Pogrešam jo…
Mala jeba mi je rekla.
Pred 6-timi leti je bilo.
Internet, chat, pa potem sms, pa pogovori po telefonu.
Odvisnost.
Sorodni duši.
Nisva zdržala, zgodilo se je.
Se srečala.
Tiho bila, kot prvošolca.
Ne, nisva dosti govorila.
Bilo je – kot, da bi bilo prvič, kot, da prej nobene ni bilo.
Res ne. Tako globoko, tako do srca, tako spontano, naravno…
Strast? Ne.
Prvič v življenju čutil sem. Njo.
Tako enaka? Zelo. Obema istočasno… vse.
Preveč enaka? Morda.
Ja, znala pa je… šele zdaj vem, kaj. Mojstrica, virtuozinja.
Bolj ko sem spoznaval njo in njen svet, bolj vedel in čutil sem. Pa v sebi dušil to. Njen svet je bil – drugačen. V njej se bil je boj med srcem in razumum. Zdaj eden, zdaj drug. Ne samo razum in srce.
Lovila je… se igrala.
Se maščevala.
Mož ji je ušel… zakaj že? Zaradi druge, baje.
In tako rabila enega, dva, tri ali več jih je, da vase jih je ujela, jim srce razvnela, potem pa izpljunila, pohodila jih.
Ja, res, znala. Pa tako naiven sem bil, ji v svoji slepi ljubezni vse zaupal, verjel… le kdo ji ne bi?
Je trajalo? Kolikor je, dneve in mesece še danes ne znam prešteti. Prehitro je bilo. Prehitro. Vse to.
Rad sem se zbujal ob njej, a venomer se spraševal, kdaj zadnje jutro bo.
Potem… zadnjega jutra niti ni bilo.
Ob nedolžnem klicu rekla je, zdaj skupaj spala več ne bova.
Zdaj drugi v igri je.
Igra, ja. V svoji igri čustva je odrinila.
Zanjo je vse igra bila.
Pa ni vedela, da se z mojim življenjem igra.
Nekoč sem ji zapisal: Raje propadem skupaj s teboj, kot da sam uspem.
Je verjela?
Ne, na tem forumu je ni.
Ne vem, morda danes še vedno – lovi?
Koliko jih je že (še) prizadela?
A kljub vsemu, pogrešam jo.
Kljub vsej njeni pokvarjenosti…
Še vedno se mi zdi, kot, da bi včeraj bilo.
Še vedno spim v pižami z medvedki, ki mi jo je podarila, še vedno pijem čaj v “njeni” skodelici, še vedno občasno nosim darilne nogavičke, še vedno se grejem v “njeni trenerki”…
Njenih mailov berem več ne, ne vem, koliko so bili res iskreni in kolikim je isto pisala.
Odpuščam ji vse, le moje srce morda ne… srce joče. Solz že davno več ni, le tiha rana utripa mirnega mi ne pusti.
Vem, da nikoli več (tako) ne bo, a vendar… kako izklopiti te sanje, to željo po njej? V sanjah rad bi, da tiho poleg mene stoji, da me objame in reče, da vse to res ni.
A ona danes spet nekje na internetu – lovi… ej, Mackica, ti…
Spregledal vprašanja:
Zakaj ji mož odšel je; tako je rekla, pisala, to je bilo očitno (a ne?), detajli me niso zanimali.
Če je že prej “maščevala” in “lovila”; občutek imam, da sem bil na začetku te njene poti.
Pa ne bi zdej debatiral o vsem.
Zapisal sem le zato, ker spomin na to ne zbledi, ker se kaj takega (spet) zgodi, da zatrgalo me je spet po njej, pomlad je :-)) in nekoč sanjal sem, da še kako pomlad bi lahko v miru (brez vseh tistih jeb) dala skupaj skoz. Morda se tud še ona spomni kdaj, morda je njena pot zdaj bolj mirna. Ali pa na bolj trezen in razumen način – v sebi upal sem, da pa le ni takšna, kot se je izkazala…
Kaj bi dal, da bi kdaj vedela, kako sem se počutil… uporabi in odvrzi.
A ne bo, ona je tam nekje… jo medvedek greje (kakor kdaj, kakor kateri, kakor kje) – sprašujem se, do kdaj uspevalo ji bo še tako.
‘i’ in ‘o’ je k’r neki… al’ asociacia na “eno bogo, lušno-kosmato živalco”, al pa morda petvor Male v Malega… oz. kr neki…, zato ,da je neki, ker neki me gon, da tole klamfam, itd…
sem enkrat tud sama iskala in raziskovala in bila čist razočarana… – na ta način… , potem sem se pa norčevala… z distance, seveda… in…potem na račun prve poti – po drugi poti spznala ga… in glej ga zlomka sreča je res opoteča… imava se rada .. pa vendar le… kemije ni… srece pa razganja in hrepeni… in kaj sledi…
O, ne, ne!! nebom šla drugam,…
…le v svoj fantazijski svet se zaprem in se poskušam približati temu … kar želim in po čemer hrepenim… zamišljam, izmišljam …
norim… vem, da ni prav, vem da ne smem, …vest kriči, da je ni… pa vendarle se fino mi zdi, da lahko – pišem … on je, o njem ki živi, o njem, ki ga ni…
se rola tud men…
O, ja, ja!! pa boš šla drugam!!! Če ni kemikalije- pomeni to, da ti on ni všeč!
Verjetno si se ga naveličala, ker ste itak večino žensk podobno narejene.
Tako pač to gre ……najprej fantazija potem skoki čez plot……..na koncu je vsega kriv mož, ker…………….kemija ne ustreza. Hudo smešno! Oziroma žalostno!
… ne stari moj, ne bom šla drugam ker “zapeta” zapeta sem preveč…
… ko sem 7 let bla stara sem poznala “čudovi” moški svet”…
.. če bi slučajno kakšne kur… počela bi nebolo treba njemu men “goltanec ven potegnit”…, ker sama bi si ga!!!!!!!… (: – upam, da tvoja čustveca drobna niso preveč prizadeta ob tako grobem-karikiranem pisanju…
… fantazija pa je in je stalna sopotnica mene- včasih bolj, včasih manj- jo kar rada imam…, le včasih me preveč vase pogoltne, takrat jo odrinem itd…
… zato stari moj, nebom šla drugam ker je itak povsod isti š…, .. se pa pač ponavljam – fantazija je vse kar je …
Tole si pa tako lepo napisal, da bi lahko brala, brala in še enkrat brala. Upam srčno upam, da ne trpiš tako kot je mogoče prebrati, zate upam da bo vso to tvoje trpljenje hitro minilo in da te že nekje blizu čaka punca, ki ti bo dala vse to kar si duša,kot si ti zasluži. Veš na to prejšnjo poskusi gledati, kot na neko osebo, ki je zelo trpela in je vse to počela nazavestno, vsaj zato ker ti je bilo tako lepo. Sigurno bo težko, a če se je tako zgodilo se je zgodilo z nekim namenom. Če bi mogla bi te objela in ti podarila najbolj strastno noč, kar si jih doživel, samo da bi ti pomagala iz te bede in ti dokazala da si zaslužiš najboljše in da je bilo zaradi tebe vse tako popolno z njo. Sporoči ko bo s tabo vse kot bi si želel da je!!!
Moram ti priznati, da bilo je pisano v fazi trenutka. Sicer kolikor toliko se trudim živeti “normalno” življenje; ampak, ko misel nese na to, in ko v srcu še vedno čutim jo… zatrga. Lahko je pisati (in brati), a tam notri, tam notri še vedno delček je… ki miru noče dati.
Od boleče izkušnje in “nesestabljene notranjosti” sem zadnjih 5 let raje “na suhem”, kot, pa da bi del nje iskal drugje, pozabljal njo v objemu druge. Odkrito priznati in zapisati – pa se upam le tu in – tako.
Sicer se pa tvoja ponudba strastne noči res lepo bere, a kaj in kako dosegla bi to, da delček in misel, ki (še vedno) kliče njo, takrat (in pozneje) klical – ne bi več – njo?
:-))
Bom pa sporočil, ko bo z menoj tako, kot bi si žele, da je, ja 🙂
Morda bo sporočilo prav to, da mordu tu, v t(ak)em pisanju me več – ne bo 🙂
Pozdravljen,
hvala za iskreno izpoved in upam, da vam je lažje, ko ste del svoje bolečine podelili z nami.
Sicer pa vam priporočam, da skušate čim manj razmišljati o njej – če ste si po koncu odnosa že vzeli čas in ga reflektirali, razčistili, “posrkali” izkušnje, ki vam jih je dal, potem ni smiselno, da še vedno mislite nanjo in morda tudi sanjarite. S takšnim svojim razmišljanjem namreč le dodatno prebujate svoja čustva in bolečino, ki je z njo povezana.
Raje si recite – bilo je lepo in težko, a najine poti so se razšle in sedaj se lahko zopet odprem življenju in dogodkom, ki mi jih bo prineslo. Razumem, da vas je po boleči izkušnji strah in je v vas nezaupanje – to je naravno varovalo vaše duševnosti, a ne pustite, da je strah tisti, ki vas vodi v življenju. Bodite vseeno odprti do življenja in drugih ljudi ter hkrati modro previdni.
Verjemite, da vam bo življenje prineslo tisto, kar je dobro za vas, četudi se na prvi pogled ne bo zdelo tako. Prijazno vas pozdravljam!
Zanimivo, kako se vas je tale zgodba dotaknila. Prevarani moški. Trpeči moški.
Ko pa v večini ženske pišemo, kako smo prevarane, pa je zgodba čisto vsakdanja.
Za avtorja: Trpi. Prav nobenega sočutja od mene nimaš. Niti kapljice.
Pa veš zakaj? Zame osebno je navidezna resničnost tale kibernetični virtualni svet pisarij. Velika zanka in za nekatere uganka. Ujel si se v njo, vede ali nevede. Vseeno je.
Rada bi namreč slišala tudi drugo plat zgodbe. Tisto žensko. Poznam ženske prav dobro, ker sem sama ženska. Očitno nisi izpolnil njenih pričakovanj. Nisi bil vredne njene ljubezni. Vsakdanja zgodba, a ni?
Tudi mene je nekdo grdo prevaral. Trpim. Boli. Vendar ne rabim sočutja, ker vem, da me ni bil vreden. Bil je navaden prasec.
Vidite ljudje, kako pomembno je slišati tudi drugo plat zgodbe.
Odpakiraj tisto pižamo in skodelico ter jo pošlji nazaj. Mogoče ti bo pomagalo razmisliti v prihodnost. Stvari nas ne bi smele spominjati na ljudi. Nikoli, ker so samo stvari. Čustva so tista, ki nas vežejo. Tista, ki bolijo in zavoljo katerih trpimo.
Pa še beseda uredniku. Zakaj vas je zgodba tako zelo ganila? Samo eno plat zgodbe poznamo. Kje je resnica ve druga oseba, ki ji nismo dali niti prilike, da bi povedala resnico. Mar nismo pristranski?