Kaj naj storim?
Pozdravljeni!
Pišem Vam v upanju, da mi boste pomagali. Naj kar preidem k stvari.
Moje otroštvo ni bilo nič kaj prijetno. Do 21. leta starosti sem živela pri mami in očimu. Pravega očeta nisem poznala. Mama mi o pravem očetu ni nikoli ničesar povedala vse do mojega 15. leta starosti, ko sem izvedela sama; in sicer tako, ker je moj oče plačeval preživnino in sem videla napisano na odrezkih, kdo je pravzaprav moj oče. To je bil zame velik šok! Prej sploh nisem vedela, da ne živim s pravim očetom. Po tem mi je mama rekla, da me oče noče videti in da ob mojem rojstvu ni hotel priznati, da je moj oče zato se tudi nisem trudila, da bi očeta spoznala. Moje otroštvo nikakor ni bilo postlano z rožicami; nikamor nisem smela, nisem imela prijateljev, z nikomer se nisem smela pogovarjati, niti z lastnim stricem ne!!! Mama me nikoli ni imela rada, vedno me je puščala samo. Ja, tudi tepena sem bila večkrat (očim pa je tako in tako moral delati, kot je hotela mama, drugače sta se skregala in potem dolgo nista govorila). Večkrat sem morala prenašati krivice, če pa sem hotela povedati resnico, sem bila tepena.
Tudi zeblo me je zelo. Pozimi si nisem smela kuriti v sobi, čeprav sem imela radiator. Bila sem oblečena v debeli bundi, pokrita z dvema odejama, pa ni pomagalo. Danes pa že nosim posledice.
Enkrat sem imela dokaj hudo prometno nesrečo. Moj sopotnik – stric je umrl. Mama mi je strica očitala, češ, da sem ga nalašč ubila. Čeprav to ni bilo res: vse je bilo potem tudi dokazano na sodišču.
Nedolgo zatem sem spoznala očeta in se preselila k njemu. Mama mi je o njem vse lagala, zato ji poslej nisem verjela besedice več. Sedaj se pri očetu počutim veiko bolje. Vendar pa v mojem srcu še vedno ostaja bolečina – spomini na otroštvo. Zanima me, kako naj se vsaj malo sprijaznim s tem, da kakor je bilo je bilo? Zavedam se, da vsega tega ne bom mogla pozabiti, a rada bi vsaj malo omilila bolečino v srcu, ki me vsak dan razžira in zbija moje samospoštovanje?
Hvala za odgovor
Draga Tigi, res žalostno otroštvo, brez ljubezni staršev. Za nazaj ne moreš storiti ničesar, potrudi pa se, da boš odslej živela polno življenje. Vsak dan se znova potrudi, da boš srečna, da bo dan lep, v vsakem, dnevu moraš poiskati nekaj lepega. In počasi boš tudi na nesrečno otroštvo gledala drugače. Glej na to, kot na eno težko a bogato izkušnjo, izkušnjo, ki ti je dala veliko za življenje. Začni ceniti življenje, začni ceniti sebe, ti si ena svetla zvezda na tem planetu, za katero nikar ne dovoli, da bo lebdela v mraku.
Imaš očeta, po dolgih letih sta prišla skupaj, predvidevam, da si pri njemu srečna, vidiš da se vse postavlja na pravo mesto. Pomembno je le, koliko si pripravljena vložiti v lastno srečo in ne živeti v preteklosti, ki ni bila rožnata, ampak živi v sedanjosti in glej na prihodnost. Preteklost začni načrtno potiskati v pozabo.
Želim ti da boš znala živeti življenja, si odrezati svoj košček sreče, za vse jo je dovolj, samo vsak si jo mora sam poiskati.
Se strinjam z Galjo!
Preteklosti nihče ne more spreminjati.Žal mi je zate,da nisi spoznala očeta že prej,ampak veš vsaka slaba stvar je včasih tudi na koncu dobra.
Bodi vedra in se rajši spopadaj s sedanjostjo,kot,da ždiš v preteklosti.
Najbolj pomembno,je,da si sedaj srečna in ohranjaj to srečo!
Pa še to,nikar se ne obtožuj za nesrečo v kateri se je ubil tvoj stric.
Mama bi morala biti toliko razumna,da bi vedela,da kaj takšnega narediti načrtno je veliki absurd.Ti pa s tem nimaš nič,razen,da ti hoče mama otežiti vest za nekaj,kar se lahko zgodi vsakemu,v končni fazi tudi njej.
Nič te naj ne razžira in želim ti,da se postaviš zase in začneš razmišljati bolj pozitivno!
Draga Tigi!
Hvala za vaše pismo in izkušnje, ki ste jih podelili z nami. Razumem vašo bolečino in prizadetost. Res vam ni bilo lahko in razumljivo je, da vas spomin na otroštvo še boli. Veseli me tudi, da ste spoznali svojega očeta in sedaj živite pri njem ter da vam gre bolje!
Se strinjam, vsega, kar je bilo, ne boste mogli kar tako pozabiti, lahko pa boste sčasoma v sebi predelali, se sprijaznili s tem, kar je bilo, in pomirjeni živeli naprej. Morda boste nekoč uspeli iz vsega potegniti tudi kaj pozitivnega zase (npr. kaj ste v tem obdobju pomembnega spoznali za življenje, katero svojo vrlino prav zaradi tega razvili …).
Z rednim sproščanjem (priporočam CD Globinska sprostitev) si lahko pomagate pri doseganju notranjega miru in čustvenega ravnovesja. S pisanjem intimnega dnevnika lahko občutke in čustva, ki so se nakopičili v vas, ozaveščate, predelujete in sproščate. Verjetno boste pri tem naleteli na najrazličnejša stanja, kar je povsem naravno: od jeze, besa, zamere, do žalosti, prizadetosti, bolečine, strahu in na koncu tudi do sprejemanja, odpuščanja, miru, ljubezni. Ne silite se s sprejemanjem prehitro, če ste jezni na to, kar se vam je zgodilo, bodite. Izrazite jezo s pisanjem, risanjem, gibanjem … Čez čas boste lahko začutili bolečino, prizadetost – prav tako ju izrazite. Proces sprejemanja bo potekal postopoma. Morda je sedaj čas za to, da sprejmete dejstvo, da vsega, kar se vam je zgodilo, ne morete sprejeti naenkrat. Tudi globlje razumevanje dogodkov, odpuščanje, notranji mir … vas čakajo nekje na tej poti preobrazbe. Vendar – vse ob pravem času. Dobrodošla bo pomoč nekoga, ki vas ima rad in vas razume, da mu boste svoje doživljanje lahko iskreno izrazili (vaš fant, dobra prijateljica …). Morda tudi strokovna pomoč svetovalca.
H globljemu razumevanju vaše dosedanje življenjske zgodbe vam bo lahko pomagala tudi knjiga “Zakaj jaz, zakaj to, zakaj zdaj?”, ki razlaga tudi nevidno ozadje naših odnosov – zakaj se ravno nam dogajajo določene stvari, zakaj se rodimo v neko družino, se srečamo z določenimi izkušnjami in podobno.
Priporočil bi vam tudi posebno obliko razreševanje čustvenih vozlov v medsebojnih odnosih, ki se imenuje Postavitev družine. Več o njej najdete na http://www.korenineinkrila.com
Prisrčno vas pozdravljam in vam želim veliko notranje moči in notranjega miru!