Men se bo ZROLAL!
Edo Kren (avm) spet piše; čeprav sem ga (v sebi) ukinil; a izgleda, da je to posledica čustvene krize (in še česa); bolj, ko se pogreznem nazaj (noter) – stran od normalnega (?) sveta, bolj se Edo Kren (v)zbudi v meni.
Zato – ne vem, čeprav gre za Forum Čustvena inteligenca, bi bilo vse skup(aj) bolj za – Čustvena kriza.
Men se bo zrolal… ja, nelektorirano, pliz.
Če je to normalno… glava boli, pijem kavo – še eno zgodbo o kavi lahko »prikličem«, če Boštjan izrecno dovoli:-)
Pijem kavo, ja. Jutranjo. Mi je zadnjih nekaj (upsss, tednov) dni Forum postal… navada? Odvisnost? Jutranja ali (včasih) nočna?
Vas berem, zato – dobro jutro, vsi.
Forum, navada? Se zbudim, še predno dobro spregledam in se zavem, kje sem, mi prsti iščejo tipko na notesniku za vklop, pristavim vodo, se do »kabine« odkotalim, si (instant) kavo naredim, sedem sem in… sem pisal, dobro jutro, Forum(i).
(Administratorji pa v veselje in zrak, dejmo zakasirat vsak vpogled in pisan znak. Ja, morda nekoč. Me vest peče in se bom hitr včlanu, še tolarček (tolarčke) nakazu, ampak pod pravo ime.)
Danes glava boli, jutranja kava bolečine ne osuši. Zmedena je (glava).
Pavm, pišem – zrolal se mi bo.
(Bom vsaj vidu, kako to izgleda in vam priobčil, tudi zapisal, javil.)
🙂
O (z)rolanju v glavi?
Vse skup(aj) je t(a)ko, da ne vem več, ali naj se mi smeji, ali naj jokam… kadar dano mi je (spet) sebe čutiti, sicer kar otopim, se ne čutim, odpovem. Spet – te dni. Ničesar od rok mi ne gre, cilja ni. Teorija.
Pa praksa:
Sem »na morju«, v meni ljubem kraju; žive duše ni, ki čutil bi jo ob sebi, ki ustrezalo bi mi, da z njo delil bi dan… Od meni bližnjih (piše se – »družina«), nikomur ni, da šel bi z menoj, ali, da prišel bi sem.
»Najdi si družbo, pojdi med ljudi…« bi pisal mi kdo. Ne bo šlo. Preveč poskusov je že bilo, sem »asocialen«, pravijo. Ne gre. Kolikokrat sem že koga ob sebi imel, se morda srečal, tudi nakjučno spoznal… pa vendar; pa vendar: ne »padem« v neke posplošene pogovore (briga me vreme in kakšne gume bo kdo na avto dal), ne znam se prisilno smejati že slišanemu vicu, ne znam hvaliti hrane, ki mi ni všeč, ne bom popival, ker so že vsi »zadeti«… Ja, koga zdaj ob sebi sprejel (zgolj v družbo, ne v avanturo ali razmerje!), pa si tiho v sebi nasprotno želel; po nekaj urah si želel, naj oddide, naj bo tiho ali pa v sebi se grizel, kaj in »koji vrag« mi rekel je, da v »družbi sva«…. In tako vedno bolj ostajal sam, se oddaljeval.
Postal sem samotar, raje (nekam) sam, kot pa z dvojnimi občutki, prilagajanju, pretvarjanju.
Nazaj v »prakso«. Tako sem tu (krajevno »ob morju« in forumsko, zdaj), na nek (fizični) način – sam in tudi sicer globoko v sebi – prav tako sam.
Ja, šel bom med ljudi, pa prijetno mi ne bo, ja, šel bom na kolo in noro gonil, da z naporom prekril bom misli te… , šel bom na čoln, odvil hitrost, drsel po morju, si moč vetra v obraz poslal… se ustavil sredi morja… rib loviti mi ne gre… kričal, jokal (ali pa tudi ne)… se morda soncu predal… zaspal… sanjal… (naj se zbudim kot nekdo drug, nekje drugje – sem že nekomu zapisal)… ali pa bom zgolj otopel in tule za mizo odsedel?
Ja, so »osebki«, ki jih prekleto dobro čutim (več, preveč, kot bi smel, kpt bi si dovolil in sploh kdaj želel), ki porodila (dala) jih je virtualnost in mogoče na kratko predstavila realnost, da obstojijo… so osebki, katere bi rad ob sebi (tule, pa morda prav zdaj) imel. A ker življenje rado komlicira, te osebke ta hip postavilo je daleč stra; so tam, nekateri po svoji volji, drugi zgolj po razumu, tretji po srcu. Tam. Tako jih postavlja usoda, pa čeprav je morda nekdo prav ta hip blizu, lahko, da (zelo) istih misli, a mu v glavi ne gre (torej, se ne bo samo men zrolal) in v svoji šibkosti (in nemoči) (trenutno) o(b)staja kar tam, kjer je, ker svetu nedaleč stran ne verjame – da nekaj več je. Prosim, zapisano zgolj po občutku trenutka.
Ja, je eden kolegov (eden redkih, ki »prebavim« ga še) včeraj na obisk prišel, me za nekaj ur v realen svet nazaj podal; ima »svoje probleme« (izlizal se bo, saj zmore in zna), če rabil pogovor in družbo je – prosim. Rad »dam«, pa saj vedno dajem… za sprejemanje me »nekdo tam gor« pač ni ustvaril.
Po drugi strani gledam ljudi, kako nekaterim tiho in »polno« dan mimo jim gre, brez globokih misli… Ne zmorem več tja, v tak navidezni svet. Zrolal, ja.
Aktivnosti (bodisi posel, »šport« – ki ga več ni, in družba »po sili razmer«), vklopijo me v »normalen svet«, a zgolj po minimalizmu.
In težke, dooolge (zdaj ne več tudi – mrzle) so noči, ko spim sam.
No ja, če se že ponoči zbudim, se vsaj hladilnika vzdržim 🙂
Kaj bi brez teh mašin, povezanih v splet?
Kaj pravite, ali se mi bo zrolalo »do konca«?
Napotnica mi še velja – če mi kdo predlaga »tja«, sicer bom do izteka kontrole nad seboj vztrajal tu. Tu? In potem v sebi kar čakam (in tak občutek spremlja me že dolgo, ne samo te dni), da »nekaj se zgodi«. Nekaj, pa ne vem ne kaj, ne kdaj, ne kje… ampak tisti občutek tesnobe, ki »duši« in poraja strah… pa boljšega podnapisa za to – ni.
V enem drugih forumov sem zapisal, da »takih več ni«.
A sem tako drugačen, ali smo pa taki tako »globoko v krizi«, da eden do drugega ne znamo, ne zmoremo?
Vseeno, vsem voščim lep dan (če že meni ni dan).
Edo Kren – spet in samo tu:-)
PS.:
Sonce zunaj je za znoret, za rolat… dobesedno – a nimam rolerjev tu :-), morja pa gladko za drset. Le moja duša in notranjost ni(sta) taki… maj a, sta za zrolat (po naslovu in zapisu).
Glava pa še vedno boli; bo treba res po medikamentu sesti… kar zadel, napil bi se (dokler pišem, ne bo tako – lajajoči pes…).
Edo, sploh nisi edini. Vsi, ki pridemo sem gor, je to zato, ker ne želimo poznanih obremenjevati in se pustiti nadlegovati, ker smo nežni in imamo radi malo distance, da ne izgubimo še tisto malo energije, ki je premoremo za materialni svet. Koliko nas pa obiskuje forume v teh treh kolonah, si pa že sam opazil. Torej, dobrodošel v naši družbi!
Seveda pa moram izraziti malo “foušije”, ker ti je dano biti na morju. Nekoč sem si želela nekaj malega imeti na morju, pa nisva prišla s partnerjem glede tega skupaj. Hrepenenje je ostalo. Vsako leto, ko sem na morju na dopustu, pa se z njim zlijem in sva kot eno. Takrat tudi preslišim vse tečnarjenje, ki ga že tako in tako poslušam vse leto.
Svetujem ti, da uživaš ob soncu, morju, burji in na moje zdravje spiješ kakšen juice, medtem, ko gledaš obzorje.Jaz podobno čutim, kot ti, tako, da ne boš ničesar zgrešil.Lahko pa bi si bila v živo zelo tuja, ali pa…
Uživaj in pomisli name, kako ti zavidam in bi te najraje prestavila sem in sebe tja 🙂
P.s.:Trenutno je na SLO1 ponovitev polnočnega kluba.Pokukaj!
Pa še to me je zbodlo; zakaj medikamenti! Sprosti se, preženi strahove in raje spij 2 dl refoška ali kakšnega drugega vina iz Primorske. Pa tolaži se, da smo vsi po malem osamljeni. Ne glej preveč zaljubljene pare, še dobro, da imaš to v dobrem. Ali je ob morju dosti stebrov, saj jaz, ko rolam, rabim cilj, v katerega se zaletim in se tako ustvim. Zaviranja ne obvladam:)
Dragi Edo,
hvala za vašo iskreno pripoved!
Ob vašem prebiranju se mi je tole pletlo po glavi: Raziskujte, kaj je tisto v življenju, po čemer hrepenite. Je morda pravi čas, da globlje spoznate samega sebe in svoj pravi jaz? Vas zanimata meditacija in duhovna rast?
Ali pa si želite le prijeten partnerski odnos in morda družinsko življenje (kljub temu, da se del vaše notranjosti temu upira, če sem vas prav razumel)?
Želim vam lep morski dan!
Rolanje mi ni ležalo; rolal sem se (tko, vztrajnostno in hitrost), ko so avtocesto gradili… ob ustavljanju sem se (pre)večrat zvrnil.
In o stebru; včeraj pozno zvečer, ko sem bil zunaj (sprehod in to), sem zagledal osebo, ki je bila blaaazno podobna nekomu iz opisa prej in od zmedene glave (in misli drugje) spregledal obcestni količek (v pol) temi) n si ga točno nabil med moji nogi dve. O kriku in vzdihu… bolelo je.
🙂
Edo Kren
PS.: Ko se naslednjič rolaš, ne vzemi mene za steber 🙂
Ja, včasih je lažje bežati od samega sebe, kot pa se soočiti in priti stvari do dna. Jaz tudi dosti letam naokoli in se izogibam samoti, čeprav v bistvu nikoli nisem bil nek družaben človek – se včasih kr prisilim v to da grem kam. Čeprav poskušam to spremeniti in se “socializirati” mi to vedno ne uspeva najbolje, ampak malo sem se pa vseeno že premaknil. Problem je samo v tem, da če se kaj zalomi, da ne smeš odnehat, da je treba silit naprej…
Moraš priti kdaj na kako srečanje, če ne prej takrat okoli 20 maja ko bo tisti izlet, nič ne smeš razmišljati, enostavno pobrat stvari in it…
Lep vikend!
Peter
Takih, ki rabimo steber da se ustavimo nas je pa kr nekaj 🙂 Meni ni jasno kako hočeš vzdrževat konstanto hitrost ko se pelješ po rahlem klancu, po strmini pa mene tak nihče ne dobi na koleščkih 🙂
Ja, danes ko je tak lep dan je škoda noter čepet. Se moram spokat ven pa na kolo! Ajd, uživajte vsi!
Pa kar je rekla Cuba, dosti nas je takih “asocialnih” in takih ki ne obvaladmo samih sebe, tak da nisi edini.
Lp,
Peter
Vidim, da ste bili okrog kosila pridni in ste se oglašali. Jaz sem tekala po BTC-ju, ker sta hčeri nekaj NUJNO rabili.Zdaj mi bodo odpadle noge.Pa še v visokih petak sem se natikala – za umret (važno, da sem bila lepa:))
Imam občutek, da te domači kar malo pošiljajo… Ampak meni se zdi največja vrednota svoboda, ki jo pa lahko hitro zapraviš oz.če jo želiš deliti, lahko vse hitro nadoknadiš.Upanje umre zadnje in ves čas malce dviguje adrenalin.
Še ena dobra-iskrica iz petkovega Dela: Niti glavni dobitek ne zasluži, da bi nanj upali vse življenje. Ruski pregovor.
No, zdaj grem pa pisat prošnje za službo in se poslavljam. Ne vem, ali naj emšo povem, ali ne, ampak nujno moram zamenjati.Upam, da bom imela srečno roko. Držite pesti!
Edo, bova gledala ob 20h Življenje bi bilo lahko lepo, ima 4 zvezdice? Jutri komentirava, če nama bo uspelo in vsi ostali prav tako vabljeni. Pa,pa!
Pravzaprav nisi dosti zamudil. Nemci so kar naštudirali to medsebojno tematiko. Ko se pojavi bolezen, se verjetno zamislimo, kaj vse bi lahko prej brez te skrbi naredili. Tako pa se vrtimo v krogu lastne psihe in ne znamo podati roke, kaj šele, da bi se premaknili.
Seveda pa imate fantje eno veliko prednost. Lahko mirno povabite kakšno mično gospodično na kavico, pa če nima časa prvič, pa drugič in ne bo nič čudno. Jaz npr. nebi upala nikogar ogovoriti, ker bi se mi zdelo prevsiljivo za žensko. Verjetno nimam prav. Pa še to, če je ženski kdo zelo všeč, ga le ošvrkne s pogledom in leti naprej, če pa ji ni preveč všeč, pa mirno lahko takoj klepeta o vremenu in zdravju angleške kraljice.
Torej, ko se boš tako sprehajal po obali, poslušaj svoje srce in ne boj se razočaranja.Tudi vrhunske manekenke hodijo na avdicije za revije, pa čeprav so že slavne. Če ne gre, se poizkusi znova. In da do sedaj ni bilo še tisto pravo, je zate že prav tako in te vse lepo še čaka. Lahko noč.
Ti, take vaje odpadejo pr men.
Bom razpisal lov in natečaj: če me kdo na cesti prepozna, me pocuka za hlačnico ali rokav, me z avtom ustavi in mi reče, da sem Edo Kren – se bom počutil kt princeska…
Očitno sva dva, k bi lahko en mimo drugega z istimi misli (od)šla, naredil pa ne bi nihče nič. Ja, sej, ti – z visokimi petkami, ki bi se kar tresle 🙂
In potem pišem, da čakam… da se nekaj zgodi… življenje pa naprej leti…
A ne bi bilo lepše… prav ta trenutek … (nekaj, kar ne upam zapisati), a kruta realnost je, da sedim na terasi, notesnik pravi, da prazen je in piska… in, da se (spet) izgubljam tule. Piran pod menoj že spi… kar šel bi… poletel, kot ptica… kolk je enim lepo in enostavno… leteti… (si prebrala kot – živeti?)
Na avdicijo (čustvene inteligence) bo treba…
🙂
To kar ti imenuješ prednost za naš spol je tak …bi rekel da relativno 😉 če bi to že res naj bila neka prednost, za kar nisem tako prepričan da dandanes to še velja, potem jo moraš znat tudi izkoristit 🙂 Jaz bi rekel da je to bolj slabost, ker se avtomatsko sklepa da moramo mi nekaj naredit in potem se nazadnje nič ne zgodi 🙂
Pa še kar se vsiljivosti tiče, jaz bi bil vsekakor izredno zadovoljen če bi mene katera nagovorila 🙂 Verjetno prvi trenutek niti ne bi vedel ali sanjam, ali se je to res zgodilo 😉 bi pa bilo vsekakor zanimivo, ker da bi se to zgodilo v obratni smeri je skoraj nemogoče – razen če bi šlo za kako zaprto družbo kot je recimo bil zadnjič tisti izlet na Vremščico – v takem primeru mi ni problem komunicirat – mogoče tudi zato, ker vem da je folk iz teh forumov, kamor pa tudi vsak ne zaide 🙂
Lepo nedeljo!
Peter
Baje bi morali najti ravnovesje v sebi med jinom in jangom, včasih ima kdo močnejšo eno stran, nekdo drugo. Sem že razmišljala, kako bi raje postala bolj “možača”, ne pa tipična predstavnica ženskih hormonov z vsemi zunanjimi znaki:) Sem spadajo tudi včasih raztreseni možgani in močna ženska intuicija.
Če je pa moški preveč jang, je pa zelo močan ego in rahlo sebičen in mora okrepiti žensko stran v sebi, da postane bolj subtilen.
Ste poslušali polnočni klub.Dr.Mrevlje je dobro govoril o strahu kot takem, izvoru in posledicami. Le kaj smo doživeli v mladosti, je pa morda enotna nesigurnost naših mamic in njihov strah pred življenjem.Potem se nam pa vleče…
Mogoče nas pa usoda po naključju seznani kje na Bledu ob jezeru ali na Tartinijevem trgu, nikoli se ne ve.Npr.enkrat na Bledu me je en par iz GB-starejši ogovoril in sem se v okviru svoje angleščine z veseljem pogovorila z njima. Nihče pa ni pomislil na nič slabega. Se da čutiti.
Edo, kako se imenuje tisto obmorsko drevo, ki ima roza nežne puhaste, dišeče cvetove.Ta vonj mi je pisan na dušo, tako kot frezijin.Lepo nedeljo!
Vem da nisem Edo, ampak mogoče misliš Tamarisko?
http://en.wikipedia.org/wiki/Tamarix
Rastejo dosti na morju, ampak uspeva tudi pri nas.
Lp,
Peter
Hvala Ojster, zlat si. Bom poizkusila najti sadiko, nameravam pa tudi v Merkur po citruse, pa si bom kar sama naredila Sredozemsko podnebje.Me zanima, če bi tudi oljka uspevala v dnevni sobi.
Mislim, da je podnebje prijetno in lažje dihamo.Kako se počutita?
Edo, še vstrajaš pri naslovu svoje teme?
Želim nam uspešen teden!Ciao!
Cuba,
Ni kaj hvalit. Mam jaz enih 5 teh tamarisk tak da zato sem vedel za kaj se gre 😉 Sem malo mahnjen na rastline in imam svoj park v malem.
Kar se rastlin v hiši tiče, mislim da z dovolj pozornosti uspeva vse kar boš privlekla noter 😉 Edino kar sem jaz opazil je to, da zadnja leta svetloba na južnem oknu zelo slabo vpliva nanje. Včasih ful ni bilo tako močno sonce, zdaj nekaj let pa je kr kriza – sploh pozimi. Jaz sem včasih imel svojo sobo kot v džungli, zdaj sem pa presedlal na zunanje rastline, ker živim v starejši koči ki ima čisto majhna okna in rastlinam ne ustreza.
Glede na to da so blizu prazniki in da takrat ne bom doma 🙂 se dobro počutim, samo kako bo ko bom pa spet nazaj pa ne vem, ker te se je potem treba spet nazaj na bolj samotne dni navadit… Skratka za prvomajske sem pa na Nizozemskem.
Edo, kar se pa nadomeščanja tiče pa to ni izvedljivo. Vsak ima neke svoje finte, ki jih ni moč nadomestiti, zato je pa še tolko bolj zanimivo 😉
Lep ponedeljek vsem!
Peter
Vsak dan bolj.
Eno uro že dobivam strese in pretrese… telefoni pojejo, nikjer noče nihče ničesar narediti tako, kot bi moral; pa komaj 8.20 je ura.
Do poldneva bom že… fertig.
Bo treba v avto in osebno naokol.
In sploh nimam časa misliti na “one” stvari… ki jih pišemo “mi”.
(Dobro jutro, Forum!)
Čez (samotni) vikend sem pršu mal bolj k seb… polnil baterije, postavljal sebe bolj pokonci, morda v sebi naredil korak naprej Potem pa en sam klic me spet postavi tja, nekaj korakov nazaj… Še vedno sem premehak, nisem še “ustvarjen” za nazaj. Hočem, pa ne zmorem. Kako vse (v mislih) utrudi, še predno se zgodi.
Globoko vzdihnem, zaprem oči in so rečem: “Zmoreš ti!”
Pa samo telefon zazvoni in… padel misel tja dol, v tri krasne, mi…
Men se bo zrolal…