v lastnem razmišljanju se počutim izgubljeno!
Pozdravljeni!
Ja,kot mnoge tukaj imam tudi jaz probleme v zakonu,ki pa se vlečejo že zelo dolgo.S partnerjem sva jih do nedavnega reševala očitno kar uspešno saj sva še vedno skupaj.Pred kratkim pa mi je prekipelo;strinjala sva se da si dava še eno priložnost s tem da oba začneva na novo.Priznal je svoje napake(vsaj delno)in seveda sem priznala tudi jaz svoje.Najin velik problem je v komunikaciji.Ob nastanku problema se želim z njem pogovorit pa velikokrat naletim na besede kot so;da mu nabijam,turiram,da sem policaj,in stavek”ja,ja,je že v redu”,ta stavek me najbolj moti,ker sem pač mnenja da več ni sposoben “izustit”.On pa pravi da s tem požira stvari in je raje tiho.Napaka,če vprašate mene.
Sedaj kar naprej razmišljam ali bova ostala skupaj ali ne,kaj izgubim,kaj pridobim,če oddidem ali ostanem.Posredi so tudi otroci.Moti me ker cele dneve dela in potem včasih zavijejo še v gostilno,kjer pa se ustavi čas.To za seboj potegne,prepir pri hiši,nič mi ni pripravljen pomagati ne pri otrocih ne v gospodinjstvu.
Mogoče moj problem ravno ne sodi sem,pa vseeno kako naj komuniciram z njim,če mi odgovarja na tak način kot najstnik.
Pozdravljeni;
…brez dobre komunikacije oz dialoga je težko imeti dober odnos, tega se zavedate…
…glede na opisano bi rekla, da je način reagiranja oz odzivanja na vaše mnenje(kritiko) povzel od doma(ga niso poslušali, ni smel izraziti svoje mnenje, so ga vedno kritizirali, ni nikoli imel on prav, ni bil slišan,…?)…
…najprej bi vama predlagala, da prebereta skupaj knjigo od Hendrix-Najina ljubezen(na koncu tudi zelo uporabne vaje), pa predlagala bi vama partnersko terapijo…iz vašega pisanja razberem, da ima vaš mož globoke rane iz otroštva, ki vplivajo na njegovo sedanje ravnanje in ki se jih brez terapije bo bolj težko rešil(še posebno, če so del že podzavestnega mehanizma)…za vas pa bi terapija prišla prav, ker imate so-odvisne vzorce…”kluč-ključavnica”….ko se bosta rešila starih vzorcev(zacelila rane iz otroštva), bosta izboljšala tudi komunikacijo(drugačen način) in vajin odnos…
Vse dobro in srečno!
p.s.Če se mož ne bo odločil za terapijo, pa jo priporočam Vam, ker drugače boste vzorce obnašanja tudi če ne bosta več z možem skupaj, prenesli(podzavestno) na svoje otroke in na nov morebitni odnos…Ni slučajno zakaj sta prav z možem skupaj(zakaj ste se zaljubili vanj)!
…na začetku verjetno ste videli le pozitivne stvari(si priznali), slabe pa malo zabrisali…temu rečem iluzija odnosa(kar tudi na nek način zaljubljenost je, ko v drugem vidimo (“izgubljene”)dele sebe)…to kar imate zdaj je realnost(in verjetno je bil del tega že prej, pa ste upali, da bo boljše,…)…ja, ko se partnerja vržeta v delo, se lahko odnos “izgubi”, polsbša, vendar se vzpostavi nazaj, ko je želja in je bil prej takšen….mislim, da pri vaju ni bil že prej(so se že prej kazali problemi)in je bilo delo zelo priročno(kot tudi beg pred problemom, uvidom kakšen vajin odnos v resnici je)..
…vajin problem ni prišel kar iznenad, ampak je že ves čas prisoten, pa ga niste (zmogli)videti, menim…V začetku je bil občutek varnosti (ki ga verjetno niste bili deležni kot otrok)in nekaj pogovora, pozornosti(v času zaljubljenosti) dovolj, zdaj pa ne več….Od preblemov pač ne moremo ubežati(tudi od tistih iz otroštva), spremljajo nas, dokler jih ne rešimo…
Kaj menite?
jap se strinjam,čeprav sem doma vedno imela osebo,ki sem se lahko z njo pogovarjala,to je bila mati.No še vedno lahko z njo pogovarjam.Vedno sem upala da bo boljše,da bom partnerjeve navade oz. njega lahko spremenila in veliko solz je bilo potrebnih da sem spoznala da njega pač ne morem spremeniti.Lahko edino sebe in na tem sem začela delati.
Ja mami je bila vedno podrejena,vedno je imel on prav,če je hotela kaj povedat je bil pri hiši prepir,žaljivke,kakšna klofuta.Jaz sem ta vzorec-mož-žena-prinesla od doma,ampak uspela pa sem spoznati da me to uničuje kar sem moji mami morala velikokrat povedat da ne bom večno samo jaz trpela(ona je dejala:”Potrpi,poizkušaj se pogovort”).Skratka takemu vzorcu želim narediti konec ker s tem uničujem samo sebe.
Čestitam za uvid in sprejemanje realnosti…Če bi Vas osebno poznala, bi Vam rekla, da sem zelo ponosna na Vas in da ste zelo pogumni(za to je potreben tudi čustven pogum, da se samemu sebi prizna in neha bežati)!
…nakazala sem vam pot za naprej(knjige, psihoterapevt)…
Delajte na sebi in bo(-do rezultati, verjamem)!
Kot že sami veste, drugih(moža, mame,..) ne moremo/smemo spreminjati, smemo le sebe spremeniti…Vsakdo je odgovoren zase in za svoje življenje.
Pogumno še naprej in vse dobro!
Ja babi lepo si gospo,ki ima z možem probleme vodila do spoznanj,ki jih sama ni uvidela v svojih prenesenih vzorcih iz svojega otroštva in dobe ko je odraščala.
Mislim,da si ji zelo pomagala,da je imela uvid v širši odnos.
Ja,pogum rabi in moč,da spelje v bolj pozitivno naravnanost,pa kakorkili se bo odločila!
Najhuje je res to,da s slabim ravnanjem in zgledi se najbolj škodi tistim,ki jih hočemo najbolj zaščititi.In to so naši otroci,ki dobesedno črpajo vse,kar se črpati da.
Tako postanejo naše kopije,ne da bi se tega zavedali!Ne zmeraj,
največkrat pa.
Lp in zdrav razplet ti želim!
Uf babi tole je tema tudi zame in bi bila tudi za partnerja če bi se hotel pogovarjati. Ko berem zgodbe drugih se mizdi da imam zlatega moža pa temu ni tako. Sama sem navajena veliko govort, od doma sem navajena, da si veča li manj vse povemo in predvsem si ne obljubljamo stvari. Ugotavljam pa – to pride z leti, da so pri možu doma in sedaj tu doma same obljube, ki so neizpolnjene in ne znajo se pogovarjati. Si predstavljate nedeljsko kosilo in oče in sin ne spregovorita besede, mama pa ko kaj pove pametuje kako je bilo 15 let nazaj in kaj je takrat jedel in zakaj zdaj ne !!?? Skratka vedno bolj me to moti in berem knjige in obiskujem terapevtko – homeopatinjo, se izobražujem, hočem delati na sebi, ampak ugotavljam, da to pelje k vedno širši reki kot pa nazaj k izviru, ker je partnerju vse v redu in se ne zna, noče potrudit pogovarjat – imaš nasvet zame Babi
Draga Vidaa;
…razumem, da vam je (zelo) težko…še zlasti, če sta partnerja zrelostno na različnih nivojih…Kaj lahko naredite?…
Delajte še naprej na sebi(zaradi sebe, pa tudi zaradi otrok, če jih imate-ker jim boste dali dobro dediščino!)…
glede partnerja pa, ne morete ga v nič prisiliti, ker vsakdo napreduje s svojo lastno hitrostjo(če želi(videti))…
Vse kar mu lahko date je, vaš vzgled..Zgled, s svojim “novim” načinom življenja,ki ga bo morda predramil in bo morda začel sam delati na sebi(brez vašega dopovedovanja, ki je pogosto nesmiselno, če on ni pripravljen)…
Ja znanje pelje vedno k širši reki kot izviru-zakaj? Ker je to, kar vidimo samo vrh ledene gore(=izvir)…ponavadi so stvari bolj (kompleksno) prepletene (lahko in pogosto generacijsko)…prispeva pa k razumevanju in preko tega mogoče tudi lažje prenesemo bremena na poti zorenja in rasti…
Ko in če delate(na sebi), bodo tudi rezultati…seveda pa ta pot pozna tudi občasne padce, vendar naj vam to ne vzame pogum in moč…
Kar tako naprej.
Pogumno in vse dobro!
p.s.
Prebirajte knjige Sanje Rozman, če jih že niste-vam toplo priporočam!
Manca Košir-Ženska pisma
Susan Edwards-Ko moški verjamejo v ljubezen
John Gray-Kar čutiš lahko zdraviš, Moški so drugačni, ženske tudi
Tudi Gostečnik in Košiček imata dobre
Draga babi, kako to, da v svojo priporočeno bibliografijo še nisi vključila Clarise Pinkola Estes o divjih ženskah, ki tečejo z volkovi?
je morda še nisi prebrala?
(če se bere porogljivo, to ni bil moj namen, le zares me zanima)
Hvala, LP KC
Lep pozdrav;
…ta knjiga čaka “na vrsto” za branje na moji nočni omarici(Ženske, ki tečejo z volkovi:arhetip ženske,…)- sem jo dobila v dar od prijateljice, kateri je bila zelo všeč:)……preden pa sama ne preberem knjige in si ustvarim svoje mnenje o njej, jo ni med “priporočeno” literaturo:)…Ste jo vi že prebrali?
Čudovit vikend!