prosim pomoč
Dobro, da povem kaj me muči!
V sebi imam en strah, da bi se znesla nad “šibkejšim”. Če je folk psihično močnejši od mene, je ok, jaz se takrat nekako skrijem v svojo hiško in “trpim”.
Naj povem, da v otroštvu sem bila nekako žrtev posesivne mame in zlobne sošolke (mlajša od nje) in delala sem vse kar mi je rekla…skratka nisem poznala svojega JAZ-a.
Še zdaj opažam, ko je kdo psihično močnejši od mene-avtoritete, da se kar izgubim v sebi…
Najhuje je, ker sem zadnjič gledala kako en otrok boksa drugega (sta se pretepala), da sem zraven občutila eno moč in si skoraj želela naj se še bolj pretepata in boksata…vem noro, ja…ampak zakaj?
Potem pa tisti občutek krivde, da bi jaz komu škodovala…in postanem napeta…ker to v resnici nisem jaz…ampak znebit se tega?
Delam na sebi, sprejemam vso jezo, vse, ampak še vedno me spreletavajo občutki…strah da bi se jaz znesla nad kom…počutim se kot nek psihopat, resno, in dovolj imam tega.
Ja, pa vse stvari sem držala v sebi kot otrok, imam probleme z izražanjem čustev…skratka polomija:-(
Kako se soočit in odpravit to agresijo…?
LP
Živjo!
Dolga leta si zadrževala svoje želje in hotenja in delala kot so ti rekli drugi. Zato se je v tebi nabralo veliko jeze in drugih zadrževanih čustev. Poišči način, da jih boš varno sprostila npr. kričanje v avtu, boksanje blazine….Bodi kreativna in sama poišči druge načine. Opazuj se tudi v kakšnih siuacijah začne v tebi rasti jeza – da si pripravljena, ko taka situacija pride naslednjič.
Delaj na tem, da izboljšaš mnenje o sebi. Čisto v redu človek si. Čisto v redu je, če si včasih jezna, to je znak da si živa. Samo nauči se ravnati z jezo, ki je lahko zelo pozitivna (če jo uporabimo za odločitev, ki smo jo dolgo odlašali) ali pa zelo razdiralna (če se znesemo nad nedolžno žrtvijo).
Pouči se iz knjig!!!
Lp
Mmmmm (čestitke za nick..:)),
poskusi sprostiti svojo jezo skozi fizično delo, ker zagotovo pomaga. Cunjo v roke in pucaj, dokler ne boš čutila, da si uravnotežena. Obuj copate in loti se teka – karkoli, da boš fizično izmučena.
Če ne boš dala jeze iz sebe na tak, naraven način, se ti bo samo še bolj kopičila. Z jezo najbolj škoduješ sebi, ker se dobeseno pojedaš. S trdim delom na sebi pa boš postala bolj močna in na kraj pameti ti ne bo padlo, da je nekdo drugi večja avtoriteta, kot si ti. Saj veš, da si ti tista, ki si se odločila, da boš nekoga označila za avtoriteto, ne?…
LP, Amedea
Draga Mmmmm!
Lepo ste opisali večplastnost svoje duševnosti ter čustva in občutke, s katerimi se soočate: jeza, agresija, občutek krivde, strah …
Razlog za nakopičeno jezo in agresijo v vas je dogajanje v otroštvu, ki ste ga opisali (posesivna mama, zlobna sošolka). Jeza se je v vas pojavljala, da bi vam dala moč, da bi se postavili zase – seveda pa tega niste mogli, saj sta bili mama in sošolka starejši in psihično močnejši od vas. Tako ste si že takrat izgradili svoj obrambni mehanizem, s katerim ste se zaščitili – svojo hiško, kot opisujete, v katero ste spravili vso svojo jezo, agresijo, bolečino, prizadetost … Ta mehanizem vas še danes spremlja, saj pravite, da če je kdo psihično močnejši od vas, se umaknete in trpite. Verjetno veste, da so vsa potlačena čustva nekje v vas in da preteklih dogodkov še niste predelali.
Pravite, da ste zadnjič opazovali dva otroka, kako sta se pretepala in ob tem začutili moč v sebi. Lahko je čustvena energija, ki sta jo otroka oddajala, prebudila vašo notranjo moč in odločnost. Lahko se je ta dogodek povezal tudi z vašo morebitno željo po tem, da bi vaša mama in sošolka dobili pravično kazen za to, kar sta vam storili (to se je lahko dogajalo povsem na nezavedni ravni in se tega niste zares zavedali ali si znali razložiti). Hkrati pa se je oglasil tudi drugi del vaše notranjosti, tisti, ki ni agresiven in maščevalen ter je prebudil v vas občutek krivde.
Kakorkoli, kar je bilo, je bilo. Veste, da za nazaj ne morete ničesar več spremeniti (razen svojega odnosa do teh dogodkov – in to je najpomembneje!). Zato je dragoceno, da delate ne sebi in sprejemate svojo jezo. Prvi korak je, da se zaveste, da svoje potlačene jeze in agresije ne boste mogli odpraviti kar čez noč ali v enem tednu. Dolgo časa se je kopičila in tudi proces preobrazbe in notranjega zdravljenja bo trajal kar nekaj časa. Sprejmite to dejstvo in sprejmite svojo preteklost. Poizkusite svojo jezo in agresijo izraziti s pisanjem intimnega dnevnika, z risanjem, gibanjem (npr. plešite ob glasbi, ki vam pomaga izraziti jezo), morda z domišljijskim pogovorom s svojo mamo ali sošolko. Če boste čustveno napetost, ki je v vas, na varen način sprostili, boste lažje sprejeli pretekle dogodke, svojo jezo, bolečino in prizadetost pa postopoma preobrazili v sprejemanje in odpuščanje.
Drugo pa je jeza, ki se vam pojavlja v zvezi s sedanjimi odnosi. Ta vam daje odločnost in notranjo moč, da se postavite zase, takrat ko se vam godi krivica – ne glede na to, ali je oseba psihično šibkejša ali močnejša od vas. Tudi če je kdo psihično močnejši od vas in če doživljate, da ne spoštuje vaših meja, je prav, da se zaščitite, seveda na primeren način. Verjetno bo v takšnih odnosih to za vas kar izziv, a vredno se je potruditi!
Pravite tudi, da se v vas pojavlja strah, da bi se znesli nad kom. Strah vas bo držal nazaj, da se res ne bi nad kom znesli – v vašem primeru ima torej varovalno funkcijo, da ne bi naredili kakšne nepremišljene poteze. Razmišljajte o svojem strahu in o tem, kakšne so posledice, če bi se znesli nad kom – kaj bi s tem povzročili njemu in sebi, ali bi s tem v resnici kaj razrešili, ali bi bilo to za vas v resnici zadoščenje … Tudi takšno ozaveščanje vam bo pomagalo predelati dogodke iz otroštva.
Poizkusite vse skupaj vzeti kot življenjski izziv in priložnost za osebno in duhovno rast. Naj vam gre dobro!