Trenutno veliko prebiram vaše poste, ker sem se sama znašla v situaciji, ki me zelo razjeda.
Bom malo opisala kako in kaj.
Sem poročena, s partnerjem sva skupaj že 16 let, uredila sva si stanovanje, kupila avtomobile, si uredila življenje. Oba sva zaposlena, delo je takšno, da moraš tudi marsikatero prosto minuto odstopiti službenim nalogam. Na začetku najinega razmerja sva se dogovorila, da otroci pridejo na vrsto, ko se vsaj malo osamosvojiva, vendar pa je življenje zašlo na druga pota. Leta so tekla in nekako se nisva več pogovarjala o otrocih. Ko sem se zavedala, da moje prijateljice, ki so vsaj 5 let mlajše od mene že imajo dva ali vsaj enega otroka in sem predlagala mojemo partnerju, da je čas za otroke, mi je dal na znaje, da si otrok ne želi, da je njegovo življenje takšno kot je super, se mi je podrl svet. Prepiri so bili na dnevnem redu, naenkrat sem ugotovila, da nimava več skupnega življenja, da živiva eden poleg drugega in se pogovarjave le o tem kdo bo plačal kakšen račun in položnico.Da bi bilo življenje še bolj zanimivo si je namislil še ljubico, ki me je klicarila v službo in še kam. Seveda je ljubico zatajil, mi govoril na si domišljam stvari ki jih ni. Najina zveza pa je pod vsem tem trpela. V mene se je naselila nezauplivost, ki se je več ne morem znebiti. Sedaj po več letih pa sem končno prišla temu na konec, sedaj zagotovo vem, da je imel ljubico ali jih je bilo tudi več, vem pa zagotovo, da je bila zveza z eno zelo močna ker je bilo govora tudi o skupnih otrocih, vendar pa se je ženska odločila drugače, ker je bil pač poročen.
Ko sem to izvedela sem ga postavila pred dejstava, mi je redkel, da ne ve kaj mi je, da je moje življenje lepo in da ne ve zakaj delam paniko. V tisem trenutku sem se odločila, da ni druge rešitve kot ločitev. Po pogovoru sem mu dala čas za razmislek glede najiu. Sedaj je minilo že nekaj časa in spremenilo se ni nič, ne pokaže nobenega interesa za izboljšanje najinih odnosov. V tem času, ko čakam na njegov odgovor pa me je že večkrat zgrabil dvom o svoji odločitvi, včasih se vprašam, če mogoče zahtevam preveč, sem mogoče preveč občutljiva, da ne znam reševati problemov.
Trenutno sem še odločena da je ločitev najboljša rešitev, vem pa da ne bo vse gladko potekalo.
Kaj menite vi, vsakega odgovora sem bom zelo razveselila.

Draga,
socustvujem z vami….
…Vsekakor razmislite, kaj si vi zelite(otroke, kakšnega partnerja,..)? Si predstavlajte sebe čez 10 let v takšnem odnosu in s takšnim partnerjem, če se ne bo nič spremenilo?
Odgovornost za vaše življenje je samo in le vaša.Kaj boste izbrali?
…predvsem pa je potrebno razmisliti o vašem dosedanjem odnosu, kaj je bila iluzija, pred čim ste si zapirali oči…trenutek za vašo notranjo rast…in da razrešite stvari pri sebi, da se vam ne bi to dogajalo-ponavljalo v prihodnosti…
Priporočam vam knjige od Sanje Rozman(Zaljubljeni v sanje, Peklenska gugalnica in Sprememba v srcu), ker boste notri našli odgovore na svoja vprašanja.

V part. odnosu morata biti pripravljena oba delat za odnos.

Vredni ste, da ste srečni, ljubljeni, cenjeni, spoštovani in da živite življenje takšno kot čutite!

Vse dobro!

Živjo sena

opisuješ zgodbo, ki je nekako kar stalnica tukaj na tem forumu …Žal.

Nekaj časa je šlo, ne. Potem pa zašteka. Ti bi, on nebi. On bi, ti nočeš.
Zmanjka komunikacije, pogovarjamo se samo še o položnicah. Klinc pa tako partnerstvo 🙂

Ok, ti si se odločila, da bi blo najboljše, če se razideta. Amak, zdaj si že negotova. On pa očitno tudi – oziroma on ni negotov, on je LEN. Njemu se pač ne zdi potrebno spreminjat stvari. Če bi blo po njegovo, bi vse ostali lepo tako, kot je. Otrok ne mara, službico ima, ljubico tudi, doma ima pošlihtano, skuhano in oprano, čemu bi torej karkoli od tega spreminjal, če mu vse tko paše. V vseh leh letih si je tako fino uredil, in ti bi zdej rada pa nekaj spremijala … Vidiš, tako to on gleda.

Ti pa gledaš drugače: ne vidiš rada, da ima ljubico. Rada bi otroka.

Hja, vajina mnenja se očitno razhajajo in res ne razumem, zakaj si zdaj v dvomih, če si storila prav, ko si zahtevala/predlagala ločitev.
To je vendar edina tvoja rešitev!

Če predvidevam, si tm nekje med 35 in 40, torej, česa te je strah? Da je prepozno za novo vezo? No, to je tko: če boš na silo iskala, je vedno riskantno. Pa če jih imaš 20 ali pa 40 ali pa 60.

Če gresta narazen si daš vsaj MOŽNOST, da si nekoč ustvariš družino/imaš otroke. Če pa ostaneš? Eh, potem sama veš, kaka je prihodnost.

Pogum ti želim in podpiram tvojo odločitev. Niti ti sama ne dvomi vanjo.

Seveda te grabi strah – pred prenagljeno odločitvijo, pred morebitno samoto… Strah je hudič, saj nam zna krasno namalat očala, da zelo grde stvari vidimo lepše.
Vprašaj se tako: kaj dobim , kaj izgubim? Prepričana sem, da je prvi seznam bitveno daljši in predvsem kvalitetnejši od vztrajanja v nezdravi, neperspektivni zvezi, ki je poleg vsega zate še žaljiva (ljubica), da ne govorim o tem, da se moraš dokončno odpovedati želji po otroku in materinstvu. V celem tvojem postu ni bilo niti besedice o ljubezni, niti tvoje do njega, kaj šele obratno. Živeti brez ljubezni pa pomeni biti mrtev.

Torej, pogumno! Če ta korak narediš, imaš možnost, da srečaš pravo ljubezen, da spoznaš, kaj je prava sreča ( vključno z otrokom) , da preprosto doživiš v življenju vse to, kar ti pripada in kar si zaslužiš .
Vključi v razmišljanje tudi hipotetično možnost, da se to ne bo zgodilo kar čez noč in da ti bo nekaj časa težko. Pripravi si rezervni scenarij za ta čas – morda si omisliš kakšno živalco, vključi se v kakšno društvo, klub, nekam, kjer se boš počutila realizirano in kjer boš navezala vse vrste stikov, ki bodo izpolnili tvoje življenje. Kaj vse lahko doživiš, nimaš pojma!

Če boš ostala, boš vedno bolj zagrenjena, vedno bolj skisana, nesrečna in – vedno bolj sama.

Vso srečo ti želim! In veliko poguma!

“Sodobnejša je ženska,svobodnejša je.
Ker pa je v njeni svobodi prisotna želja po materinstvu,
je samo uresničitev te želje
PRAVA SVOBODA.”

Rudi Kerševan

ko smo pri knjigah…. preberi si še o divjih ženskah, o tistih, ki tečejo z volkovi, Clarissa Pinkola Estes

strah nas samo hromi. hoče ohranjat status quo, ker… nikoli ne veš, ziher je lahko še slabše, kot že je, nam pravi.

dvom… ni dokaz inteligence, je prav tako produkt strahu, samo malo bolj zamaskiran, bolj prepričljiv hoče bit, kadar se zmoremo upreti prvinskemu strahu, nastopi dvom.

prisluhni sebi, svoji intuiciji. takoj boš vedela, kaj je prav in kaj ti je storiti, česa si želiš. samo mirno, vse bo OK.

srečno!

KC

PS moj “podpis” govori prav o tej tvoji dilemi, po domače; should I stay or should I go now

Ojla!

Stoj za svojo odločitvijo.

Nastala je po letih bednega življenja – zakon se je ohladil, mož te je večkrat varal, tvoje življenje ni izpolnjeno. Slabše ti ne more iti. Ženska se odloči za ločitev šele takrat, ko ne more biti slabše.

Zato ne dvomi, ampak pojdi naprej v svoje življenje. Ne bo lahko, ampak veliko se boš naučila, zelo boš dozorela. Zdaj boš šele začela dihati, ko se rešiš prostovoljnih spon slabega zakona.

Zame je bila ločitev ključni proces – šele takrat sem zares odrasla in začela samostojno živeti, prevzela odgovornost za svoje življenje, za svojo srečo,…..

Veliko poguma! Zaupaj sebi in svojim odločitvam!

Uredila sta materialno plat, za čustveno pa je poskrbel drugje, kar se tebi očitno ni zdelo sporno, ker bi drugače hitro ugotovila, kam pes taco moli, ne pa da si preživela z njim 16 let. Zdaj pa zadeve zaostruješ in pričakuješ od njega razumevanje, da bi potešila svoj materinski nagon.
Edina tvoja odločitev je ali nadaljuješ ali pa prekineš vajin način življenja, ker on se tudi slučajno ne bo spremenil.
Tvoj materialni čut je zelo izrazit, zato pazi, da se pri odločitvi za otroka potem ne boš kesala in objokovala svoje preteklosti, ter zato stresala svoje nezadovoljstvo na otroka.

ne puščaj, da se on odločo.TI se odloči.Na srce ti polagam,da v vajinem odnosu otrok ni rešitev, še slabše bo, če bosta imela vidva skupaj otroka.

Jst bi se na vašem mestu ločila, mislim, da si zaslužite boljše življenje!

Draga SENA!

Oprosti,ampak tukaj ni več kaj čakati,če si hočeš ustvariti pravo družino (otroci +mož,ki ne bo takšen kot je ta).

Zdaj ima doma vse,kar pa rabi za posladek si pa še dobi postrani in na koncu ti pravi,da imaš lepo življenje.Saj se dela norca iz tebe.Če ga boš prosila za ločitev,boš največjo uslugo naredila sebi.

Pravico imaš izsanjati svoje sanje,pa čeprav brez njega.On živi tako,kot je pisano njemu na kožo in se ne ozira na tvoje prošnje in dolgoletne želje.Zdaj tudi nima smisla,ker te iz dela svojega življenja že zdaj izključuje in ti dela veliko krivico.

Ne glede na materialno plat,nima smisla vztrajati z nekom,ki ni pošten v odnosu do partnerja.
Želim ti sreče in ne oklevaj pri svoji odločitvi!

Zivjo!
Ne razumem, ves za ljubice, noce imeti otrok s tabo, ni mu pomembna tvoja sreca. Meni je jasno kot beli dan. ” ljubezen je slepa” vsem se nam je dogajalo, ampak v letih ko to se ni odlocilno vplivalo na nase nadaljno zivljanje, v letih, ko se nismo zeleli druzine. Ocitno nisi srecna, ce klepetas z nami namesto z njim in hvala Bogu, da klepetas z nami vsaj z nami. Zapusti cloveka, ki ne va kaj je ljubezen. Dvema mojima sosolkama se je dogajalo podobno, obe sta se locili, na moji poroki je ena ujela sopek, od druge novi fant pa podvezico, tista s sopkom je ze na novo porocena, zadosti smo si blizu, da vem, da precej bolj srecno in pricakuje dojencka, tista druga pa se poroci ponovno cez tri mesece in je tudi veliko srecnejsa. Vcasih se ljudje zaljubimo v sanje, ker je morda realnost v tistem casu pretrda, cas pa tece. Poisci si vso podporo, ki jo lahko dobis, da bos lahko izzivela sebe. Ugotovi na katere ljudi v svoji okolici se lahko opres, kdo je res tisti, ki mu lahko reces, poslusaj odlocila sem se, da zazivim novo zivljenje, prosim ce mi lahko stojis ob strani. To so ljudje, ki si jim pomemna ti in ne neka pamtivek norme. Ce jih nimas okrog sebe, imas vsaj nas forum. Veliko pogume ti zelim. In vedi da se izplaca. Opazila sem pri zgoraj omenjenih sosolkah, ki sem jim v tezkih casih stala ob strani.

LP

Draga Sena,

zanimivo bi bilo slišati, kakšna je situacija sedaj – en mesec od takrat, ko ste napisali svoje prvo pismo. Ste že v procesu ločitve ali ste si premislili in pristali na partnerjevo izsiljevanje?

Kajti po tem, kar ste napisali, bi rekel, da vas čustveno izsiljuje. V resnici že dolgo časa živita eden mimo drugega, le da ste si to v zadnjem času ozavestili. Ne bi rekel, da zahtevate preveč – prevaral vas je najmanj enkrat, vam lagal … Mislim, da je prav, da ste mu postavili tako odločno mejo – ali drugačno življenje ali pa ločitev. Če ne kaže nobenega zanimanja za izboljšavo odnosa in če vas celo miri, da ne delajte panike, da je vse v redu, bo verjetno najbolje res, da se razidete. Kako pa bo ločitev potekala, je odvisno od vajine zrelosti in čustvene prizadetosti, ki se bo lahko pokazal prav med ločitvijo.

Veliko notranje moči vam želim!