Kako zdržite tiste, ki ste poročene z možmi, ki stalno delajo?

Moj je privatnik, urnika nima, več al manj je nonstop v službi, petek in svetek. Biznis mu ogromno pomeni, je perfekcionist. Meni pa se meša. Ne morem mu dopovedati, da je življenje še vse kaj drugega kot delo. Da se mora tud z družino ukvarjat.

Kako pa je pri vas? Ste obupale? Se kregate, mu postavljate ultimate? Vsak nasvet mi bo prišel prav, jst sem že čist obupana…

Moj dela od cca7.00-17.00pa tja do 20.00domov hodi ful pozno in ja najeda mi tako življenje.Dopovedati mu ne morem nič,skratka sem že obupala.je privatnik,komaj sem si izborila da je ob nedeljah z nami.Sem se kregala,postavljala ultimate,nič bolje.Dokler ni spoznal da gre zares.Kakšni bodo pa rezulati pa ne vem.Ne upam na kaj preveč.res ne.Moj se zaveda da je življenje še kaj drugega ampak da bi pa kaj naredil v tej smeri pa žal ni sposoben ali pa noče.
Jaz sem kar nekaj časa vložila v to in ga še vlagam da bi bil več z nami sem se pa zelo posvetila otrokom in sebi.Žal je tako.

Spremeniti ga ne moreš, prisiliti, da bi bil več z družino, tudi ne. Lahko samo upaš, da bo sam nekega dne ugotovil, da gre življenje mimo njega in da ogromno zamuja.
Do takrat pa si poskusi urediti življenje tako, da boš zadovoljna. Če je vse gospodinjstvo na tvojih ramenih, si omisli pomoč ( on pa jo naj plača), pojdi v družbo, olepšaj si življenje. Finančnih težav najbrž nimate, si pač privošči kaj , kar te bo veselilo in ti vsaj malo nadomestilo odsotnega moža. Morda ga bo prav to streznilo.
Saj vem, želiš si njega, moža,očeta, družinsko idilo. Žal ga ne moreš spremeniti, spremeniš lahko samo svoj odnos do tega. S kreganjem in ultimati ne boš dosegla ničesar.
Veš, kaj sem naredila jaz,ko je moj mož (tudi zasebnik) pred leti tudi preveč vneto delal?
Lepo sem se oblekla in nadišavila in ga šla popoldne obiskat. Tam sem ostala kratek čas ( da ga ne motim preveč, sem rekla), samo objela sem ga , se malo stisnila k njemu, se zavrtela na petkah in odfrčala ter ga pustila vsega zmedenega.
Učinkovalo je. Poskusi!

No najpovem svojo zgodbo. Sama sem podjetnica in mama že dvema otorkoma. Delam v družinskem podjetju kjer sem skupaj z očetom in možem. Ker oče že od nekdaj dela cele dneve in petke in svetke sem se zaobljubila., da sama to ne bom tolerirala in mi kar lepo uspeva. Res je potrebnih veliko pogovorov in tudi zapovedi, vsekakor pa ne pomaga noben ultimat, ker se tako mož še bolj odmakne in enostavno, ker smo tečne in sitne imajo še več dela, čeprav si upam trditi, da ga ni junaka, ki si ne bi mogel odtrgati vsaj ene ure na dan in dveh ur na teden za svoje otorke in ženo.
Kako pa pridobimo tisto uro. Če so otroci v vrtcu jih skupaj peljite in pojdite iskat – vse se da če je volja. Najkasneje ob 18-ih zvečer je mož lahko doma in pomaga pri pripravi večerje, umirjeni igri in pa pri dajanju otrok spat in če mora potem res še v službo pa naj gre. Vendar vam iz lastnih izkušenj lahko povem da je to vse en blef, ker če ima res kao toliko dela, potem ali je totalno neorganiziran, ali pa bi že pred pol leta potreboval dodatno pomoč v službi.
Mogoče bi se morale več zanimati za delo v možovem podjetju in jim dale tudi vedeti da denar ni vse, da vas enostavno ne more kupit, če razumete, kajti, kar nekaj prijateljic imam, ki se pa nedeljskim kosilom v gostilni ne bi odrekle in pa dragim dopustom in dragim coticam,…
Skratka lepo jim je potrebno povedati, da jih tudi me potrebujemo in jim nekako razložiti, da če bodo pa sami in bodo imeli otroke na 14 dni bodo pa morali za vse najti čas, še celo za gospodinjstvo od tal do stropa…
Skratka preveč sem napisala, ampak še potrebuje katera še kak nasvet ali pa samo kako drugačno videnje lahko še napišem, o tem verjetno skoraj cel roman. pozdrav od vide

Drage obupanke

Da nebi mislile, da imate težave samo ve, ki imate preveč pridne može, naj vam povem, da je lahko tudi obratno zelo hudo. Ali ste se pripravljene na račun ur, ki bi jih preživele z možem, odpovedati ugodnostim in ugledu, ki vam ga nudi moževa prizadevnost, da imate lepo hišo, otroci se lahko udeležujejo raznih izvenšolskih dejavnosti, ki se jih nebi mogli, če mož nebi tako vneto skrbel za finance in še veliko stvari je, ki bi jih kaj hitro pogrešale.

Samo malo v premislek, mož, ki ne dela rad, je kaj hitro v breme, saj hoče samo vladati, za vse ostalo pa mu ni kaj dosti mar. Tako kot vam ne uspe, da bi moža odvrnile od dela, tako se tudi takega, ki dela ne vidi, ne da kaj dosti spremeniti.

Hvala vam za vaša mnenja.

Zase lahko stoprocentno trdim, da bi mi bilo doosti ljubše, če bi imeli malo manj, pa bili več skupaj.

Se pa strinjam s tem, da moram sam poskrbet, da mi bo lepše. Vendar je to zelo težko, ker me vsa stvar zelo obremenjuje. Po drugi strani pa opažam, da sem precej nesamostojno bitje in je zdaj v tem obdobju primeren trenutek za to, da tudi nekaj koristnega zase naredim inn postanem bolj neodvisna.

Še vedno pa ostaja nerešena ena uganka: kako za boga milega dopovedati kaj moškemu, tako da bo razumel? Kako vam uspe brez da bi znorele zraven?

Meni ni uspelo,kljub temu da sem mu dajala miljon zadnjih priložnosti,tudi v petkah sem bila tam pa se na njih obrnila da me je videl in sva podebatrirala ni bilo efekta edin mogoče to da me je zvečer ….,samo roko na srce cel dan v službi ko prideš domov pa še sekssevdeda šrej poskrbet za vsa gosp.opravila in otroke pol naj mu dam pa lepo noge narazen.
Kakšen večer ja ne pa vedno.
Pa še to- ena je prej omenila lepo hišo,dopuste in vse živo.Verjemi mi da sva se bolje razumela ko še ni imel s.p.-ja in je fušal pa sva zraven še hiško gradila kot pa zdaj ko ima skoraj vse-finančno.
Materializem izgubi na pomembnosti ko je v srcu tema. Žal.
Zato nič ne zavidaj tistim ki imajo vse dedca pa ni nič doma.
Ali ji to paše(tudi prav), ali pa je kreg pr hiš.

Živjo!

Še na eno razsežnost odsotnosti moža bi rada opozorila – moški, ki samo delajo, zanemarjajo tako ženo kot tudi otroke. V veliki večini potem, ko pridejo končno domov, samo počivajo in že razmišljajo kaj bodo delali jutri.

Otroci so tako prikrajšani za očeta, nimajo zadovoljene potrebe po varnosti in priznanju njihove osebnosti s strani očeta, kar jim kasneje povzroča, da težje odrastejo in se težje osamosvojijo. Pomanjkanje očeta lahko čutijo celo življenje, če aktivno ne delajo na sebi in ne zrastejo do te mere, da si pozdravijo čustvene rane iz otroštva.

Če je oče zelo zaposlen, je zelo pomembno, kako tisti kratki čas, ko je doma, izkoristi. Ali takrat samo počiva in gleda tv ali pa se aktivno vključi v družinsko življenje in tudi v delo za družino, ali se posveti vsakemu družinskemu članu vsaj pet minut dnevno. Vsaj glede tega bi morali hudo zaposlene očete osvestiti.

Lp

LP ja ne vem…jaz sicer nisem še poročena ampak moj ni privatnik dela pa do 22 ali do 2 zjutraj..ali pa še dlje. Ne vem kar nekja časa sem potrebovala da sem našla nekoga, ki naj bi imel podobne vrednote kot jaz, ki bi znal uskladiti službo s privat življenjem pa ne vem zakaj je tako težko razumeti. Sama imam s.p in si kljub delu pa računovodstvu, ki ga vodim sama vzamem čas še zanj, za gospodinjska opravila za nakupe za branje. on pa služba malo športa veliko obljub..pa jeze. Počasi zgubljam energijo….Obljube, da bi bil rad v 5 letih svoboden, materialno neodvisen in bogat..Super jaz tudi..ampak a je potrebno za to žrtvovati vse? Sama bi lahko delala še več in imela več denarja in ne vem kaj ampka ni vredno res ni. Kaj pa če izgubiš človeka ? enega sem že in vem kakšni so občutki ko nikoli ne moreš reči rad te imam nekomu, ker ga pač ni več. Zakaj so potrebni ultimati ločitve , da ljudje razumejo da ko odideš ni več poti nazaj…da ne moreš za nazaj popravljati. Včasih se mi zdi, da narabe razumem odnos, ker sem po najinih prepirih jaz tista, ki preveč pričakuje, ki želi predno bo rodila imeti ob sebi moža, ki ne bo samo obljubljal ampak bo tudi naredil. Gre samo za to, da se v zakon in družino podata oba in da je odgovornost za dom na obeh straneh ..zakaj moramo potem sprejeti kompromise ….a dej ljubica sej sem te peljal na večerjo. Zakaj ne razume, da bi rajši videla, da mi speče jajce sam doma in me pričakal enkrat on za spremembo…Pravi da sem zahtevna , ker nočem časa kompenzirati z denarjem..in včasih ne vem več če res zahtevam tako veliko. Če je veliko, da želim s svojim fantom mogoče tudi v torek zvečer ob 20:00 na pijačo in da mi njegovih 600 000 sit na mesec ne dajo tega. Da ne maram ko me pelje v trgovino in mi reče daj izberi si nekaj ..da življenje ne gre tako….Da kupiš nekaj in popraviš tisto za kar ne daš.

ja sem se kar razpisala….pa v bistvu zato, da mi poveste če sem res tako grozna in preveč zahtevna. Da bi rada preden rodim vedela kakega očeta bo imel moj otrok..ali naj verjamem obljubam…sem res tako tečna….kot smo seveda vse babe

dej, no… kaj bi rada, da ti povemo? vse si si že sama odgovorila, prav dobro veš kaj in kako, pa vztrajaš na napačni poti.

punce smo res vse mal defektne. obnašamo se, kot da lahko me spreminjamo svet in svoje moške, predvsem pa, kot, da mamo za to kakih 400 let časa!

pravilno gledaš na življenje in tvoje potrebe so emocionalne potrebe po bližini, ki je ni v kešu in trgovinah.

ampak je pa še en keč, ki ga tukaj še niste izpostavile; namreč moški niso lih tok butasti pa tok materialisti, kot jih tukaj prikazujete. Delo je pogosto tudi /pol/zavesten BEG od doma, kjer jim nekaj ne paše. Torej to počnejo načrtno in se vsaj večina tega tut zavedajo, to so izbrali, to ni nekaj, kar jih je povozilo in ne znajo prenehat.

Seveda daleč od tega, da bi bilo to opravičilo, je pa pomembno dejstvo, ki ga premalo upoštevamo, govori pa spet v prid temu, da z odnosom NI, kot bi naj bilo in bi si me (pa tudi oni verjetno) želele…….

LP KC

Moram priznat, da sem bila, ko sem to vprašanje postavila na forum, precej razburjena. Na saj najbrž se to iz pisanja tudi občuti. Včeraj pa sva imela en dolg pogovor.

Dejstvo je, da je on s svojim poslom šele začel. In najbrž je moja dolžnost, da sem strpna, ker je to začetek in začetki se vedno težki. Že prej je imel zahtevno delo, vendar ni delal zase, ampak ogromno ur za druge. Zdaj naj bi bilo predvsem njemu in tudi nam lepše. Rekel mi je, da je v to šel precej tudi zaradi tega, da bi bili, ko bo stvar vpeljana, vsem nam lepše in bi bili lahko več skupaj.

Jaz pa se vseeno bojim, da ne bo tako. Bojim se, da bo težko nehal. Po vseh vaših postih vidim, da še zdaleč ne bi bila osamljen primer. Ampak nima smisla, da vse to ugibam, bom pač morala počakat in videt.

Toda vsaj to sem dosegla, da sem noter mirna, da me ne razburja več toliko. Upam, da bo trajalo.

ma ja sej vem hvala …..me mora zgleda en mal prizemljit. Ne vem al smo res tako različno vzgojeni, različni v vrednotah ……sej itak čez to kar so moje vrednote ne morem….res pa da se vprašaš ko slišiš od partnerja, da si tečen in zahteven ali je res to….

Najbrž ga bom res morala vprašati če je sploh zadovoljen v odnosu in zakaj beg v delo….pa bomo videli kaj me po tem vprašanju čaka…

Najpomembnejša je skupna vzgoja otrok, da ni alkoholik, mamin sinček(groooza),big lover(drugih deklet) ali narkoman.

Vse, kar je pri vzgoji spustil, bo na svoji grbi v njihovi puberteti nadoknadil, padlo mu bo pa zelo težko.

Z ženo lahko zazija strašen prepad, ker zanemarjanje in ignoranca tudi njemu ne bosta dobro povrnjena-vsak bo v svojem svetu svojo mulo kuhal, na koncu si bosta šla na jetra (spet ni dobro za otroke).

Ljubezen se potiho, hinavsko, nevidno izmuzne iz srečnega doma in tudi bog je ne prižene nazaj. Ostane dolgočasna ga.navada in vdanost.

Če bi bili fantje pametni, bi crkljali in razvajali (čustveno) svoje najdražje, saj bi se jim trojno vrnilo, ker srečne ženske naredijo več, kot je normalno za svojo družino.Okrog 40.leta se moški začnejo zelo hitro starati in takrat nujno potrebujejo žensko, ki jih ima rada, jih boža, razvaja in z veseljem in ponosom vzgaja in neguje njegov rod, če pa ni otrok, pa se z ljubeznijo posveča njemu. Kaj bi hoteli še več?!

bravo nice,
manuela 30-ko si na vrhu ni postanka,to mislim v smislu novih in novih ciljev,želja,in takrat se ne ustavi ampak se bori za obstanek na vrhu.Vsaj moj je tak in z leti je vse še slabše.
To je medvedja usluga za otroke in ženo.
Povejte mi kaj naj žena čez 10 let pričakuje od zakona če sedaj mož dela cele dneve,takrat bodo otroci že večinoma dali puberteto skozi .Kaj naj se potem znjim pogovarja ,če prej nista imela nobene kvalitetne komunikacije.

Nasvet: priporočam, da preberite knjigo Sanje Rozman-Zaljubljeni v sanje, Peklenska gugalnica…verjetno boste našli kar precej odgovorov na svoja vprašanja.

Vse dobro!

Ojoj, kaj naj pa jaz rečem….traja in traja…že osem let in po mojem bo še trajalo….moj mož je jaz pravim poslednji mehikanec…
Pred osmimi leti, si je zamislil, da bi lahko naredil nekaj zelo dobrega, nekaj za ljudi in mogoče bi kasneje lahko od tega tudi kaj zaslužili…no vsaj za normalno življenje…v vseh teh letih je njegova ideja postala pekrasna, je zaživela in živi….samo…mojega moža ni in ni….pa tudi denarja ni…oz komaj toliko, da je za položnice in hrano…otroci in gospodinjstvo so moja domena, tudi mojstrska dela in še marsikaj….mož pa se ne more ločiti od svojega dela…uspelo mu je…za ljudi ….mi pa živimo z borbo zdaj že skoraj vsak dan…..koliko dni še?…..
…in kaj je najhuje…ko pravi folk…pa saj ste privatniki…ojoj….samo to ne:-)))

lep dan še naprej vsem skupaj z možmi ali brez njih:-)))

Žal, posel, ki je privat se nikoli ne neha. In ne odsotnosti. Vsaj fizične.

Danes imamo hvala bogu vsaj mobitele, da se slišimo, kje smo, kaj delamo in kaj občutimo.

Ampak to še vedno ne poteši potrebe po bližini in čustev ob tem – ne meni, ne najinim otrokom. Pa če se imava še tako rada.

Potrebni so kompromisi in zavedanje obeh, da otroci potrebujejo oba.
Za šolo, za izvenšolske dejavnosti in za preprosta opravila v hiši.

Pri nas je zdaj vsaj toliko bolje, da nisem še kuharica za vse, ki pridejo k hiši.
Ko pridem z dela, je ravno čas malice. Njegov oče je sedel za mizo in čakal, da je žena postregla, čeravno je bila sredi nekega svojega dela.
Moj vsaj pripravi vse sam, če že ne pospravi vsega.

Edino česar še nisem prebolela, so nočna sklepanja poslov. In najbrž tudi nikoli ne bom.

Lep pozdrav
sotrpinka

Zakaj poskusate spremeniti druge, najprej spremenite sebe!

Pri nas smo kljub prenatrpanim urnikom in delavnim vikendom vsi srecni in zadovoljni.

sej ne poskušam spremeniti..želim da je odgovornost obeh …Ne ko je treba dogovorjeno narediti ..slišiš ljubica pa sej veš da ne morem..moram tisto rešit..potem čakaš in pustiš in čakaš in ni narejeno.

A ni odgovornost obeh, da skrbita en za drugega in si pomagata. Razumem da kdaj ne gre …ampak da vedno služba pred ostalim to pa ne razumem….

Meni se zdi normalen odnos grajen na komuikaciji in kompromisih z obeh strani. Takoj ko je enostransko ni vredu. Zakaj je njegova služba pomembnejša od moje…zakaj jaz lahko kaj prestavim in uredim kasneje za skupno dobro on pa ne…tukaj se pojavi potem “fer odnos” in zrelost za odnos ter odgovornost.

je to preveč ?????

Kar veliko možkih res takole prevec dela. Tudi moj. Toliko je v tem delu, da je tudi ko sem resno zbolelea ugotovil, da ga rabijo otroci in tudi jaz skoraj dva meseca. Da je v svoji nagleci ugotovil, da ima STOP. In je zacel prihajati malo prej. Zanima se za gospodinjstvo otroke in njihove krozke in seveda zame se tudi zanima.
Zal je ponavadi tako, da se mora nikaj zelo zelo zalomiti, da ti mozki ki imajo dela na kolope dojamejo, da niso samo delavci. Ne vem, verjetno se ne zavedajo kako karvavo jih rabimo zene, otroci, moda tudi njihovi starši.
Škoda, da se včasih ustavijo prepozno.