S punco nama ne gre več…
Nikoli nisem mislil, da bom iskal pomoč pri ljudeh, ki jih sploh ne poznam, vedno sem se zanašal predvsem nase in svoje izkušnje, zdaj pa čutim potrebo, da vas vprašam.
Star sem 28 let, s punco (leto mlajša je od mene) sva skupaj osmo leto. Ne vem, ali se je tako spremenila ali enostavno nisem bil sposoben videti, kakšna je? Problem je v tem, da sva si grozno različna. Skorajda nimava skupne stvari, ki bi naju oba zanimala. Sebe vidim kot bolj introvertiranega in umirjenega človeka, ki ga zanima po malem vse, ona pa je zelo aktiven človek, ki ne more biti niti minute pri miru.
Vsak konec tedna mora nekam ven, se znoreti, jaz pa si po delovnem tednu najbolj odpočijem, če imam mir, naravo itd. Nič več se ne moreva zmeniti. Ona mora ven, vseeno ji je, če ne grem zraven, ona bo šla in potešila svojo potrebo. Začela sva delati stanovanje, ona se je povlekla v svojo hiško in ni nikoli na volji, da bi se o tem pogovarjala. Skratka, deluje, kot da jo sploh ne zanima. Tudi ko bi se rad pogovoril o najinem skrhanem odnosu, me na hitro odpravi ali spremeni temo.
Resno razmišlajm, da bi končal zvezo, saj me tak odnos ubija. Obotavljam se, ker se mi smili, nočem da trpi. Od prvega dne, ko sva začela, sem mislil, da bo to to. Ničkolikokrat sem se prilagodil, zdaj to ne gre več, saj sem na dobri poti, da postanem copata.
Lepo vas prosim za kakšno idejo, mogoče nisem izčrpal še vseh možnosti za pogovor, mogoče je še kaj, kar lahko storim, preden naredim korak stran.
Osem let je dolga doba. Zagotovo se bos strinjal z mano, ce ti recem, da se ljudje v zivljenju osebnostno spreminjamo in zorimo. Ko sta prisla skupaj, sta bila popolnoma druga cloveka kot sta zdaj, saj je od najstniskih let do 28. leta osebnostno zelo velik korak (morda najvecji v zivljenju). Clovek, ki si ga prvic videl kot najstnika na zacetku faksa, ni nujno ista osebnost, kot ga vidis zdaj. Ne gre torej za to, ali nisi bil sposoben videti, kaksna je. Gre za to, da sta se v tem casu oba spremenila.
Po tolikem casu skupne poti OBA sama v sebi zelo dobro vesta, ali zelita drug z drugim prebiti vse zivljenje ali ne. Iz njenega obnasanja in nepripravljenosti za pogovor bi sklepala, da je ze vrgla pusko v koruzo oziroma, da goji do tebe dolocene zamere in te enostavno ne uposteva vec. Nihce pa ne more biti v odnosu, kjer ima obcutek, da je nepomemben, necenjen in neupostevan. Prav imas, to ubija.
Se nikoli nisem videla zveze, kjer bi bil eden popolnoma srecen in ne bi imel nobenih pripomb, drugi pa bi kritiziral vse pocez. Preko svojega obnasanja tudi sama jasno kaze, da cuti, da stvari niso taksne, kot bi morale biti. Eno velja: ce ona ni prava zate, iz tega avtomaticno sledi, da tudi ti nisi pravi zanjo. Ce ti cutis, da to ni to, ona cuti enako, kar veje tudi iz njenega obnasanja, zato naj se ti ob morebitnem koncu zveze ne smili nic bolj kot ti sam sebi. Za oba bo tezko. Zagotovo je vsak konec osemletne zveze povezan z obojestranskim trpljenjem, saj je to dolga doba in lep kos zivljenja. Krivda pa nikoli ni samo na eni strani in trpljenja ob koncu zveze ne bos povzrocil samo ti.
Svetovala bi ti, da se z njo temeljito pogovoris in ji kot zadnjo moznost, da ostaneta skupaj, predlagas partnersko terapijo, da se razresijo vsa vprasanja in se ponovno naucita pogovarjati drug z drugim. Ce bo glede terapije enostavno odmahnila z roko, bos vedel, pri cem si. Vedeti pa moras, da z osebo, s katero se ne moreta niti pogovoriti, nobeden od vaju ne more biti. Parterska pot postaja vedno tezja in odgovornejsa – tu bodo otroci, poroka, delovni vsakdanjik, dopusti itd., ki jih je vse treba urediti in doreci, se prilagajati, in resnicno morata premisliti, ali lahko funkcionirata skupaj. Kot ze receno, po toliksnem casu pa itak oba ze dobro vesta, ali je to to.
Njej tak odnos, kot ga imata, čisto ustreza. Ti pa si sedaj prišel do faze, ko bi se rad umiril in ustvaril družino. Njej pa očitno še ni do tega. Glede na to, da je stara že 27 let in ni kakšna dvajsetletnica, ter se noče pogovarjati o vajini prihodnosti, ji očitno ni do odgovornosti, ki jih prinaša družina. Mogoče potrebuje še par let, pa se bo izživela, mogoče tudi ne.
Ti pa si sedaj v težki dilemi, kaj narediti, ali vztrajati še par let ali vse pustiti. Če se drugače ne boš mogel pogovoriti z njo, jo boš prisiljen postaviti pred dejstvo. To pa je lahko tudi dvorezen meč, ker če se bo odločila zate, ti bo lahko to odločitev čez mnoga leta metala nazaj, češ ti si me prisil v to…
Glede na preveliko raznolikost vajinih značajev, pa menim, da bi bilo zate bolje, da si najdeš bolj umirjeno dekle, podobnih pogledov na življenje kot jih imaš ti. Ker sklepanje kompromisov na skoraj vseh področjih in za vsako figo, človeka preveč utrudi, mu dostikrat vzame tudi voljo do življenja, človek lahko postane pasiven in otopel, zato preveč raznoliki značaji ne sodijo skupaj.
Pri tvoji odločitvi naj te ne vodi usmiljenje do nje, ampak tvoje potrebe, ker ona si bo hitro našla zamenjavo, sploh če gre v družbo večkrat brez tebe (morda si jo tudi je že)…..
Tako se je začelo pri nama… Nekako nisva več imela istih interesov (jaz sem bolj umirjena – tako kot ti, on je hodil ven in žural). O prihodnjosti se ni želel pogovarjati. Tudi najini problemu so se mu zdeli nerešljivi in se mu ni zdelo vredno, da bi se pogovorila. Končalo se je tako, da si je on našel drugo žensko, jaz sem se pa odselila. Iz vsega tege kar se mi je zgodilo sem se predvsem naučila: najpej jaz in šele nato vsi ostali.
Torej če ti misliš, da nista za skupaj, ji to odkrito povej. Ker ni fajn, da se nekomu smiliš (in te zaradi tega posledično vleče za nos) in sta skupaj samo še zaradi tega, da sta skupaj…
Odločitev je še vedno samo tvoja… in v vsakem primeru pravilna (ne glede na to kako se boš odločil).
Meni je pomagala tale pesem:
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!
— Pablo Neruda –
Tudi jaz zaključujem zvezo po petih letih (od tega sva tri leta skupaj živela).
To je proces, že dolgo sem o tem razmišljala, zdaj pa je prišlo do točke ko ni vrnitve in si je niti ne želim. V petek grem podpisat pogodbo za stanovanje (jaz se odselim). To je to, čutim, da sem spet bolj živa. Vem da bodo krize ampak vseeno.
Problem je bil enak, preveč različni interesi oz. drugačni pogledi na življenje in vem, da si tako ne želim preživeti naslednjih 50 let. Aja stara sem pa tudi 27.
Veliko sreče pri odločitvi!Držim pesti zate, da boš izbral tisto pot na kateri boš ti bolj srečen.
LP Mojca
Pozdravljen,
strinjam se, da je osem let kar dolga doba in v tem času sta oba s punco šla skozi osebno rast in zorenje, prav tako pa tudi vajin odnos. Zanimivo bi bilo vedeti, ali sta že od začetka tako različna in brez skupnih interesov, pa je to takrat zaljubljenost nekako reševala, sedaj pa so razlike intenzivno prišle na površje. Strinjam se tudi, da je lahko problematičen odnos do razlik, a lahko tudi razlike same po sebi. Če sta si dva preveč različna v smislu interesov in želja (npr. eden bi imel otroke, drugi ne, eden bi živel v mestu, drugi na deželi, eden si želi mirnih vikendov v dvoje, drugi pa glasne družbe …), je to velika preizkušnja za odnos. Včasih so razlike prevelike in je bolje za oba, da gresta narazen. Srečala sta se, bila nekaj časa skupaj, si dala, kar sta si lahko, in najprej gresta vsak po svoji poti. Seveda ne bomo nikoli našli človeka, ki bi nam bil povsem podoben (tudi če bi ga, bi nas to v resnici motilo), a obstajajo ljudje, s katerimi smo si bolj sorodni in z njimi smo lahko bolj srečni.
Zanimiv se mi zdi odnos vaše punce do vas – pravzaprav ji ni kaj dosti mar za vas in vajin odnos. Vidi predvsem sebe in svoje potrebe. Seveda je prav, da smo v odnosu pozorni nase, a prav je tudi, da smo pozorni na drugega, kar terja pogovarjanje, dogovarjanje, prilagajanje, iskanje kompromisov. Ona pa gre ven in ji je vseeno, če vas ni zraven. Nekdo je že napisal in tudi jaz sem na to pomislil – morda ima tam “zunaj” novega prijatelja, ljubimca … Ta misel se mi je pojavila tudi zato, ker pravite, da se ne želi pogovarjati o vajinem skupnem stanovanju ali odnosu, pravite, da deluje, kot da jo ne zanima (očitno jo res ne – ampak zakaj ne?). Če bi vas imela rada, bi se veselila tovrstnih pogovorov in razmišljanja o skupni prihodnosti. Po vsem, kar ste napisali, bi rekel, da je nekaj v vajinem odnosu hudo narobe in ni čudno, da pravite, da vas tako odnos ubija.
Razmišljate, da bi končali zvezo, a vas je strah, da bi trpela. Pa mislite, da bi res – morda pa si ona v resnici želi, da zaključita vajin odnos. Predlagam vam, da se iskreno pogovorita – razmislite tudi, kaj boste naredili, če bo nezainteresirana ali vas bo v pogovoru želela na hitro odpraviti. Ne pustite se ji odpraviti, temveč povejte, kar čutite in mislite. Če bosta ugotovila, da se še imata rada in želita ostati skupaj, se lahko po pomoč obrneta tudi k kakšnemu svetovalcu ali v program za osebno rast. Če pa bosta ugotovila, da ne želita biti več skupaj, pa se razidita na čim bolj spoštljiv način in brez nizkih udarcev.
Sporočite, kako vam(a) gre!
Če sta si že od začetka tako različna,sta kar dolgo skupaj vozila.
Če sta si preveč različna,bi bilo bolje,da končata in si ti poiščeš punco,s katero boš lahko komuniciral,se bosta lahko pogovarjala,bo bolj kompromisna in ji ne bo vseeno za tebe.
Rabiš nekaj malo bolj umirjenega.Mislim,da tvoja punca tebe sploh ne upošteva,ker ne čuti kakšne posebne bližine do tebe.Vse ji je ravno.
Zdaj si ti na vrsti,da poskrbiš za sebe in svojo srečo.Morda s svojo idejo o razhodu njo celo osrečiš.Morda jo vzunaj že čaka nova partija?Ne vem,če tudi ne,ne bo nič drugače.
Čudi me,da nima interesa se niti pogovarjati o vajini prihodnosti in za svoje načrte nimaš njene podpore,ker noče sodelovati.
Preveč se trosiš in izčrpavaš,vse pa gre na gola tla v nič.
Terapija?V vajinem primeru mislim,da ne bo delovalo,ali pa tako čutim.
Živjo,
moja zgodba je popolnoma enaka kot tvoja, le da sem bila jaz tista, ki se je morala izživeti in od svojih 14ih let sem bila s fantom za katerega sem mislila, da bo za vedno, da bo oče mojih otrok in tako sem tudi čutila, dokler se nisva postopoma oddaljevala drug od drugega in si postala zelo različna….
Kako tvoja punca razmišlja in zakaj se noče pogovarjati – vem da mi takrat ni bilo do tega da resnici pogledam v oči in tudi ko sem videla da v odnosu s fantom ni vse tako kot je bilo, nisem imela moči, da bi rekla, da imam občutek, da nisva za skupaj – vse sva počela nagonsko – si urejala stanovanje, itd….. ko pa je prišel trenutek da se preseliva, me je zlomilo.
Skrajšaj si obdobje nesigurnosti in stopi malce vstran in poskušaj pogledati na vse bolj od daleč, in postalo ti bo jasno kaj in kako.
Svetujem ti samo to, če vidiš da v zvezi nisi srečen in ko poskušaš stvarem priti do dna pa ne gre, zavij na svojo pot, pot za katero veš, da je prava in verjami, da te tam čaka nekdo, ki ti bo prišel nasproti.