ko ostane tih kot miška..
S fantom sva skupaj že 3 leta.V tem času sva imela vzpone in padce,tako kot večina parov.Nekajkrat sem želela zvezo prekinit, saj so me določene stvari pri njem motile..kot naprimer njegov karakter. Tega se ne da spremenit,je tako? no,vedno se je končalo tako,da sem želela slišat njegovo mnenje na vse to (na krizo v zvezi), a on je vedno ostal brez besed. Totalna blokada. In to me je še bolj živciralo, da sem še bolj silila v njega in mu pravila, da sama s sabo ne bom nič rešila in da želim,da se skupaj pogovoriva. Nič. Gledal je v zrak, mimo mene in pravil le,da ne ve… pa da mi bo napisal (al sms al mejl). ni se mogel pogovarjati z mano… takrat..
ne vem,zakaj se mu to dogaja. ali se ne more skoncentrirat na pogovor al kaj? na koncu se skregava zaradi tega,ker jaz skoraj obupam nad njim(zaradi molčečnosti) in ne zaradi tega,kar je v najini zvezi bilo takrat pač kritično.
To se je zgodilo že večkrat in to me zelo moti. kako se bova pogovarjala,ko bova imela velike probleme in družino,če se že zdaj ne moreva(ne more). 14 dni nazaj sem premišljevala in spet prišla do zaključka,da njegovega karakterja ne morem (in ne želim) spremenit,zato bi bilo bolje,da greva narazen.to sem mu tudi povedala(po telefonu-zaradi razdalje), in je rekel (čez 3 dni) da se bo poboljšal. in zdaj je bolje. ne vem pa za koliko časa….
prosim,če kdo ve….kako naj mu pomagam,da bo do mene bolj odprt? ali se me boji? nimam pojma….
obupanka mimy
Mislim, da je komunikacija med partnerjema zelo pomembna. Prav imas, da se bojis, kaj bo v prihodnosti, saj nas po poroki stvari, ki so nas prej motile, le se bolj motijo, tezave, o katerih se je treba temeljito pogovoriti, pa se kopicijo. Danes niso vec casi, ko se moskemu ni treba pogovarjati z zensko. Vedno vec je moskih, ki se znajo in potrudijo. Ce zenska vztraja s takim, ki se ne zna pogovarjati, mu samo kaze, da se strinja z njegovim ravnanjem in da ni z njegovim nacinom komunikacije nic narobe. Na ta nacin oba zivita v lazi, to pa ni zrel partnerski odnos. Vedno sem bila skepticna glede druzin in partnerstev, kjer ponosno trdijo, da se nikoli ne prepirajo; obicajno se taksni niti ne pogovarjajo.
Prav imas, ko pravis, da ga noces spreminjati, saj nas tudi nihce ne more, ce se nocemo sami. Mislim, da kjer je volja, je tudi pot, in tudi komunikacije se je mogoce nauciti in terapije obstajajo. Vendar mora biti zelja in razumevanje problema tudi na njegovi strani. Vprasanje pa je, ali si on spremembe sploh zeli.
Ce mislis, da ni pravi zate, ker ustrezno ne komunicira s tabo, je iz tega razvidno, da tudi ti nisi prava zanj, ce rines vanj in zahtevas, da komunicira na tak in tak nacin, ko pa tega noce in ga to niti ne zanima. Ce sam nima zelje, da bi se kaj spremenilo, potrebuje nekoga, ki je drugacen, ti pa seveda tudi. Srecno!
ah ja, identična zgodba moji…. samo da midva sva bla na začetku frenda, se pravi da sva si vse povedala, se pogovarjala popolnoma o vsem, res, potem se je v nekem obdobju čez dve tri leta začelo kot pri tebi, sem se isto obnašala kot ti, vse načine probavala in uspelo mi je samo s prijaznostjo, dolgim vztrajanjem in z velikim vspodbujanjem, se pravi počasi in prijazno sem pristopala in ga vzpodbujala naj vendarle nekaj pove, da je to pomembno, bla bla bla, potem sva imela mnogo pomembnih prelomnic v življenju, tud jaz sem hotla dvakrat spokat, pa on enkrat, in takrat ko pride tisti trenutek, ko je res tako hudo, ti šine v glavo da se moraš potrudit, s takimi izkušnjami se je postopoma navadil komunicirati z mano. mal sem čudno napisala, če bi se rada še kaj pogovorila, ti lahko še kaj povem, samo piši na mail: [email protected]
Draga, predvidevam,da ima neke rane iz otroštva na tem področju in priporočam, da bi se odločil za psihoterapijo(da mu terapevt pomaga odblokirati-spremeniti” star privzgojen program”), ker poznam take primere(v ene je bil problem preveč avtoritativna vzgoja v kateri ni smel povedati svoje mnenje, v drugem primeru preveč gospodovalna mama(igra žrtev),…in pri vseh je bila poslediza zamrznitev, megla v glavi)…
On to ne dela zato, ker mu ni mar ali da bi te prizadel, predvoidevam, ampak ker drugače ne zmore/zna.
Srečno obema!
Zakaj ti je rekel, da se bo poboljšal ? Čeprav trdiš, da ga ne želiš spremeniti on očitno razume tvoje samogovore kot nagovorjanje naj se poboljša. Praviš, da te moti njegov karakter. Jaz vidim v tvojih stavkih, da se želiš pogovarjati o negativnih stvareh za katere naj bi bil on kriv. V takem primeru pa se vsak človek potuhne in ovije v molk.
Povej mu kako se počutiš in ne krivi njega za tvoje počutje. Pristopi brez očitanja in očitnega popravljanja njegovega značaja. Ne misli si, da ti do sreče manjka nekaj kar bi naj on naredil ali spremenil.
Hvala za vse nasvete!!! sem pogruntala, da ima babi res prav! bravo babi! res je, da je njegova mama ta glavna v hiši,saj je njegov oče tudi bolj tihe sorte. opazila sem,da ima moj fant tudi s starši čuden odnos…tako malo z rezervo se z njimi pogovarja…nikoli se ne spusti v dolgo debato,tko,na izi… njegova mama pa….govori brez zadržkov…če jo kaj moti,pove ven,pa če je umesno ali ne…to me kr dost moti…pa še pri nih bom živela (če bom)…
ja,mislim,da ga je njegova mama preveč terala in vsiljevala njene ideje in stvari,tako da njemu še razmišljat ni bilo več treba.. a imam prav??
sej drugače z njim ni nič zlo narobe…sej tud jaz nisem popolna…ampak sej tud zahtevam ne zlo od njega..tiste osnovne medčloveške odnose,nič drugega…da funkcionariva tko kot se gre..
vem,da njemu ni vseeno,zato je tudi reku,da se bo trudil biti boljši,saj edino tako bova oba srečna. Če on mene osreči, ga avtomatsko tudi jaz, in obratno.
je pa tudi res, da se ne krega prav rad…nekdo je tudi omenil nekaj o tem… ko pride do tega, vse svoje misli zapre nekam vase…o da bi le vedla, kam 🙂
že nekajkrat sem mu povedala, kako se jaz ob vsem tem počutim…saj me razume, samo jaz čutim,da ma on neko blokado!! nek čep! odtaknit ga pa še niti ne znam… 🙂
ok…sej vem,da se to ne dogaja samo meni…samo lepo je slišat še drugo mnenje…mogoče pa skup kaj pogruntamo… HVALA(za še).. se priporočam.. BABI, ŠE KAJ STRESI Z ROKAVA 🙂
Živela sem ob očetu ki ni veliko govoril. Vsi mamini in naši poskusi so bili zaman. Včasih je bilo tudi malo heca, ko je mama govorila z njim tako, da je še sama sebi odgovarjala namesto njega. Zato dobro premisli, če te to v prihodnje ne bo motilo; saj sama praviš, da ga ne misliš spreminjati, kar ti, mimogrede, tudi uspelo ne bo. On takšen je, lahko se malo potrudi, zgovoren pa nikoli ne bo. Je pa presneto res, da postane zakon ob takem moškem prazen in neizpolnjen. Pomisli, le kaj bosta delala skupaj če nič ne govori, ne razrešuje težav, ne razpravlja na dolgo in široko kot bi si ženska želela, saj ne bosta nikamor prišla. Rešitev je v tem, da si vsak zase najdeta svoje delo ki vaju zaposli. Tako je bilo v naši družini. Komuniciralo se je preko dela.
Tiste neumnosti zakaj je on takšen in kako je bilo v otroštvu z njim, pa ni vredno vleči naprej. Vsi mi imamo kaj za sabo, a le komu se ljubi ukvarjati z našo preteklostjo. Je sedanjost veliko bolj pomembna. To te bo pripeljalo le do obtoževanja in iskanja krivca, kar ti tako ne bo ničesar rešilo, le zapletlo medsebojne odnose. Vsi odrasli ljudje smo se dolžni truditi biti čim boljši, ne pa sloneti na krivcih preteklosti. Tisti ki je danes s teboj, si zasluži imeti ob sebi uravnoteženega človeka, ki zna pometati za sabo.
Draga, me veseli, da ti je prišlo moje tipkanje prav…
Ok, zdaj razumeš od kod njegovo obnašanje in zakaj…to je prva stopnja…to pa še ne pomeni, da se moraš sprijazniti s tem ali da mora biti tako!On sam se mora odločiti, da bi rad to spremenil(v največji meri zaradi sebe)…Priporoči mu(da želiš slišati njegovo mnenje), naj prebere knjige od Sanje Rozman(Sprememba v srcu, Zaljubljeni v sanje, Peklenska gugalnica)oz. še boljše je, da jih skupaj prebirata…Mogoče si bo moral poiskati tudi pomoč(psihoterapevta), kar ni nič sramotno…rane iz otroštva so zelo trdovratne…in pogosto prideš do točke, ko si sam ne moreš več pomagati.
Še eno knjigo bi vama priporočala:Hendrix-najina ljubezen(v njej je super opisana dinamika odnosov, zakaj ravno on/ona,…)..za vajino skupno rast(notri so tudi zelo fajne vaje)
Ni tvoja naloga, da odstraniš njegovo blokado, tega niti ne boš znala, ker to lahko in sme narediti le on…Sme zato, ker le on ve kaj in na kakšen način mu usterza in v kakšni hitrosti(Vsakdo napreduje s svojo lastno hitrostjo)
In tvoja vloga: da ga spodbujaš, verjameš v njega, razumeš in mu stojiš ob strani, ker to je zelo težko in zahtevno delo-delo na sebi!
In pa zelo se pogovarjajta o življenju pri njem doma(s starši), če bo šlo in kako…Imaš informacije, veš kako je, zato si ne zatiskaj oči, da bo enkrat boljše ko, če,…ker ne bo.Lahko živiš tam zdaj, ko je tako kot je?
Srečno!
Se ne strinjam s tvojim razmišljanjem Neli.
Moje videvanje in mnenje:
Si zapisala:”Tiste neumnosti zakaj je on takšen in kako je bilo v otroštvu z njim, pa ni vredno vleči naprej. Vsi mi imamo kaj za sabo, a le komu se ljubi ukvarjati z našo preteklostjo. Je sedanjost veliko bolj pomembna. “
…kajti vse, od česr bežimo, ne razčistimo, zacelimo, nosimo v nove odnose s sabo, zato je pomembno počistiti preteklost v največji možni meri-to pomeni notranja rast in zorenje.Lažje je ne gledati nazaj…a kaj ko te preteklost spremlja kamorkoli greš in vpliva na vse globoke odnose!?!In potem je potreben beg(od preteklosti, od zadev, ki bolijo, tiščijo), kot si ti zapisala tudi eni v delo…Beg v delo, nov odnos, šport, alkohol, sex, sanjarjenje, …načinov je mnogo…
Pomembno je le, kakšno življenje si ti želiš????
Draga Mimy*,
zelo dobro poznam tvojo zgodbo, saj sem jo do pred kratkim doživljala tudi sama. S fantom sva bila skupaj malo več kot 5 let, od tega sva 3 leta živela skupaj. Tudi on je bil takšen, kot tvoj. Ko je bilo treba stvari razčistiti, je zablokiral in se zavil v molk. Tudi on se ni želel kregati – nikoli! Tudi on je imel precej gospodovalno mamo, ki je sicer krasen človek, ampak relacije med sinom in mamo so čisto drugačne in zato je to gotovo zelo vplivalo nanj v otroštvu.
Seveda stvari enkrat, ko živiš skupaj, postanejo drugačne. Komunikacija in razreševanje problemov postaneta še bolj pomembna, če ne celo vitalnega pomena. Pri nama so se začeli težave kopičiti, saj jih nikakor nisva mogla razčistiti. Kljub temu, da sem jaz v to vlagala nadčloveške napore (poglablanje vase, prebiranje vseh možnih knjig na to temo, skupno obiskovanje partnerskih posvetovalnic, itd,…). On žal ni mogel preko tega, kljub temu da se je zavedal svojih težav in se trudil poboljšati se. Preberi si zgodbo v forumu “Partnerska posvetovalnica”, z naslovom “Osebna ali partnerska kriza”, da boš videla, kako se je pri nama začelo odvijati. Seveda sem po letu in pol spoznala, da moj fant pač takšen je in se po vsej verjetnosti ne bo spremenil. Sama pa preko tega nisem mogla iti, vsak dan sem bolj trpela. Ugotovila sem, da očitno nisva za skupaj. Zato sem temu naredila konec. Sedaj vem, da sem ravnala prav in nama obema omogočila možnost, da bova nekdaj lahko še srečna. Ker skupaj nisva mogla biti.
Vem, da bi ti verjetno želela slišati kaj bolj vzpodbudnega, kot to, kar sem ti napisala. Vedeti pa moraš tudi, da smo kljub podobni zgodbi še vedno različni ljudje in da bo vama morda tudi uspelo stvari urediti. Poskusi narediti vse, kar je v tvoji moči (kot sem to storila jaz), pa boš videla, kam vaju bo to pripeljalo. Če bo uspelo, super, če ne, pač ne. Tako boš vsaj vedela, da si se zares potrudila.
Želim ti veliko modrosti, sreče in predvsem energije za spopadanje s tem problemom 😉
Lp, Sončnicaa
HVALA VSEM ZA DOBRE, MODRE IN ZANIMIVE NASVETE!! Vem,da ne bo lahko in vem,da se izlača potrudit, če pa bo zaškripalo do takšne mere, da ne bo šlo več naprej, bo pač treba it narazen. Maja grem živet k njemu, vendar je to samo za pokušino, saj prav zaradi teh “problemčkov” nočem reskirat in se prej poročit, saj bi mogoče potem ugotovila, da nama ne bo šlo. Sem se odločila prav? No, danes pride čaz vikend k meni…bova malo predebatirala…bomo vidli, kaj bo.. Hvala še enkrat…. se še oglasim! Babi, a si ti po poklicu psihiater? al pa si bla v prejšnjem življenju! 🙂 obvladaš!
hvala vsem! lep pozdravček! mimy*
Spet jaz.Odločila sem se, da v stvari naredim en pameten korak. pa sm mu povedala, da mu dajem zadnjo šanso.in tokrat naj pri sebi iskreno premisli, ali se mu izplača potrudit zame in za naju. no, videti je blo, da je moj namig razumel in očitno se je odločil-za naju. ampak, ob prvem primeru,ko bo spet storil isto napako,ga bom zapustila. ampak, kot sem ga poslušala, je kr dobro premislil in upam na uspeh!
hvala za vse lepe besede in pomoč!
lep pozdravček!
Drage dame. To kar doživljate, je nekaj najbolj normalnega za moško naravo.
Ko nas “napadete” s tistoč vprašanji, vrtate, se želite pogovarjat, bi mi moški naraje zbežali v gozd ali pa v prvo gostilno. Tako pač mi rešujemo težave. Delamo kaj primitivnega (kar ne obremenjuje možganov ala gledanje fuzbala, visenje na šanku, brkljanje po garaži…) in tako oddaljeni razmišljamo o tem kar ste nam v vseh vaših silnih besedah naložile. Ko mine nekaj časa, smo pripravljeni na pogovor.
Ampak s tem ni nič narobe. Ženske in moški delujemo DRUGAČE. Zakaj nas želite spreminjati? In kot pravi mimy, če ne bo tak kot jaz hočem, ga bom zapustila. A ga želiš naredit žensko?
Malo razmislite, no. Človek in šimpanz imata 97 % enake DNK, moški in ženska pa 98%. Vam to kaj pove?
Vsak človek ima nekaj karakterja,ki ga prinese s seboj na svet.
drugo je okolica,pa vzgoja,pa šola…ogromno stvari,ki tvorijo mozaik nekega človeka.
Nekoga spreminjati po svoji volji je težko in ni v bistvu prav.To je enako,kot bi hotel fant od Mimy spremeniti njo,ki je bolj odprta,
komunikativna,rada razglablja,rešuje probleme in zadeve sproti,debate gredo sem in tja….naenkrat pa bi morala dati Mimy selotejp na usta in še samo kimati in potrjevati,pa če bi ji bilo prav ali ne.
Obrnjena situacija.Ni enostavno.
Zato je treba razumeti fanta,kaj preživlja ob takšnih drastičnih spremembah z grožnjo,da če ne bo tako in drugače,pa spakira in gre.Imam celo občutek,da ga imaš pod ta veliko lupo.On pazi,da ne naredi “napake”,ti mu jih šteješ in verjetno oponašaš.
Saj razumem tudi tebe,da bi ga rada stresla in potegnila iz njega vsaj kakšno mnenje.Vendar razumi,da preveč posestniška mati,naredi več škode,kot koristi otroku,predvsem sinu,ki si ni mogel utrditi svoje lastne hrbtenice.
Je miren,vodljiv,prikimava,se z vsem strinja,imaš vse prav-ne rabi sam razmišljat,ker itak je prej vse imela prav mama,sedaj si je pa našel nekoga,ki v tem oziru nadomešča mamo in to si ti.
Sigurno obstaja lep način,da ga vzpodbudiš,da dobi občutek,da ima tudi on svojo besedo….komunicirajta vsakdanje stvari za začetek.Kako je bilo danes v službi,si kaj lepega doživel,a greva na sprehod….
Tudi počasi se daleč pride.V nasprotnem primeru,modra ne bi bilo slabo obiskati kakšno delavnico,kjer bi vama lahko pomagali.
Samo nič ne delaj na silo.
Upam,da vama bo uspelo,če se bosta oba potrudula za svoj odnos!
Draga Mimy,
veliko koristnega so napisali že moji predhodniki, zato bom le strnil nekaj svojih misli.
Nihče od nas nima pravice spreminjati svojega partnerja, temveč le sebe. Če pa nas pri partnerju kaj moti, mu to povejmo in ga prosimo, da se spremeni. Vendar mu pri tej dajmo svobodo, da se sam odloči, kako bo ravnal. Kajti to, da nas pri partnerju nekaj moti, govori tudi nekaj o nas – prevetrimo, kakšne so naše predstave in pričakovanja o skupnem življenju. Morda pa moramo mi spremeniti svojo predstavo in pričakovanje in potem tudi vedenje partnerja ne bo več moteče. Ne pravim pa, da vaše pričakovanje, da se bo fant več pogovarjal z vami, ni upravičeno.
Sicer pa imam občutek, da vas fant ima rad in da si želi biti z vami. So pa v njem določene zavore, ki mu preprečujejo sproščeno in poglobljeno komunikacijo (lahko je tukaj res največji vpliv njegove dominantne mame, kot je že napisano, on pa nezavedno sledi svojemu očetu, za katerega pravite, da je tudi bolj tihe sorte).
Razumem vas, da si želite, da bi se vaš fant več pogovarjal z vami. Gotovo tudi veste, da se moški in ženske glede komunikcije in izražanja čustev razlikujemo med seboj. Kljub temu pa človek lahko spreminja nekatere svoje lastnosti – če je nekdo po temperamentu kolerik, seveda ne bo postal flegmatik, bo pa z delom na sebi odpravljal pomanjkljivosti kolerika in razvijal tiste lastnosti, ki mu manjkajo (in jih ima npr. flegmatik).
Vprašajte se, ali imate fanta resnično radi. Če ga imate, potem predlagam, da ne pritiskate nanj, da se spremeni (tudi sami ste ugotovili, da pritiskanje in siljenje v vašega fanta ne prinese željenih rezultatov, temveč se še bolj zapre), temveč mu bodite v oporo in pomoč pri tem. Poskusite se vživeti v njegovo kožo in njegovo doživljanje. Kako bi se vi počutili, če bi nekdo pritiskal na vas? To nas običajno ne motivira k osebni rasti in spremembi. Če ste pripravljeni biti z njim, vzemite to njegovo pomanjkljivost kot izziv za vaju oba – verjemite, da bi tudi on raje bil drugačen, če bi lahko bil.
Predlagam vama, da skupaj prebereta našo knjigo Od čustvene inteligence do modrosti srca in da se jeseni vključita v Šolo čustvene inteligence. Skupno raziskovanje čustev in odnosov vaju bo lahko zbližalo.
Vse dobro vama želim!