Pozdravljeni,

ne vem sploh kako naj vse v kratkem napišem ampak v teh deževnih dneh tudi pri meni voda spravi vse na površje. Začelo se je tako, da sem se 2 leti nazaj zapletla s sodelavcem (sprva je šlo za avanturo – čisto nedolžno – če se temu lahko tako reče) pozneje, ko sem ga bolje spoznala so želje na moji strani prerasle v pričakovanja in želje po čemu več. Takrat sem bila s fantom že kakih 10 let (gre za srednješolsko ljubezen) in dejstvo je, da takrat ni bilo med nama vse ok in se je to s sodelavcem zgodilo kot posledica krize v odnosu. S fantom sva bila v fazi kupovanja stanovanja, on je prebolel težjo bolezen, vedno bolj se je odmikal in zapiral sam vase (pa ni bil depresiven – le postal je manj komunikativen kot je bil), poleg njega mi je bila prava muka in dolgčas, kar bežala sem stran, ves ta čas sva se s sodelavcem družila in vedno mi je bilo z njim všeč, ker je dinamična oseba, komunikativna, pravo nasprotje fanta. Tako sva se s fantom odtujila in zvezo prekinila. Nisva se sprla in na nek način ohranjava stike (le po tel), jaz bom odkupila stanovanje, ker si pač on tega ne mora privoščiti. Po 12 letih študija še nima diplome in je šele decembra po mojem prigovarjanju šel v službo. On je tudi zaradi tega stagniral, medtem ko se je meni življenje, predvsem zaradi službe odvijalo zelo hitro, dinamično, naučila sem se veliko stvari, delam z ljudmi, … kot posledica vsega sem jaz rasla, on pa ne, tako sva si tudi zaradi tega postala različna.
Sedaj sem sama, in zlagala bi se če bi rekla da sem se rešila bremen in vprašanj prejšnje zveze s fantom in bremena ALI SEM NAREDILA PRAV? Druga stvar pa je, da želja po tem, da bi s sodelavcem lahko bila normalen par z vsakim dnem samo večja. On pa tega ne želi, ker je poročen in ima dva otroka. Naj povem, da nikoli ni obljubil, da bo pustil družino in je vedno trdil, da tudi če je njegov zakon katastrofa bo vztrajal zaradi otrok. Torej z njegove strani ni lažnega upanja, samo z moje je pričakovanje. Dokler sem v službi je ok in uredu funkcioniram, problem nastane ko je vikend, ali pa počitnice, prazniki….. Potem ostanem sama in čakam….. še sama včasih ne vem na kaj čakam. Strah me je tudi se preselit v stanovanje, ker bom tam sama in od svoje pubertete dalje nisem bila sama, sedaj pa na pragu 30ih let doživljam popolnoma nepoznan svet. Drugi me poznajo kot veselo, dinamično, humorno, dobrodušno osebo in taka tudi sem – dokler ne pride vikend in ostanem sama. In v tem trenutku se bojim samote in zdi se mi kot da bom večno sama in da se ne bo našel nihče, ki bi mi zrasel pod kožo tako kot mi je fant pred leti in sodelavec zdaj.
Očitno mi je življenje namenilo drugo pot kot sem sprva mislila in hotela – kot pravi pesem “…človek obrača, bog obrne…”

Sem mar od življenja pričakovala preveč, sem preveč zaletava, nepotrpežljiva?

Lara

Človek obrača,življenje obrne.

Morda si rabila vse te izkušnje.Vsak dozoreva na svoj način,samo ti si se sedaj nekje ustavila in zakoličila.Sedaj pa ne gre naprej,ker rabiš nekoga,ki bi te naprej popeljal skozi življenje.

Trenutno pa pravega ni na obzorju.Eden je preteklost,drugi je zaseden in nimaš pri roki tretje možnosti,zato pa občutiš trenutno praznino.

Bodi takšna kot si in se sedaj ne zapiraj pred svetom.Sigurno je nekje nekdo,ki ti ga je to življenje namenilo.Trenutek zato pa še pride in to največkrat takrat ko to najmanj pričakuješ.

Nikoli ni samo eden izhod ali samo ena pot,zmeraj obstajata vsaj dve.Po kateri poti boš stopala v prihodnosti,je največ odvisno od tebe,tvojih želja,ciljev…

Pravijo vse ob pravem času,eni prej ,drugi kasneje….
Glej samo na to,da zaradi naših interesov,ki so včasih tudi hudo egoistični ne trpijo tisti,ki si tega nikoli ne zaslužijo.Tako ne boš gojila lažnih upov,ki pa se lahko čez noč razblinijo kot milni mehurčki.

LP!

Ja. Lepo si napisala, da sem obtičala ker je eden zaseden drugi pa ni zame.
Malce pa človeka pretrese, ko pri 29 ih prvič ostane sam. In dogaja se mi da hodim po cesti in vse kar vidim so mamice z otroki, trebuščki ali pa pari in se sprašujem – je kaj podobnega tudi meni namenjenega.
Včasih bi bilo lažje da pogledaš v prihodnost vidiš kaj in kako bo in potem greš naprej, mene to bega, ker ne vem kaj bo, ker me je na nek način strah tistega kar prihaja – tistega neznanega.

In si mislim ali nebi bilo bolje kot da sem sama, da sem s fantom. Pa vem da ni.

Lara

Draga Larika,

misliš da tisti parčki ki jih srečuješ in mamice z otroci in s trebuščki…misliš da oni vedo kaj jih čaka?

Daj no-vsi potujemo v neznano.

Si pa kdaj domišljamo da vemo kam…

Draga Larika,

Obe zvezi, v kateri si vlagala svoj čas in energijo, sta se izkazali za zgrešeni, to si že sama spoznala. Morda je zdaj pravi čas, da se naučiš biti sama. Mnogi se, tako kot ti, bojijo samote in mislijo, da je nekaj slabega. Obdajajo se z ljudmi, vztrajajo v neperspektivnih zvezah, počnejo tisoč stvari, ne prenesejo tišine, da ja ne bi slišali notranjega glasu, ki nam govori resnico o nas samih. In dokler ne prisluhemo temu glasu, ne moremo reči, da se poznamo, da vemo, kdo v resnici smo. To pa je vendar eno pomembnejših spoznanj v življenju, se ti ne zdi? Ko pa se poznaš, ko ti ni neprijetno biti sam s seboj, ko veš, da je tudi življenje brez partnerja lahko polno, ko tvoj notranji mir ni odvisen od nekoga drugega, izžarevaš samozaupanje in pozitivno energijo, ki v tvoje življenje pritegne nove ljudi.
Mislim, da je to pot, ki bi jo morala zdaj ubrati. Preseli se v svoje stanovanje, ne boj se samote, vzemi jo kot dar. Ko se boš nekoliko odmaknila od vsega, kar se ti je doslej dogajalo, boš stvari videla drugače, iz drugega zornega kota, in marsikaj ti bo bolj jasno kot ti je zdaj, ko zaradi dreves ne vidiš gozda. Praviš, da od pubertete dalje nisi bila sama. Potem si ta del odraščanja na nek način izpustila in je zdaj čas, da to opraviš. Videla boš, da ti ne bo hudega – nasprotno, morda boš spoznala, da je to tisto, kar si pravzaprav pogrešala.

Upam, da si boš našla partnerja ki bo po tvoji meri in da boš z njim imela potomstvo in da se bo čez nekaj let pojavila neka partnerjeva sodelavka ki bo razdrla tvojo pravljico.

Dragi human,

jaz pa tebi želim v življenju same dobre stvari, da se ti nikoli nič slabega ne zgodi in da boš v vsakem trenutku znal najti srečo zase in za druge ljudi.

vsem ostalim hvala za nasvete – lepo je, da včasih kdo vidi tvoj svet bel pa čeprav ga sam vidiš zelo črnega.

Hvala vam, zavedajte se da za vse kar rabite za srečo, nosite vsakdan s seboj!!!!! Naj tako tudi ostane.

Larika

Pozdravljena,

povem ti iz svoje izkušnje, stara sem 36 let, zadnji dve leti sem bila samska in sem se nehala s tem obremenjevati. Ugotovila sem da je v življenju veliko lepih stvari za počet, veliko zanimivih ljudi za spoznat-predvsem pa samega sebe.
Ko sem se nehala obremenjevati s samskostjo in sem jo sprejela kot del življenja-se je zgodilo kar tako…
Za nič mi ni žal-tudi za prejšnje veze ne, saj zdaj vidim da ne bi šlo, jaz sem se spremenila, zrasla in imam drugačne želje, ki mi jih lahko izpolni moj sedanji fant
…torej, če se jaz pri svojih letih nisem sekirala, se ti sploh ne rabiš, imaš res dovolj časa da se zgodi tisto kar želiš…
želim ti vse lemo, p

Draga Larika…sočustvujem s tabo…bila sem v obratni vlogi. Jaz poročena in dva otroka. Tudi nezadovoljna, neizpolnjena, počutila sem se brez opore, varnosti… Spoznala sem nekoga…sprva sem mislila, da si bom vzela trenutke lepega, nato šla naprej z lepimi spomini. Kajti treba je ostat v zakonu, ne razdirati družine…

Čustva so se razvila preko vsake meje. Želela sva zaživeti skupaj, vendar sem jaz še iskala moč, ne želela nikogar prizadeti. Že avgusta lani mi je postavil ultimat, da ne more več tako naprej…jaz pa ga še vedno ne morem preboleti…Moral bi mi dati več časa, da bi premagala strah, se ločila… Ni zmogel, kaj čemo. Vsak od naju je ravnal tako kot je zmogel. Šele kasneje, decembra, sem našla moč, da sem se odselila. Drugače sem doma povedala, da se želim ločiti in vse to, ampak v očeh otrok sem bila kriva…nista želela z mano, če bom z drugim… In ta nova ovira…pustiti otroka pri možu, čeprav že mlajši star 14 let… Ne, ni šlo..nisem zmogla…No, kasneje ko sem se odselila…sem ga skušala pridobiti nazaj. Ni želel več…da je odšel naprej… Po 5 mesecih… Kaj pa vem, čutila sem, da me je iskreno ljubil… Tako da…težka je odločitev, kaj v takih primerih. Od primera do primera… Jaz sem drugega iskreno ljubila in vem, da bi na koncu lahko zaživela z njim, samo predolgo sem rabila. Je pa hudo…Ljubiti nekoga in biti dovolj močan, da uvidiš, da z njim ni prihodnosti. Oh, vsa čast tem močnim osebam. Sicer pa…včasih prideš do roba, do skrajnega razočaranja, da lahko prekineš…

Jaz sama kasneje nisem zmogla ostati…vrnila sem se k družini, z odkritim pogovorom, s temelji, kako…. Pa mislim, da sem sposobna sicer samostojno živeti… Ampak kar nekje brez otrok…pa brez moje ljubezni, zaradi katere sem to naredila… Ne, ne še…

Ampak gradila se bom naprej. Moram se najti, moram spoznati, kaj v resnici želim. Ja Sybil, samota je dar…notranji mir, neodvisen od drugega, bolje kot živeti proti svojemu srcu…Kot take osebe bomo tudi v odnosih z drugimi našli srečo…

Tako da…veliko sreče Larika… Sej se boš našla…čeprav sprva s težavo, z žalostjo…ampak raje tako in iskreno… saj bo…

Uauuuu,
tole Patricija mi je pa dalo poguma.
Pa saj vem, da me nekje nekoč čaka nekdo s katerim bom srečna, ampak najprej moram najti samo sebe in se naučiti biti vesela tudi sama s sabo in uživati tudi takrat – nekdo je v enem od odgovorov napisal, da tega očitno v življenju še nisem počela tako da je zdaj prišel čas ko se moram to naučiti. Morda je tudi čas da se znebim svoje ovnovske neučakanosti in zaletavosti, ko bi rada vse že vnaprej vedela kako bo.

Vesela sem ko slišim, da se srečajo samski (neporočeni, nevezani) ljudje tudi pri teh letih. Sama sem s fantom resda razčistila, toda ta poročen moški mi ne gre iz glave, in vztrajno se kot muha zaletavam v šipo in me vsakič odbije – trma trmasta.

Cenila bom ta čas ki mi je namenjen sami in vem da je to čas ko bom zorela v bolj zrelo osebo kot sem. (načeloma sem v nekaterih stvareh dokaj zrela ampak tole, tole je pa kot pri 14ih)

Patricija razveselila si me s svojo veselo zgodbo – VSE DOBRO!!!!

Ja, žal je tako. Ampak tudi tvoja zgodba ima luč na koncu tunela, spoznala si sebe – žal na krut način – ampak si se veliko naučila in četudi na zelooo boleč način je ta šola zelooo dragocena in te izkušnje neprecenljive. Hvala ker ji deliš z mano.

Moja plat medalje je, da si ne morem dovolit, da bi si kradla vse najlepše v življenju (vikendi, počitnice, večeri z nekom ki ga imam rada in ki ima mene rad) in ves čas samo ČAAAAKAAAALAAAA na to kdaj bo imel čas, in kdaj bo našel dovolj dober trenutek, da lahko pride. To ni to. V taki vezi ni enakopravnosti in vse je na meji spoštovanja – samospoštovanja. Vem da je to tako, ker JAZ to dopuščam. In ne krivim nobenega kot samo sebe in svoj strah in svojo nemoč takrat, ko je to najbolj potrebno.

Tudi jaz si želim vsega tega, z nekom, ki si bo želel vse to (vikendi, počitnice, večeri, otroci, ….) z mano.

S težavo, žalostjo, ampak raje tako in iskreno se iščem! 😉
Hvala.

Draga Larika,

upam, da ste se iz življenjskih dogodkov kaj naučili – namreč, da se ni modro zapletati z nekom drugim, kadar smo že v partnerskem odnosu, četudi je ta v krizi. Na dolgi rok se to nikoli dobro ne izteče.

Sedaj ste sami in čakate … Morda boste morali še nekaj časa čakati in boste na ta način spoznali resnično vrednost partnerskega odnosa. Pravo vrednost nečesa običajno spoznamo takrat, ko tega nimamo, saj sicer jemljemo kot samoumevno. Ne bodite preveč “na preži” za vsemi pari, nosečnicami in dojenčki, saj si boste s tem le grenili življenje. Poizkusite se naučiti biti sami in tudi v tem času predelati svoje izkušnje iz preteklih odnosov. Odkrivajte svoj pravi jaz in tisto, kar vas v resnici veseli. Potem se bodo tudi vaši strahovi zmanjšali. Ko pa bo pravi čas za vas, boste gotovo spoznali nekoga.

Vso srečo vam želim!