjava iz ene skrajnosti v drugo. Prosim za nasvete vse ki so imeli podobne izkušnje.

Edino vprašanje, ki si ga moraš zastaviti ( in nanj pošteno odgovoriti) je, ali jo dovolj ljubiš ( in seveda ona tebe), da lahko izgradita odnos, ki si ga oba želita. In – ali jo dovolj ljubiš, da preneseš misel (in bolečino) na nekoga drugega, ki je tvoje dekle očaral.
Ljubezen ima neverjetno moč, če je prava.
Če pa dvomiš vase, bo vajino skupno življenje polomija in je bolje, da se razideta.

Ona je ugotavljala, da vama v odnosu primanjkuje komunikacije in da nista nič več počela skupaj. Ti si ugotovil, da se v njeni družbi ne počutiš dovolj sproščeno; kar bi razumela-se ne počutiš dobro.

Torej?

Če nisi opazil, da je le malo stvari oziroma nič, ki jih počneta skupaj in če nisi opazil, da se zelo malo pogovarjata, boš sedaj moral opaziti, da ti bolj malo pomeni. Ker drugače bi iskal njeno družbo, pogovor z njo in aktivnosti, v katere bi jo iz svoje strani rad vključil.

Mislim, da se ni nič pojavilo, česar prej ne bi bilo, le pogovor je stekel in odprl tisto poglavje, o katerem se prej ni govorilo.