Lep pozdrav!
Moja zgodba ni takšna kot ostale,mogoče je,ampak nikjer še nisem našla rešitve … Pa ne bom dolgotvezila.Stara sem 17.Obiskujem gimnazijo,sem zgledna učenka,z urejeno družino,veliko prijatelji,s katerimi se dosti zabavamo … Na videz lepo življenje.O ljubezni nebi govorila,to je že druga zgodba.Moja težava izhaja iz otroštva.V petem razredu osnovne šole so me tri najboljše priajteljice hinavsko izdale,po vsej šoli raztrosile laži,tako da sem postala tarča posmeha … Moja edina želja je bila,postati proljubljena … Nikogar nisem imela,da bi mu zaupala,da bi mi pomagal,me potolažil,mi svetoval … Zatekla sem se v svet iluzij in sanjarjenj … Čez čas sem spet začela nekako živet in se družit s temi tremi “prijateljicami”. In takrat sem začela lagati,da bi postala bolj priljubljena.Imela sem fanta,ki ga nihče ni poznal,pripovedovala sem jim o njem … Hitro so pozabile na to,jaz tudi.Ostale smo v prijateljskem (na nek način) odnosu,dobila sme najboljšo prijateljico,ki sem ji res lahko zaupala,v sedmem razredu sem postala zares priljubljena,dobila sem ogromno prijateljev … Vse je bilo lepo in prav,dokler na dan ni prišel ta moj “namišljeni” fant .. Nisem zbbrala moči,najboljši prijateljici povedati resnico,še zdaj je nisem zbrala … Pa čeprav vem,da bi me razumela,čeprav vem,da to nebi vplivalo na najin odnos … Preveč težko je priznati,da sem bila tako obupana,da sem se zatekla v laži.Pa čeprav niso te ničesar spremenile.Vse prijatelje sem pridobila sama,s tem,da so me spoznali.Pa čeprav je moj “namišljeni” fant že pozabljen,se vsaki toliko časa spomnim nanj in vest me zapeče … Lažem,že toliko let lažem najboljši prijateljici . . . Povedati in priznati resnice pa ne upam … Je z mano kaj narobe?? Odrasla sem,naučila sem se sprejemati težave in jih reševati brez laži in spletk, navadila sem se trpeti,ugotovila sem,da življenje ni film,pravljica s happy endom,spoznala sem,da je v življenju veliko več slabih stvari,kot lepih … Sovražim laži!Nikoli več se nisem zlagala,in če se kdo meni,me to res boli … A ena laž ostaja v meni,in še dolgo bo .. Kako se spopasti s tem??

Draga,
…ti je zelo težko, vem…
…kot si že sama spoznala, je rešitev povedati(enostavno tvegati) in če je ta odnos res takšen, kot praviš, da je, bo prenesel…Vsi delamo napake in nekateri se iz njih učimo(biti boljši) in mislim, da ni človeka, ki se ne bi kdaj zlagal(pa čeprav je lahko le drobna laž)…Zato pogumno! Kaj imaš za izgubit?

Če si verna, pojdi na spoved(mogoče ti bo že to za začetek pomagalo)
…Vsekakor pa je najboljše, da ji enkrat lepo poveš…-se pogovorita…”Začneš lahko z…Da ti je zelo težko in da te bremeni že ves ta čas…vendar ti tako zelo pomeni in ceniš vajino prijateljstvo, da bi ji rada povedala…Da se bojiš biti obsojana in jo zgubiti……………..in ji potem poveš”…jaz ji pisala ne bi, ker po drugi strani res nikoli ne veš, kako se lahko stvari obrnijo(da ne bi slučajno drugim kazala to….čeprav verjamem, da tvoja prijateljica ni takšna)….

Predvsem pa odpusti sama sebi!Naredila si takrat najboljše kot si znala in zmogla…

Vedi pa to, da imamo prav vsi kakšno takšno “skrivnost”, ki nam jo je težko zaupati dragi osebi, ki se jo na nek način “sramujemo”….in moraš pač tvegati in imeti pogum in povedati…

Če je prav odnos, potem prenese!

Srečno!

Ce ti je tezko povdati resnico, vsaj na tej lazi ne gradi odnosa naprej. Ko pogovor nanese na to, reci, da je vse skupaj preteklost in da zelis na vse skupaj pozabiti. Prava prijateljica bo razumela in ne bo vrtala. Ti pa si se iz vsega skupaj, glede na tvoje pisanje, tudi nekaj naucila, cestitam!

Mislim da se preveč obtožuješ za napako v otroštvu.To je preteklost in na njen se ne da graditi prihodnosti-zato pozabi.
Lahko pa ji razložiš ob prijetni kavici in tortici.Če je prava prijateljica se bo vsemu skupaj le nasmejala tebi pa se bo odvalila skala iz srčka. kar pogumno.
P:S: nisi lažnivka.

Več kot boš lagala,več se boš zapletala in enkrat te bodo odkrili.
Prenehaj s tem dejanjem in si ne izmišljuj neresničnih zgodbic,bolje,da si tiho.V nasprotnem primeru,če je to tvoja prijateljica in če bi ji povedala,zakaj si se zapletala v laži bi te morda razumela in bi ti nekako spregledala.
V vsakem primeru ne laži več,ker vidim,da te to obremenjuje in tega ti ni treba početi.
LP!

So stvari, ki jih moramo rešiti s pomočjo okolja. In so stvari, ki jih lažje rešimo sami v sebi. Praviš: …”naučila sem se sprejemati težave in jih reševati brez laži in spletk….” Kaj ni to nekaj najlepšega, kar si spoznala v življenju? Se s težavami soočati na zrel, konstruktiven način! Meni se ne zdi potrebno, da bi pogrevala staro, že davno pokvarjeno jed. Sama v sebi pretehtaj, na katero smetišče sodi…..In nikar ne sovraži laži. Raje jo razumi, si boš veliko lažje odpustila.

Tudi jaz mislim, da tisto o namišljenem fantu ni nič tako strašnega, da bi se morali še sedaj s tem obremenjevati. Šlo je za vaš obrambni mehanizem, s pomočjo katerega ste si pomagali pri gradnji občutka lastne vrednosti in spoštovanja, glede na to, da ste postali na šoli tarča posmeha. Ker je v zvezi s tem v vas še boleč spomin na dni, ko vas drugi niso sprejemali, o tem še danes težko govorite, saj bi s pripovedovanjem prišli na dan tudi občutki iz tistih let, ko niste imeli nikogar, čeprav ste si to želeli. Tudi sami ste v svojem pismu napisali: “Preveč težko je priznati, da sem bila tako obupana, da sem se zatekla v laži.” To je razlog, da ne morete povedati prijateljici, ampak ali si niste s pisanjem to že ozavestili in je lažje?

Če se vam zdi potrebno, lahko svoj dogodek iz preteklosti razložite prijateljici – tudi jaz mislim, da vas bo sočutno poslušala in se morda ob vseh skupaj nasmehnila. Če pa mislite, da tega ne boste mogli povedati, potem ji ni treba, to je že zgodovina – pustite, da ta dogodek počasi zbledi iz vašega spomina. Kadar pa se spomnite nanj, ga poizkusite gledati tudi v luči tega, kaj ste se z njim lahko naučili o življenju.

Želim vam lepo pomlad!