Že naslov posta vse pove. Vedno zabredem v težave pa, če se še tako trudim in prav zavestno izogibam vsemu kar samo diši po težavah sem vedno ravno tam kjer so težave. Sem dobronamerna, prijazna oseba ampak nekaj v meni je očitno takega, da ob meni vsi moški partnerji znorijo, mislim dobesedno se jim klinična psihološka slika zelo poslabša, podjetje gre po mojem prihodu v stečaj, avionu s katerim letim pa grozi padec po odpovedi motorja. Pa, da ne boste mislili, da o tem razlagam naokol ampak me vedno razkrinkajo in če slučajno pobrskajo po mojem življenjepisu podobnemu kamnolomu in odlagališču razbitin rečejo ojoojoj ti si pa hopless primerek. In kam naj se dam, kje sprejemajo take zavožene primerke mi povejte? Ker imam kar nekaj taktik za neuspešno preživetje, sem zadnje čase ubrala tako dokaj budistično taktiko, da mi je malo mar za cel svet in zame vred in se mi zdi, da malo pomaga takoj, ko pa hočem kaj povedati ali opozoriti na nepravilnosti se pa kalvarija zopet začne. Torej moram biti tiho in ponižno strmeti v nebo ter čakati na čudež. Že od nekdaj sem bila prepričana, da sem se rodila ob nepravem trenutku in na nepravih geografskih koordinatah ta občutek se namesto, da bi že poniknil kar naprej glasneje oglaša. Moje življenje je skupek nečesa kar si sama ne bi ravno izbrala v pestrem izboru ponudbe ampak tako je naneslo in tolažim se, da bi lahko bilo še slabše. Grem spet vadit tišino in pokornost… pa ravno za poletni čas je ta kombinacija čist mimo.

Vse je v glavi. Če se prepričaš, da si nula in nevreden tega ali onega, potem se to udejani. Čeprav ni nujno, da te drugi vidijo tako.

Po drugi strani pa se dobre stvari dogajajo pozitivno naravnanim ljudem.

Če pa človek že ve to, pa jasno ni lahko spremeniti lastnega miselnega vzorca. Začeti je potrebno s spremembo vsega tvojega življenja: družbe, službe. Predvsem je tudi pomembna fizična aktivnost, veliko se gibaj in to ne v fitnessu – pojdi v naravo.

Družbo si išči na sledeč način plesni tečaji, jezikovni tečaji in nasploh družbe pozitivno naravnanih razgledanih ljudi.

Če ne veš kdo si, poglej svojo družbo – to si tudi ti.

Pomagaš si lahko še na sledeč način: pojdi k osebni zdravnici, naj ti napiše napotnico za psihologa. Tudi pogovor o strahovih je lahko zdravilen.

Še nekaj, beri knjige. Osebna rast, čustvena inteligenca, samopodoba so odlične tema.

Predvsem pa: zavedaj se, da si neponovljiva in enkratna taka kot si. Ceni se in cenili te bodo tudi drugi.

Se strinjam z GORENC-em. Dodala bi morda le še to. Meni je, ko sem bila precej na tleh, pomagala knjiga Luise L. Hay: Življenje je tvoje. Večina del omenjene avtorice govori o pozitivizmu in vplivu naših misli na dogodke, za katere poskrbimo s svojimi mislimi. Všeč mi je bil njen stavek, ki gre približno v tem stilu: naše misli so, kakor seme in kar sejemo to bomo želi oz. kar mislimo, se bo uresničilo…
Začnite se veseliti ob drobnih stvareh in v vsakem dogodku poskusite najti pozitivno sporočilo.
Vaš primer z letalom: mislim, da ste lahko srečni, ker imate nekoga, ki vas tako zelo čuva, da ste vseeno varno pristali in imate možnost še dalje z nami uživati življenje na tem svetu – mnogim to ni dano… Saj veste kako pravijo: za optimista je kozarec napol poln, za pesimista pa napol prazen…
Lp, P.

šalica je na pol polna ali na pol prazna…
gledaš in sama sebi poudarjaš le prazen del, pozabljaš pa na polnega.
Vsak dan je nova možnost za nov začetek…le odločiti se moraš za to!
-Klik-

Zanimivo, meni se pa sploh ne zdi, da bi bila ne vem kako črnogleda in pesimistična oseba res je pa, da rožnatih očal ne maram nositi. Po moje sem premalo samozavestna in prehitro obupam potem pa krivdo iščem v dejstvu, da imam vedno smolo. No pa sem si končno priznala:)

Za začetek si črtaj tisti NE pred sposobna.

Če že ne maraš barvnih očal, si pa vsaj te temno-črne /pozitivno/ naravnaj.

Pa čez čas opazuj premik.

Draga Nesposobna!

Veseli me, da ste si priznali, da optimističnih očal ne marate nositi, da ste premalo samozavestni in prehitro obupate ter da krivdo iščete v dejstvu, da imate vedno smolo. Prvi korak k spreminjanju svojih vedenjskih vzorcev je namreč njihovo prepoznavanje, ozaveščanje, razumevanje in sprejemanje. Raziskujte, zakaj ne marate nositi optimističnih očal in pogledati na življenje s svetle strani! Je lažje biti pesimističen, mislite, da si ne zaslužite biti srečni, se bojite prevzeti odgovornost za svoje življenje, vas je strah spremembe …?

Sicer lahko razumem vaše doživljanje – tudi zaradi svoje samopodobe (misli in predstave, ki jih imate o sebi), ste ujeti v “začaran krog”. Mislite, da niste dovolj dobri in da vam nič ne more uspeti, to vpliva na vaše vedenje in “rezultati” so tu. Res je tudi lahko, da vam je življenje v nekem obdobju namenilo težje življenjske preizkušnje, a z namenom, da bi se iz njih čim več naučili. Včasih moramo biti zares na dnu, da smo pripravljeni uzreti svoje neustrezne misli in vedenje ter jih spremeniti. Pomembno je, da smo v življenju aktivno pozorni in da tudi naredimo, kar je potrebno, hkrati pa poizkusimo na vse skupaj ne biti preveč navezani in odvisni od rezultatov, dogajanja ter, kolikor le gre, delovati iz svojega notranjega središča prave ljubezni in modrosti.

Jeseni vas toplo vabim, da se nam pridružite v Šoli čustvene inteligence!

Nesposobna, če ne drugega, imaš dober stil pisanja 🙂 To je pa tudi nekaj.

Draga moja nesposobna,
po postu sodeč nisi niti malo nesposobna, jaz sem se kar nasmihala, ko sem brala. Mislim, da imaš samo prekomerno razvito tisto, čemur jaz pravim negativna selektivna percepcija. Ti praviš grozno, jaz bi čemu rekla tudi razburljivo… 🙂 he he, ne si stvari jemat preveč k srcu, iz nekaterih takih nastanejo pol najboljše zgodbe… pa malo poglej, kje in kaj je pa tisto, kar lahko tvoj srček tudi ogreje in s čim se lahko tudi pohvališ. Verjamem, da lahko na enako zanimiv način napišeš tudi kakšno od teh.

LP, ANa