Pri 56 letih sem ostala pravzaprav popolnoma sama;sicer živim z ostalimi člani družine v istem stanovanju, vendar ne čutijo nobene potrebe po pogovoru, lahko tudi cele dneve ždijo vsak v svoji sobi in jim je dobro.
Za znoret, ne vem kdo je bolj “normalen”
Kako naj se rešim tega pekla?

Dejstvo je, da se tako stanje ni zgodilo čez noč. Najbrž si tudi ti prispevala svoj delež. Ker nisi napisala, ali si v službi, oz. v pokoju ti lahko približno povem, da če si se predkratkim upokojila, ti je do sedaj tako stanje najbrž odgovarjalo, sedaj ko imaš čas, pa si želiš pogovorov. Težko boš sprememnila zadeve. Ti se boš morala angažirati in z majhnimi koraki vzpostaviti odnose na novo. Poskušaj s kakšnimi krajšimi stavki, recimo potrkaj na vrata tvojega družinskega člana in vprašaj za kakšno mnenje, ali nasvet. Morala boš biti potrpežljiva in večkrat poskušati začeti pogovor.
Če še vedno ne bo odziva, si pa lahko najdeš ali pokličeš kakšno prijateljico in začneš hoditi na sprehode, izlete , morda večkrat na kakšno kavo. Še vseeno boljše, kot pa doma poslušati tišino.

Dona, zdi se mi, da tudi ti ne čutiš nobene potrebe po pogovoru, saj si napisala samo par besed. Kako naj se pravzparav človek s tabo pogovarja, če nisi načela nobene teme, ne poveš kaj te zanima, koga imaš rada, kaj bi se pogovarjala. Rekla bi, da vse do zdaj nisi bila zgovorna, sicer bi imela tovrstno prakso in ne bi zdaj spraševala kako naj dosežeš da se drugi pogovarjajo s tabo. Vzeli so te takšno kot si, da pač ne govoriš. Povej vsaj, zakaj ti naenkrat manjka pogovor. Ali je zamrl, ali ga nikoli tudi bilo ni. In, mimogrede, tvojim družinskim članom – tako skupno imenovanje pove, da res samo stanujete skupaj, za kar ima vsak svoj prispevek – tudi povej, kaj se želiš pogovarjati. Sicer pa, najprej prični govoriti sama.

Draga Dona,

dragoceno je, da se zavedate stanja, v katerem ste se znašli in razmišljate o tem, kako ga rešiti. Gotovo se ni zgodilo čez noč in vsakdo v vaši družini ima svoj delež odgovornosti. Razmislite, kako je prišlo do takšnega stanja, kakšen je vaš prispevek in skušajte spremeniti svoje vedenje, svoje odzive. Postanite vi bolj pozorni do drugih družinskih članov, recite jim prijazno besedo, izkažite drobno pozornost, a ne bodite vsiljivi in ne pričakujte preveč od njih (naša pričakovanja so velikokrat lahko ovira za boljše odnose).

Jeseni vas toplo vabim v Šolo čustvene inteligence!