Pozdravljeni,

prosim vas za mnenja. Sama več ne vem kaj naj si mislim. Je pa takole. Moram povedati da sem stara 35 let, imela sem nekaj vez a ni bilo nič od tega “to je to”. V bistvu sem skozi vse te veze rasla in se marsikaj naučila in ko gledam nazaj vem, da je dobro da so se končale, čeprav sem bila v začetku zaljubljena do ušes. Pred tremi leti pa sem spoznala moškega, ki je iz druge države (v EU), najprej sva bila prijatelja, potem tudi intimna. V tistem času nisem imela fanta, sedaj ga imam tukaj v Slo. -najbrž da bi pozabila. saj vem ni fer…..ampak. Z mojim prijateljem iz tujine se slišiva dnevno, vidiva pa recimo 4 x letno za teden ali dva. Imava podobne želje in se zelo ujemava-kaj takega doživljam prvič v življenju in najina bližina se vidi tudi na zunaj-kot mi pravijo drugi. Doživljam nekaj kar mislim da večina ljudi nikoli ne doživi…je res nekaj posebnega….tisto ko veš da ti je nekdo blizu, da te razume, ga razumeš ti…..On je zelo odprt tip, hitro vzpostavlja kontakte, je razumevajoč, pozoren, zabaven in močna osebnost pa seveda rad ima neodvisnost. Glede veze ali skupnega življenja mislim ima pomisleke-mislim da ga je strah obveznosti…..vedno ko se vidiva oba misliva da ne bo tako v redu kot prej, da imava iluzije drug o drugem a je vedno boljše….. kaj naj naredim, kaj mislite vi , hvala za odgovore, patricija

Tegale Evropejca čutim kot skrajno poštenega, predvsem pa odgovornega človeka. Že njegovi pomisleki kažejo na čut odgovornosti do vaju obeh, do nastajajoče skupnosti. Ni lepšega kot ustvarjati, graditi, plesati skozi življenje s človekom, ki sta si vsestransko blizu. Do prijatelja Slovenca pa le bodi fer. Menda mu nisi dajala prevelikih upov. Pa veliko sreče! Izrečena želja ne more ničesar doprinesti tako redko posejani sreči v izbiri partnerja….le verjemi, da je zadetek sedmice pogostejši kot harmonično partnerstvo.

…dokler se videvaš z nekom na “medenih tednih”, je vse (lahko) super…živeti z nekom (24h/dan) pa je nekaj povsem drugega in tega se vidva, po vašem pisanju, zavedata(iluzija,…)….

Neodvisnost je lahko(ni nujno) tudi strah pred bližino…In večkrat imajo ljudje, ki opisujejo takšna zarmerja(ko se vidijo redko, na daljavo,…) strah pred bližino(rane iz otroštva)….Morda tudi vi?…..vaju to povezuje?….
In predvsem, kakšen partnerski odnos vi želite? Če vam takšen odnos kot je zdaj (brez do-sanjarjenja manjkajočih delov) odgovarja, potem je to to…Če ne…

Poglejte vase…

Vse dobro!

tokrat imam podobno mnenje, kot babi tudi sama…pa bom napisala kar takole mogoče bo na prvi pogled videti, da ni povezave… sam sem kar sedem let hodila s fantom videvala sva se večinoma samo ob vikendih, ker sta bila najina kraja kar precej oddaljena… zdaj že dve leti živiva na svojem… mislila sem, da ga pa po dolgem času (7) res poznam… napaka… včasih se mi zdi, da sem ga začela spoznavati zares šele s tistim dnem, ko so pričeli dnevi postajati skupni… skratka pri vama mislim, da bi se tega nabralo še malo več glede na to, da se vidita le parkrat letno…
… to le v razmislek… za vspodbudo pa to, da mi razen parih minut, ki pa mislim da so večina parom skupne… v teh dveh letih ni bilo nikoli žal in sem presrečen človek…

kot bi napisala babi vse dobro želim tudi sama

Tudi jaz se strinjam z babi… Pomisli , rekla si, da si bila v prejšnjih razmerjih na začetku zaljubljena do ušes…najbrž je tako tudi pri tem razmerju, s tem, da ni možnosti, da takšno razmerje preraste v kaj več, če bi zaživela skupaj, je čisto možno, da bi šlo razmerje po poti prejšnjih…. Iz mojih izkušenj se razmerja na daljavo ne obnesejo (taka, ki se tako že začnejo) saj si vsakič ko se vidiš na začetku…

Jaz mislim takole: če se dva res ljubita in sta res prepričana, da sta našla pravega/pravo in sta starejša od 25 let, je najbolj normalna stvar na svetu, da si želita biti skupaj in to stalno.
Če enemu od obeh zadoščajo 4 srečanja na leto, zelo močno sumim, da nekaj ni v redu. Moji pomisleki so :
– morda je poročen ali v resni zvezi in ima tebe samo za občasni posladek
– če ni poročen in nima resne zveze, ima gotovo kakšne manj resne zveze, ker me nihče na svetu ne bo prepričal, da je ves ta čas, ko se ne vidita, spolno vzdržen ( normalen moški ima potrebe)
– tudi če hipotetično ni nič od tega, je zelo čudno, da ne načrtuje česa resnejšega s tabo
– razdalja ni ovira, vse se da urediti
– morda je on res tvoj love of your life, nisem pa prepričana, da si ti njegova, sicer bi bilo, verjemi, vse drugače
– strah pred obveznostjo je največja oslarija, za tem se skrivajo avanturisti
– ukradel ti je že tri leta, ne daj mu jih še več

In če sklenem: oprimi se fanta, ki ga imaš v Sloveniji, nehaj sanjariti o nekom, ki v te sanje ne sodi, ker ni to, kar si idealno predstavljaš. Sooči se z realnostjo, ustvari si družino, imej otroke, zaživi normalno življenje in pozabi nanj .
Sicer boš preživela še nekaj let v sanjarjenju in – ostala sama, nesrečna in zagrenjena.

Pomislila sem na iste dvome kot She, torej bi rekla, da se poskusi preseliti ali pa mu vsaj povej, da se boš, v “Evropo” k tvojemu najnaj, da boš videla, ali je res to to. Najbrž boš najprej videla, da on sploh ni za to. Najboljše se mi zdi, da ostaneš za enkrat sama. Ali je dvojina tvoja edina opcija?

lp

Draga Patricija,

strinjam se z dosedanjimi odgovori. Štiri tedne na leto je res lahko super, takrat sta oba v dobri formi, želita si drug drugega …, je pa to daleč od resničnega partnerskega odnosa.

Za vmesni čas pa imate še fanta v Sloveniji, kako prikladno, kajne? Lahko si mislite, da ima tudi vaš moški iz EU kakšno žensko za preostale tedne, ko ni z vami, saj pravite, da je rad neodvisen, torej navidezno svoboden, seveda potem si ne želi resne zveze. Raje malo tukaj, malo tam …

Če vam te igrice ustrezajo – igrajte se naprej, a zavedajte se, da ste nepošteni do fanta iz Slovenije, do prijatelja iz EU in tudi do sebe. Pregovor pa pravi, da bomo želi tako, kot bomo sejali.

Morda bi bilo najbolje, da si vzamete več časa zase in za razmislek o tem, kaj si pravzaprav želite. Svetoval bi vam zrel partnerski odnos z nekom, ki vam bo bliže.

Lep pozdrav!