čudna zaljubljenost v prijatelja- fanta
Pozdravljeni!
Najprej bi Vas lepo prosila, če pisma ne objavite (vem, da bi ga lahko kdo prepoznal, saj ta forum pozna več mojih prijateljev). Lahko mi pišete na mail ali objavite le odgovor. Resnično hvala!
Stara sem 23 let, prijatelj 27. Poznava se 3 mesece, postala prijatelja. Tudi zaupam mu, saj mislim, da je človek, ki mu res lahko. Tak.. odprt, naraven.
Nisva ravnodušna drug do drugega, tudi on si vedno vzame čas zame, mislim, da bi mi bil pripravljen marsikaj narediti. Kot tudi jaz njemu. Ve, da mi je všeč. Pred kakim tednom sem mu tudi povedala, da me je malo strah- zaljubiti se vanj.. In ja, zaljubila sem se..
Zdaj pa zgodba..
Kaj naj si mislim o človeku, ki pravi, da noče razmišljat, da hoče le uživati in pustiti svoj ego nekje v ozadju, se oddaljiti od njega, ker ga mori.
Meni pravi, naj delam tako, kot čutim. Naj si naredim, da bo meni fajn. Spontano, naravno.
Pravi, da ne razmišlja, le prepusti se, čuti. Nič ne pričakuje, ne od mene, ne od drugih, vse manj si želi. Pravi, da mu tako zdaj odgovarja. Da njegovemu srcu ni do govorjenja, da ga le pestuje. Ne postavlja si vprašanj, kako in kaj bo, ker čaka, da odgovori sami pridejo.
Rad bi le čutil spet nekaj, ne pa kontempliral v izolaciji in se nato odlocal..
Rekla sem mu, da si nisem mogla niti ustvariti nekega dokončnega mnenja o njem, pa pravi, da naj ne premišljujem o tem. Da samo pride, ko je čas za to.
Sama si po svoje z njim želim več, kot je to..
Ja, poljubila sva se že, objela velikokrat.. Le… ne vem, če se počutim toliko sproščeno, da se spustim z njim v kaj več (bila je priložnost, on pa tudi ni bil popolnoma brez blokade za nadaljevanje z dotiki, poljubi..), ker nekako ne dobim tistega odziva nazaj, ki bi mi dal vedeti, da lahko grem dalje.. Lahko bi, ni pa mi do njega le v seksualnem smislu, zato.. (mimogrede- povedal je, da če bi bila jaz bolj sproščena, bi se sigurno kaj zgodilo.. mogoče sem kriva sama?)
Tudi sama želim čutiti, ampak se s tem tudi navezati na človeka. Že tako mislim, da mi veliko pomeni, več kot kdorkoli.. Ampak imam občutek, da on tega ne zmore, ni na tem nivoju.. Ali noče?
Sem zaljubljena, ampak sem spet dovolj stara, da bi šla za vsako ceno z glavo skozi zid, le da ga dobim. Ne, lahko ustavim in nekako zasenčim (preprečim) zaljubljenost, le da je težko..
Mogoče bo pomagalo, če povem, da je imel punco, ki jo je ljubil, pa ga je konec poletja pustila. Omenil mi jo je, ampak pravi, da je kar je- konec pač..
Kaj mi svetujete? No, pustiti ga pri miru, to že vem, ampak mi je težko. Veliko se srečujeva (fax, isti študentski dom) in zmeraj bolj mi je všeč.. Mogoče ravno zato, ker je malo zakompliciran in ni hiter ulov? Ne vem. Vem le to, da sem bila vajena zvez (2 resni sem imela do zdaj), kjer je bilo na začetku pravljično z moje in partnerjeve strani.. Bila sem navajena pozornosti, vidne ljubezni, bila sem.. nekaka boginja zanj. Zdaj pa.. po pravici ne vem, kako naprej..
Kaj svetujete?
Hvala Vam,
Mana
Bom povedala, kako jaz vidim to. Sicer si ne morem ustvariti resnicne slike iz samo nekaj podatkov in soditi nekoga, a po tem, kar si tu povedala, si lahko nekako stvari predstavljam.
Pravis, da je on (kot sam pravi) clovek prepuscanja, v stanju let go, kar pride, pride, vzame, kar zivljenje ponudi itd.
Morda te to celo privlaci. Zveni namrec precej “poduhovljeno”. Vsi modreci ucijo, naj bi bili ljudje v takem stanju. Brez upiranja zivljenju in v stanju absolutnega sprejemanja, plavanja s tokom.
Se posebej me na to spomne dejstvo, da je rekel, da hoce pustiti svoj ego v ozadju. Precej “poduhovljena” izjava. Samo na videz sicer.
Moje mnenje je, da je mladenic prebral par lahko tudi dobrih knjig na to temo in ga to zanima, isce v tej smeri, kar ni slabo. Lahko da celo kaj prakticira, raziskuje v smeri duhovnega iskanja.
Samo nekaj stvari ne razume, ce je res tako, kot ti pravis. Stanje “let go” ni stanje “jebiveter”. To sta dve popolnoma razlicni stvari. Ljudje tako radi neke resnice krivijo po svoje in zato se zelo modra sporocila razumejo popolnoma narobe.
Stanje zavesti, kjer zivljenje sprejemas taksno, kot je, ne pomeni, da ne sprejemas nikakrsnih odlocitev, da tebe sploh nikjer ni. Ravno nasprotno: clovek, ki res isce nekaj, kar je globlje od ega, bo natancno vedel, kaj hoce in kam je usmerjen. Tvoj prijatelj se zdi, da bezi pred odlocitvami – a zivljenje so odlocitve. Ne mores jim ubezati, cetudi se odlocis, da se ne bos vec odlocal, je tudi to odlocitev.
In predvsem je pomesal tudi to, da ce si v stanju prepuscanja – kar mimogrede nihce razen hudo duhovno razvitih, ni – to ne pomeni, da ti je za vse vseeno. Tvoj prijatelj ne loci osnovnih razlik. To je isto kot ko ljudje pomesajo “svobodo” z neodgovornostjo. To so vse iste igre. Svoboda postane malomarnost in brezbriznost, let go postane jebiveter itd, itd. Navzven te stvari zgledajo enake, a nikakor niso. Clovek zavedanja in prepuscanja sprejema odlocitve, je vperjen vanje kot puscica, potem pa pusti zivljenju, da ga nosi. Ce ne gre vse po njegovih planih, zivljenju se vedno zaupa. A to ne pomeni, da je izgubil svojo individualnost. In tak clovek je izjemno odgovoren. Ve, kam je uperjen in stoji za vsako svojo odlocitvijo,ker jasno vidi. In odlocitve so tiste, ki ti dajejo individualnost.
Ravno nasprotno je: clovek, ki se bolj zaveda stvari, bo vedno lazje se odlocal, ker bo samega sebe poznal in bo tocno vedel, kaj mora storiti. Clovek pa, ki se bori, ki ni v prepuscanju, bo svoje odlocitve stokrat spremenil, ce ne bodo ustrezale njegovemu planu.
Stvari so ravno nasprotne od tega, kot jih vidi tvoj prijatelj. Clovek prepustitve sledi samemu sebi,ima notranjo naravnanost.
Let go ni enako “mi je vseeno”. Svoboda ni enako “mar mi je za vse”.
Po tem, kar pravis,je tvoj prijatelj samo zmeden, boji se sprejeti odgovornost in se mu fino zdi temu reci, da se prepuca. Odlocitev je odgovornost in on se tega boji. Boji se prevzeti vsakrsno odgovornost, zase, za svoje zivljenje, zato temu rece, da je listek v vetru.
Tako je pravzaprav z vsemi ljudmi, tvoj prijatelj to samo malo bolj filozofsko utemeljuje. Najbrz je to kje prebral. Saj so vsi ljudje kot listki v vetru, ne vejo, kam grejo, nimajo nobene smeri, nobene uperjenosti. Saj noben ne ve v resncici, kaj bi rad, ali pa si je ideje sposodil od drugih in samo ponavlja. Tvoj prijatelj misli, da notranja uperjenost pomeni boj, ambicijo. In hoce biti brez ambicij, brez boja. To je ze prav, a ne razume, da to ne pomeni,da izgubis notranjo naravnanost.
Ce bi resnicno se osvobajal ega, bi mu bila njegova notranja naravnanost zelo kristalno jasna. Ravno to, kar pravi, da se za nic ne odloca, pove, da nima notranje naravnanosti to njegovo prepuscanje je pa le ideja, s katero utemeljuje svojo strahopetnost, strah pred prevzemanjem odgovornosti – zase, za svoje zivljenje.
Ocitno je, da ga zanimas, a boji se zaplavati v globoke vode. Se spustiti v razmerje, ker razmerje prinasa odgovornost. Samo brez tega ni nikakrsne ljubezni. Ce je kje v kaki knjigi prebral, da je ljubezen svoboda in blabla – je to vse lari fari, dokler ni popolnoma osvobojen zelje po zdruzevanju z drugim, kar je ocitno ni, ker ni Lao Zi, Konfucij ali Buddha, ampak fant z enakimi potrebami, kot vsi.
Pa ne mislit, da ga obsojam. In ne mislit, da hocem zminirat njegovo raziskovanje ali kaj takega. Samo ocitno je, da nekaterih stvari ne razume in bezi pred soocanjem s samim seboj z nekimi filozofskimi floskulami.
Ne mores vstopat v zivljenje na pol. Ali zaplavas v vodi,ali ne. A si lahko v vodi “na pol”? In pri vseh pomembnih stvareh v zivljenju je tako – ali plavas ali ne. Ali si v zivljenju ali ne. Pravzaprav je povsod tako, z vsemi ljudmi, vsi se bojijo skocit v vodo, bojijo se odgovornosti. Tvoj prijatelj si je samo nasel zelo filozofske razlage za to.
Vse stvari v zivljenju je treba dozivet totalno. Ljubezen, seks, zdruzevanje, jezo, zalost…nicesar ne bos osvobojen, ce gres v to na pol in z nekimi idejami,ki nimajo nobene zveze z resnicnostjo. Ali preplavas reko ali jo ne. Ni na pol. Ali bo mati rodila otroka “na pol”? Ali bos umrl “na pol”? Vse bistvene stvari v zivljenju zahtevajo tvojo totalnost. Rojstvo in smrt se ti itak zgodita in ne mores nic, a pri ljubezni se odlocas sam. In tu ljudje zivijo “na pol”, brez odgovornosti, preprosto so brez poguma. In potem so nesrecni in nikamor ne pridejo, ker jasno, zivljenje se ne dogaja na pol, ampak samo, ko si cel, sto procenten, pa karkoli pocnes. Predvsem pa ko ljubis. Tu je 100% ali nic.
Torej, jaz mislim, da tvoj prijatelj bezi pred odgovornostjo, nasel je pa cudovit izgovor, zakaj to pocne – pa ne pred tabo, ampak pred sabo. Lazje kot reci, da si ne upa direkt skocit v vodo, je reci, da “pusca ego za sabo in se prepusca”. Saj ne ve, o cem govori. Govori neumnosti. In sploh ega ne mores pustiti “za sabo”. Ego lahko samo razumes in ugotovis, da to nisi ti, da to ni tvoja realnost. Ego je skupek mnenj in preteklih izkusenj, ki te uokvirjajo. Tvoj prijatelj misli, da je ego borba z zilvljenjem, da je ego tisti, ki hoce kontrolirat zivljenje, on pa bi se raje prepustil. Ima prav, a to ne pomeni, da izgubis svojo individualnost, da ti ni treba sprejeti nobene odgovornosti. Pravzaprav si sele zdaj zares odgovoren in stojis za vsem, kar naredis. On pa hoce samo ubezati odgovornosti. Je preprosto strahopeten.
To je samo moje mnenje, seveda ti ga ni treba sprejeti, a to so precej klasicni standardni vzorci, v katere se ljudje ujamejo. In si popolnoma narobe razlagajo stvari.
Ti si zaljubljena, super. Ne glede na to, kaj bo on storil, steje to, da si ti v tem celostna. Sicer se ljudje se zaljubljajo “na pol’. In v tem je samo beda. Bolje biti totalno sam, kot na pol z nekom. Vazno je, da si sto procenten. Le ko si sto procenten, se juha skuha. Kaj bos z napol skuhano zupo? Ne da ti nobene izpolnitve. Ali je skuhano ali ni. To je bistvo in to je nekaj, kar bo moral tvoj prijatelj sele se nauciti. Potem se mu lahko v zivljenjuj zgodi kaj bistvenega, potem bo imel korenine in ne bo le posusen listek, ki ga nosi kamorkoli ze.
Biti listek v vetru ni usoda cloveka, clovek ima zavest in veliko odgovornost do sebe in zivljenja. To ga dela cloveka. Zival ne sprejema nobene odlocitve, samo zivi, nagonsko, a clovek je clovek ravno zato, ker ima uperjenost,ker se lahko odloca. Pravijo, da je najvecji pekel cloveka ravno moznost odlocitve. Ker odlocitev prinasa odgovornost, te pa se bojimo. Lahko se zmotis, lahko zaides in zdi se, da se je lazje neodlociti. A brez tega ni rasti, ni spoznavanja, ni nicesar, kar cloveka res dela cloveka.
Skratka, imej oprte oci in bodi pozorna, da vidis, kaj se s tvojim prijateljem dogaja. Verjamem, da je zanimivo s takim clovekom delit, ker ocitno je v nekem iskanju in te to morda tudi privlaci. Uzivaj v tem, a bodi pozorna, da se le ne izogiba zivljenju z begom v neke “resnice”, ki jih morda sploh ne razume ali jih razume narobe. Tukaj je tvoj izziv – da se tudi ti naucis to locevati. Ker kar te privlaci na njemu, pravzaprav raziskujes pri sebi, to je vedno tako. Ce si si ti na jasnem, da zivljenje prinasa odlocitve in odgovornost, potem ne bos nasedala floskulam. Torej gre pravzaprav za vprasanje tebe same, ne toliko tvojega prijatelja. Zakaj te to privlaci, ali imas ti pravo razumevanje itd. Tu raziskuj.
In pa seveda – ali te tak odnos izpolnjuje? Ostajati na povrsju brez predaje? Kot sem rekla, v ljubezen se vstopi totalno ali pa se sploh ne. Vse, kar je le na pol, prinasa trpljenje. Ni vazen tvoj prijatelj, vazna si ti, kaj ti isces, kar bo tebe izpolnilo. Odgovor na to pa moras najti sama.
Pa srecno!
Draga Mana,
bi se kar strinjal z nekaterimi mislimi, ki jih je napisala že Dhana. Verjetno vašega prijatelja zanimata osebna in duhovna rast, razmišlja o globljem pomenu življenja in o sebi. Si pa nekatere stvari res narobe razlaga oz. jih ne razume dovolj poglobljeno. Nekaj takšnih bom naštel:
Pravi, da noče razmišljati. – Človek je tudi razumsko bitje in zelo dobro je, da razmišljamo.
Hoče le uživati in pustiti svoj ego nekje v ozadju. – V resnici pa je naš ego tisti, ki želi uživati. Njegova izjava je protislovna.
Spontanost, naravnost, naredimo tisto, kar čutimo. – Včasih je to modro, drugič spet ne in je prav prisluhniti tudi svojemu razumu!
Ni pa takšen pogled (kot ga ima tudi vaš prijatelj) na svet in življenje tako redek pri ljudeh, ki jih zanima duhovna rast. Cenijo spontanost in čutenje, zavračajo odločanje, razum … Upal bi si tudi trditi, da vaš prijatelj ni ravno “klasičen moški”, če se lahko tako izrazim – ki bi ga zanimali le nogomet, pivo in ženske (malo karikiram). Prav zaradi tega je tudi vajin odnos drugačen in tudi ste v dilemi, kaj narediti.
Kaj si boste mislili o svojemu prijatelju, je seveda vaša odločitev in odgovornost. Veste, da njega ne morete spreminjati, da lahko spreminjate le sebe in svoj odnos do njega. Verjamem, da bo tudi on sčasoma spoznal nekatere svoje zmote. Toplo bi mu priporočil tudi obiskovanje Šole čustvene inteligence (www.cdk.si/sci) ali Duhovne univerze (www.cdk.si/du).
Tudi kakšen odnos boste imeli do njega, je vaša odločitev. Če vas priteguje in vam je lepo z njim, bodite skupaj – naj vajin odnos temelji na iskrenem pogovoru, spoštovanju in zaupanju, pa boste videli, ali bosta prijatelja ali sta zrela za partnerski odnos. Vsekakor pa imate v odnosu pravico do svojega mnenja in do svojega pogleda na stvari – ni se vam treba z njim v vsem strinjati ali kar prevzeti njegovo mnenje kot tisto pravo. Lahko imata različne poglede na nekatere stvari in lahko je celo tako,da ste v nekaterih stvareh vi bližje resnici kot on. (Ob tem imam v mislih tudi tisto, kar ste napisali kot mimogrede: rekel mi je, da če bi bila jaz bolj sproščena … Imam vtis, da svojo nesproščenost projicira v vas in da svoje doživljanje jemlje kot absolutno resnico – da se v odnosu morda postavlja nad vas, da sebe doživlja kot bolj pametnega, zrelega …).
Kakorkoli, vse dobro vam želim in tudi vajinemu odnosu. Oglasite se, kako vam(a) gre.