ZVEZA
Imam problem,zame je velik in uničuje mene in odnos z partnerjem. Stara sem 30 let partner 2 mnanj. Najini začetki segajo v OŠ – simpatija. Pri mojih 16 sem z njim izgubila nedolžnost. Do 22 leta sva sicer bila očasno skupaj vendar nisva – hodila.Tako, da ni edini moški v mojem življenju in tudi jaz nisem njegova edina. Vendar neke nevidne sile so naju vedno spravile skupaj in tako sedaj skupaj živiva 8 let. Imava 5 let starega otroka. Toliko na kratko o preteklosti.
On veliko dela in hodi zvečer pozno domov, službeno potuje ko ima kaj prostega časa ga preživi za bobni in ob kaki pijači z kolegi. Tudi za naju si vzame kako soboto ali nedeljo. Sin ga pogreša.
Pred približno 6 meseci se med njegovimi meili našla pismo, ki jo je napisal prijateljici in iz katerega je bilo razvidno da se dobro poznata ni pa bilo zaznati kaj več! To pismo mi je popolnoma spremenilo življenje, kljub temu, da je on meni zatrdil da več od poljuba za njen rojstni dan ni bilo in da sta bila sodelavca, ki se še sedaj občasno pišeta in sta se enkrat “slučajno” srečala in šla na “kavo” in tu bi se naj končalo. Ali je to za vas laganje, skrivanje? Ne vem več takrat sem mislila, da je vsega konec, vendar sva se veliko pogovarjala in čutila sem, da govori resnico. Takrat sem se začela tudi več posvečat sebi in se spoznavat.In spoznala sem da sem tudi jaz delala napake… Prebrala sem veliko knjig o pozitivnam razmišlanju, odpuščanju, odnosih, celo v duše sem začela verjeti. Glede na to da sva tolk mlada sva bila in naju še vedno nekaj drži skupaj. Zakaj se ne moreva enostavno zasovražit in iti narazen? Pa ne, ni sovraštva,še vedno je strast kot prvi dan. Ali je samo strast, vse drugo pa mogoče navada?
Ne vem ampak še vedno imam kak dan ali dva v mesecu totalno temo pred očmi in takrat pokvarim najin odnos, ki je začel napredovati. Danes naprimar se počutim zelo dobro, nič nisem ljubosumna, nič mi ne grejo negativne misli po glavi in se veselim jutrišnjega dne. Takšno počutje bo zdaj po petkovem padcu vsak dan bolje potem pa me kr naenkrat zadane neko čudno stanje ( tisti stari jaz) in sam nekaj obtožujem in napadam in taka sploh nočem bit in se ne morem ustavit. Sama sebe opazujem in se sprašujem: ” pa kaj spet delaš?…” V tem stanju sem prepričana da hočem vstran od njega in zaživet na novo.
Ne vem kako naj rešim ta problem! Prosim za kakšen nasvet, ker bi res rada živela brez občutka ljubosumnosti, bolečine… Čeprav je samo 2-3 dni v mesecu, ker z tem vem da uničujem zvezo… Ali pa mi hoče podzavest kaj povedat pa ne razumem…?
Želim vam lep dan!
A ne, kako smo ljudje čudni. Ko nas napade ljubosumnost, jo takoj pošljemo naprej, partnerju pred noge. Ja, napadenega se bo počutil, zato se bo branil. V začetku je veza prežeta s svežino, kar pomeni, da podobni izpadi nimajo takojšnjih uničujočih posledic. Ampak računajmo s tem, da se dobre in slabe investicije akumulirajo. Zato se čez par let nabere več te navlake, za katero niti pomislimo ne, da smo jo sami pričustvovali, nato pa s svojimi nespremenjenimi vedenjskimi vzorci tudi pridno vzdrževali. Kaj če bi se ob vsakem napadu ljubosumja človek postavil v partnerjevo kožo? Če je kaj takega pretežko, pa predlagam vsaj odprt pogovor v jaz sporočilih, tako nekako: čutim tako in tako, mi lahko pomagaš prebrodit tole krizo… V tem primeru se partner ne bo počutil napadenega, ne bo se imel pred čem branit. Oba skupaj bosta močnejša in v resnici zaveznika v borbi proti ljubosumju. Premalo se vsi skupaj zavedamo, da sami ustvarjamo svojo realnost, s čustvi in mislimi, ki jih pošiljamo v svet!
V resnici mu popolnoma ne zaupaš. Dopoveduješ si, da je vse v redu, dokler te ne zadene stara bolečina in dvom.
Nič ni narobe s teboj, ničesar si ne očitaj, tvoje reakcije so popolnoma normalne. Če ga ni pravočasno odmov, že pomisliš, če morda ni z njo, kajne? In si slikaš prizore in trpiš.
Tvoj partner očitno ni naredil vsega, kar bi moral, da bi odpihnil tvoje dvome in pomisleke. Ti si poskusila vse – brala si knjige, se učila , a on je tisti ( ti sama tega ne moreš narediti!), ki te mora prepričati – z besedami in dejanji, vsakodnevno, da si zanj edina na svetu, najlepša, najboljša, najbolj poželenja vredna, neprimerljiva s katerokoli drugo žensko.
Ko boš v to prepričana, bo vse v redu.
Draga Moni,
ne glede na to, kako se vse skupaj odvija v vajinem odnosu, vam svetujem, da nadaljujete z delom na sebi – berite tovrstne knjige, razmišljajte, raziskujte svoje odzive, čustva, misli, vzemite si čas za redno sproščanje in rekreacijo.
Ko se prebudijo v vas čustva ljubosumja in napadalnosti, pa jih skušate samo opazovati in se jih zavedati. Ne pustite, da vas potegnejo v svoj vrtinec, temveč vzpostavite distanco do njih. Lahko si pomagate z dihanjem in zbranostjo v področju čela. Ko pa ste bolj umirjeni, raziskujte, kaj je v ozadju teh čustev in občutkov. Koliko v resnici zaupate partnerju, koliko ste posesivni …
Izrazite pa v odnosu z njim tudi svoja pričakovanja – normalno je, da si želite, da bi bil več z vami in z otrokom, pravite tudi, da ga sin pogreša. S skupnim preživljanjem časa boste lahko poglobili vaš odnos in zaupanje. Povejte mu to. Naj svoj prosti čas bolj posveča svoji družini in manj bobnom ter pijačam s kolegi. Če vas ima resnično rad, mu to ne bo težko.
Lep pozdrav!