Vprašanje
Najina zveza se podira, jst ga pa še vedno noro ljubim. Razum mi pravi, da ni pravi zame, samo kaj, ko je pa srce čist podivjano. Mislim, da sem odvisna od odnosa in trenutno mi sploh ni jasno, kako se bom izkopala iz vsega tega. Skupaj sva 2,5 leti in tudi že živiva skupaj. V vsem tem času, skozi razne krize in krizice, ki sva jih imela, sem čist izgubila občutek za to, kje so meje do katerih še grem. Kar prestavljam jih. Včasih se mi zdi, da bi bila pripravljena vse “požret”, sam da se najina zveza obdrži, al pa je druga beseda za to “sprejemanje”. A mi zna kdo razložit razliko med “sprejemati tistega, ki ga imaš rad, v celoti” in med “marsikaj potrpeti, požreti, tudi če to ni v skladu s tvojimi prepričanji”?
Liza, sprejemanje ali vzeti ljudi takšne kot so, je eno. Nekaj čisto drugega pomeni potrpeti, zelo prikladen izraz je požreti, pri čemer ne upoštevamo svojih meja in v bistvu sočloveku dovolimo, da nas na razne načine izkorišča. V praksi izgleda tako, da se s partnerjevim dejanjem ne strinjamo, a kljub temu nič ne ukrenemo! V ozadju je seveda strah: Strah pred tem, kaj si bo partner mislil, pred tem, da nas bo zapustil, strah pred kršitvijo prisvojenih družbenih norm, strah pred tem, kaj bodo drugi rekli, vse skupaj pa pelje v nizko samopodobo, zato v nikakršno samozavest, kar ima za posledico nesprejemanje samega sebe. Tole nesprejemanje je dejansko zanikanje osnovne potrebe po samospoštovanju. Ker pa je življenje odlična šola osebne in kasneje tudi duhovne rasti, razpolaga z mehanizmi, ki nam od zunaj prikažejo kvaliteto odnosa do sebe: kolikor ljubezni smo zmožni dajati, toliko je lahko prejmemo in niti grama več. Če se ne cenimo in če je v tem življenju naša naloga, da se tega naučimo, bomo prišli v tesen stik z ljudmi, ki nam bodo dajali lekcije iz samospoštovanja. Ampak pri tem moramo tudi vedeti, da samospoštovanje ne pomeni zadostiti svojim muham, pač pa ravnati po modrosti srca, ki je vedno pravična, zato ne proizvaja poražencev. Sleherna odločitev po modrosti srca prinese zmago vsem sodelujočim. Ko smo skozi življenjske preizkušnje v osebni rasti toliko napredovali, da znamo začutiti naše srce in po njem ravnati, smo si že izoblikovali meje, kareih ne more nihče več prestopiti. Zdaj, ko se dovolj spoštujemo, smo vzporedno z osvojitvijo te zrelostne stopnje osvojili sposobnost vzeti ljudi takšne kot so oz. jih sprejeti z vsemi pomanjkljivostmi vred. Vse dokler še nimamo točno nameščenih meja, do kod dajemo brez da bi šli v svojo škodo, dotlej še niti ne moremo vedeti, kaj pomeni sprejemanje v celoti. In zanimivo, ko imamo že dovolj izkušenj, problematičnih tipov nič več ne privlačimo.
Draga Liza,
izpostavili ste izziv, s katerim se v odnosih vsi srečujemo – postavljanje meja. Koliko iti nasproti drugemu v odnosu (se prilagoditi), ne da bi izgubili sebe, ne da bi šlo to preveč na naš račun – to je vedno znova aktualno vprašanje in vsakdo mora odgovor najti sam.
Vzemite si čas za razmislek o odnosu – skušajte umiriti svoj notranji nemir (npr. z rednim sproščanjem) in se poglobiti vase. Kako se v resnici počutite v odnosu? Imate občutek, da se v njem lahko izrazite, da svobodno dihate, da so vsaj nekatere vaše potrebe in želje izpolnjene? Ali imate morda občutek, da vas odnos duši, da v njem ni prostora za vaše želje, da se pretirano prilagajte na svoj račun – samo zato, da bi ustregli partnerju, da vas ne bi zapustil, ker vas je strah, da bi ostali sami (on pa vas izkorišča)? To razmišljanje vam bo pomagalo najti vaše meje v odnosu s partnerjem in vam dalo usmeritev za pravilno ravnanje.
Če imamo nekoga radi, nam ni težko sprejeti ga in tudi njegove pomanjkljivosti. Vendar tega ne delamo zaradi strahu pred tem, da bi se z osebo razšli, temveč iz prave ljubezni. Pomemben je torej motiv zaradi katerega nekaj sprejemamo – ali sta v ozadju strah in nezdrava čustvena navezanost ali prava ljubezen. Prava ljubezen pa pomeni tudi, da spoštujemo in cenimo sebe ter znamo v odnosu poskrbeti tudi zase, za svoje potrebe in želje, seveda v dogovarjanju z drugim. Če sebe v odnosu ne upoštevamo in potlačimo svoje občutke, se v nas kopiči nezadovoljstvo, občutki ujetosti, sčasoma pa lahko tudi zbolimo (vse to se dogaja, ker nas življenje želi opozoriti, da naše ravnanje ni ustrezno).
Imam občutek, da se v vašem odnosu vi pretirano prilagajate partnerju na svoj račun – samo zato, da se vajino partnerstvo obdrži. Razmislite, kaj je v ozadju takega delovanja. Vprašajte se tudi: Kaj se bo zgodilo, če se bova razšla? Tako boste našli svoje prave motive zaradi katerih v odnosu ne morete (ne želite, si ne upate) postaviti meje.
Upam, da vam je tole razmišljanje kaj v pomoč in da boste našli pravo pot iz svojega čustveno-miselnega labirinta!