Moje bedno življenje,…
Že 13 let se neuspešno borim proti bulimiji-dala sem skozi od psihiatrov, bolnice, hipnoterapevtov, skupin, psihologov,…pa ne znam zmagat…
Če jem normalno, se zredim, ker je telo navajeno na minimum vnosa hrane,če pojem preveč, me je groza in grem zbruhat.(težo imam normalno-nisem presuha)Zobje -grozaa,zdravje-takotako,družabno stanje- bolj osamljena kot ne…fanta mam leto in pol, pa se mu ne upam povedat-čeprav je pravi sonček, živim sama, pa se otepam misli,da bi fant živel pri meni, ker bi me lahko razkrinkal… kaj storiti?????Včasih sploh ne vidim več smisla,iščem voljo, pa je ne najdem :-(((kako???
Si živi dokaz zato,da ti nihče od terapevtov ne more pomagati,ker si boš morala v končni fazi sama pomagati.
Ne misli,da hočem biti nesramna,ampak morala boš v svoji glavi spremeniti svoj miselni vzorec.
Preveč si gledaš v krožnik in ocenjuješ.Telo,ti samo sporoča koliko rabiš hrane,pa ti ni treba pretiravati.
Če se že danes zavedaš,kakšno škodo delaš svojemu organizmu,se boš morda pa ja toliko premaknila,da boš razumela,da če se boš kdaj pregrešila še ni smrtni greh.
Vem,da gre za bolezensko stanje,a vedi,da je vse odvisno od tebe.
Praviš,da te je groza,ko kaj preveč poješ in greš bruhat.So ti že terapevti povedali,da izčrpavaš svoje telo.
To bruhanje ne koristi tebi nič.
Umiri se in ne bodi preveč kritična do sebe,ker to kar počneš ne bi bilo všeč niti tvojemu fantu,sploh ,če se že sama toliko let trudiš okoli tega-pa se nisi premaknila naprej.
Popusti malo in nehaj vztrajati v napačni miselnosti!
Lp !!
ne obupaj, lunyca! res je sicer, kot pravi kiara, da si naj bi človek pomagal sam. ampak – pri tovrstnih motnjah gre za bolezensko stanje in sam si pri tem pomagati ni tako lahko.
takole jaz vidim to reč: ljudje smo psihofizična celota. nismo samo telo, ne samo čustva, ne samo um, in ne samo duša. to je vse prepleteno. nekje, na neki točki, je v tej tvoji celoti prišlo do vozla, ki ga zdaj ne znaš ne razvozlati, ne presekati. kljub dobrim namenom, tvojim in raznih psihoterapevtov. strokovnjaki, kakršne si naštela, največkrat skušajo pomagati le na eni od ravni, najsibo telesni (npr. zdravniki z zdravili), umski ali čustveni (npr. psihiater). kar rabiš, je, da se začutiš v celoti. da začutiš točke, v katerih se je nabrala bolečina, in da jih pozdraviš.
vem za dekle, ki pri svojem delu s tovrstnimi motnjami dosega izjemne uspehe – upam, da ne bo narobe, če tukaj opišem, kaj dela (da ne bo pomote, dekleta ne poznam osebno niti iz delavnic, poznam pa par ljudi, ki jim je pomagala; če sem prav razumela, naj bi sama dala skozi podoben pekel in se nato odločila pomagati. Sama njeno delo spremljam zato, ker sem iz prebranega in iz izkušenj tistih, ki so bili pri njej, potegnila marsikaj koristnega tudi zase. NIsem sicer imela motenj hranjenja, manjkalo pa mi je volje do življenja in bila sem že tik pred tem, da se take motnje razvijejo. Pa sem uspešno zvozila in zdaj zelo uživam :-))))). No, v glavnem, to dekle (imena se ne spomnim) vodi Svetovalnico PU (PU = medvedek Pu :-))), v kateri izvaja psihosocialno pomoč z umetnostjo na zelo zelo celosten način. Nauči te zdravo izražati svoja čustva, začutiti in vzljubiti svoje telo, v terapijo pa najraje pritegne tudi svojce (npr. partnerje), saj gre za težavo, ki jo ne občuti le trpeči, ampak tudi vsi okrog njega. Zato je skupno obiskovanje njenih delavnic zelo zaželeno (če tvoj fant še ne ve in če mu ne bi rada povedala, pa lahko za začetek poskusiš sama, na primer). Ljudje okrevajo prej kot v enem letu. Zraven je še polno zanimivih ustvarjalnih delavnic, od lutk, plesa ipd. V glavnem – taka celostna obravnava človeka zbudi in ga naredi zares VITALNEGA – kar je pravzaprav smisel življenja, da ga živimo, in to zares, polno. Praviš, da imaš fanta, ki je pravi sonček. Če to verjameš ali ne, sonček si tudi ti. Dovoliti moraš samo, da posveti iz tebe :-)))))
Ne vem, mislim, da bi ti lahko pomagalo. Tole je njihova spletna stran:
Držim pesti, vem da boš zmogla! Pa poročaj kaj, kako si se odločila.
lp lina
Lunyca…
…tudi jaz sem imela bulimijo, vendar sem čez to težavo uspešno stopila. Naj ti povem, da se nisem čisto, ampak res čisto nič zredila, ko sem začela jest po jedilniku, ki mi ga je dala psihijatrinja. Ko sem prvič prebrala jedilnik, me je bilo groza le ob misli, da bi morala jesti tako, kot je tam pisalo. No, sčasoma, že po kakšnem mesecu, pa je že minil teden, da nisem bruhala in tudi jedla sem lepo. V prvem tednu ali dveh se res mogoče zrediš za kilico ali dve, vendar je to le na račun vode in se to sploh ne vidi. Priporočam ti, da se spet primeš zdravljenja, kajti iz svojih izkušenj lahko povem, da šele zdaj vem, kaj se pravi ŽIVETI. Naj še povdarim, da ne pričakuj uspeha čez noč. Ne vem, no, meni je npr. pomagalo to, da sem si vsako jutro na namizni koledar napisala “nisem” .
Želim ti veliko sreče, poguma in predvsem vere v sebe!
Lunica,
pri bulimiji gre za ZASVOJENOST in kot tako jo je treba tudi vzeti. Saj človek skoraj ne more verjeti, da imajo čisto vse odvisnosti en sam skupen imenovalec:
tako zelo, zelo VELIKO notranjo, čustveno PRAZNINO,
ki jo je treba nekako zapolniti. Lahko s hrano, alkoholom, mamili, španskimi nadaljevankami, igrami na srečo..itd.itd.
Sanja je to lepo opisala v knjigi Peklenska gugalnica. Pri bulimiji je tako, da ko se basaš s hrano, je to tak dober, izpolnjujoč občutek..hrana, ki drsi po tvojem grlu, ti daje skoraj erotičen občutek.. tiste trenutke se počutiš super in tudi telo začne izločati endorfine, ki ti dajejo občutek blaženosti. Ko pride hrana do želodca, se pojavi občutek krivde, sramote in strahu pred tem, da bi se zredila in tista hrana v želodcu ti nenadoma postane sovražnik – z njo si še vedno čustveno povezana. Potem hrano izbruhaš in s praznim želodcem se spet povrne stanje ugodja. Takrat se počutiš super in kot da si premagala sama sebe. Ta občutek traja do takrat, ko v sebi spet začutiš tako bolečo praznino, da jo enostavno MORAŠ napolniti s hrano.. in krog je tu.
Zato pa temu lahko rečemo peklenska gugalnica: ali si na vrhu ali si na tleh – sredine ne znaš najti.
Mislim, da je zasvojenost s hrano ena najtežjih oblik. Seveda mi bo kdo oporekal, ampak pomislite: iz svoje okolice lahko odstranite alkohol, mamila.. lahko ugasnete tv ali pa enostavno ne greste v igralnico.
Hrana je pa vedno pri roki. Vedno tam v hladilniku, pripravljena, da se potešiš. Količine in količin hrane. Okus sploh ni pomemben, kajne? Zato moraš postati res močna, da se nadzoruješ…
Osnova za motnje prehranjevanja pa je pogostejša pri pupah, ki ne želijo odrasti. Če ne ješ (anoreksija) ali pa če ješ in to potem izbruhaš (bulimija), na en način poskušaš zaustaviti razvoj svojega telesa, da ne bi postalo žensko. Da ne bi imelo oblin, ki bi privlačile moške. Strah pred tem, da postanemo ženske in strah pred moškimi. Včasih je značilno tudi, da si zasvojene kupujejo za številko manjša oblačila in čevlje, kot jih v resnici nosijo, ker enostavno nočejo odrasti. Najlažje je ostati otrok in se skriti pred vsemi.
Lunica, moraš se zavedati, da ti pri tem ne more pomagati noben psiholog ali psihiater, ker je to vdor od zunaj. V sebi si precej močna in pripravljena za vsako ceno braniti svojo notranjost. Verjetno pa imaš v sebi tudi močan strah pred tem, da se zlomiš.
Ko se boš sama odločila vso to svojo moč prenesti navzven in ko se boš zatrdno odločila, da hočeš odrasti in s tem sprejeti VSE, kar ti odraslost prinaša, imaš možnost, da nekaj spremeniš pri sebi.
Želim ti, da odkriješ to svojo moč in sem v mislih s teboj.
Amedea
Hvala vsem vam za spodbudne besede, tebi Lina pa še posebej hvala za link in misli,da bom res poklicala tja in s vključila v program-saj izgubit nimam kaj-to mi je sedaj nakakšn bilka, ki se jo oprijemam:-)
Vem,da je vse v končni fazi odvisno od mene, da imam praznino,tudi vem-ker sem oseba, ki bi se ji moralo v življenju vedno kaj dogajati(čeprav ,če pogledam nazaj se mi ravno zaradi svojih težv sploh ne!!!-kakšen absurd…)
Navzven moram delovati perfektno, veliko ljudi, ki me “pozna”, imajo občutek,da sem zelo srečno bitje, da sem pravi sonček, ki se vedno smeje-pa je to le krinka, ki jo nosim…
Imam tudi veliko talentov, pa kaj, ko nimam veselja,da bi jih razvijala:-(
Najbolj me ubija trenutni stil življenja, ker imam zelo težek faks, ki ga ravno zaradi teh svojih težav pacam že 9 let(traja pa 5 let):ker moram pač na dan presedeti tudi do 8 ur,vmes pa svoje “pavze” izkoriščam za zadevanja s hrano, ki pač ne ostane v meni-grozno…razen fitnesa in aerobike, če se sploh spravim-ker včasih se počutim tako grozno, grdo,da nikamor ne grem, še fanta sknenslam:-(, nimam trenutno ničesar.
Po eni strani komaj čakam,da grem v redno službo-ker bo en red, manjka mi ne več dosti:1 izpit+diploma.A če pomislim,koliko samouničevanja sem prestala,da sem prišla do konca tega faksa…
Tebi, Metuljčica čestitam, da si to premagala! Želim si,da bom tudi jaz kmalu na tako dobri poti…Kako pa si prestala krize, ko si imela občutke, da si pojedla preveč,pa da bi šla to lahko iz sebe spravit?Pa ko si imela željo,a bi še ful jedla, ker je takooo dobro, sj itak potem lahko gre vse ven???
Tudi vam vsem želim veliko pisanih in sončnih dni!
Draga Lunyca,
hvala za vaše pismo. 13 let je kar dolga doba in verjamem, da o svojih težavah že veliko veste, zato se mi ne zdi smiselno jih razlagati. Gotovo zanje obstaja določen vzrok, ki pa ga še nobenemu strokovnjaku dosedaj ni uspelo odkriti. Ko ga boste našli in sprostili energijo, ki je tam ujeta, verjamem, da boste imeli tudi veliko energije in notranje moči za dokončno ozdravljenje. Zato vam predlagam, da poizkusite vzrok za vaše težave in rešitev zanje najti še s psihoterapevtsko metodo “postavitev družine” (www.korenineinkrila.com).
Obiskovanje Šole čustvene inteligence (www.cdk.si/sci) pa vam bo lahko v pomoč pri učenju pravilnega ravnanja s čustvi in pri izgradnji bolj ustrezne samopodobe, ko bo najtežji del zdravljenja že za vami.
Držim pesti za vas!