Mam dilemo.

Pravzaprav čutim, da ravnam prav, ampak družbeno je to tabu.

Kaj mislite o tem, ko se ob prelomnem dogodku na polovici življenja nekako odprejo vrata čustvovanja do te mere, da kar padajo tančice in se vsak dan odpirajo nova in nova spoznanja? Ko vidiš, kdo je prijatelj in kdo ne? Ko na lepem prepoznavaš vse odnose, vloge, vzorce, v katere si od rojstva vstopal ali so te tja postavili? In potem si rečeš, da ni več razloga, da bi še plesal na to glasbo, v tej dvorani, kjer te imajo večinoma za črno ovco in v čevljih, ki niso dovolj zloščeni, pa še tiščijo? In čistiš….

Super, ne?

Ampak… ko moraš počistit s starši, družino, brati in sestrami? Ko veš, da vloga, ki so ti jo namenili, ne bo nikdar druga, da lahko igro prekineš in iz nje izstopiš le tako, da se z njimi več ne igraš?

Ja, najde se kdo, ki pravi, da je prav prekinit tudi s starši, sestrami, jih je pa malo. Kaj mislite?

In še… maske začnejo kar padat, same od sebe, vse se jasni, ampak vsak dan več je jagenjčkov, ki postajajo volkovom podobni, kaj pa če jaz narobe vidim, kaj pa če res pretiravam, kaj pa če spet nisem pridna, kaj pa če?

Neeeeeeee, vse je OK, samo strah se oglaša in hromi.

Je tako, ni tako?

Jaz sem prekinila z očetom; enostavno ga ignoriram; vem da ga to boli, ampak mene je bolelo celih 22 let. Sedaj sem “free”. Ne bi rada niti razčiščevala niti razlagala zakaj in kako ipd. Naj sam ugiba če hoče.

Moje mnenje je, da nas nobeden ne more prisiliti da bi ga imeli radi, tudi lasten starš ne. Meni je moj oče kot oseba čisto mimo in mirne duše lahko rečem, da ga ne maram; za vse to so kriva njegova dejanja. Bolje mi je brez njega, kot z njim. Pika. Z mamo imam super odnos; že od nekdaj.

Torej, svetovala bi ti, naredi kar ti narekuje tvoje srce. Nič nisi podpisal/a.

Predstavljaj si … da se ozavestiš že na začetku življenja (20-30 leta) in ne da čakaš na to “naravno” čiščenje, ki se pojavi pri 50-70 letih (ali nikoli!).

Ti procesi treznjenja, ozaveščenja ali čiščenja so vsekakor možni, vendar se mora človek pravočasno soočiti SAM S SABO … in prave metode, tehnike in spoznanja ti pridejo same nasproti.

Živjo!

Zoprno, ali ne! Ko se zaveš, da tvoji starši ali bratje in sestre slabo vplivajo nate in da je najboljše ohladiti odnose ali čisto prekiniti.

Drugi ljudje to težko razumejo, ampak to sploh ni pomembno. Važno, da sam spoznaš, kaj je zate najboljše in da v skladu s tem tudi ravnaš. Se mi zdi, da je to del dozorevanja – ko ti tvoje lastno dobro postane bolj pomembno kot karkoli drugega. To je stanje odraslosti in stopnja v dozorevanju človeka. Vsak ima pravico in tudi dolžnost, da si v življenju poišče družbo ljudi, ki nanj dobro vplivajo.

Popolnoma podpiram tvoje odločitve in prizadevanja, pogumno naprej po svoji poti.

Tvoja odločitev je koristna tudi za tvoje sorodnike – ker jim bo dala informacijo, da je njihov odnos do tebe slab in zdaj imajo dobro priložnost, da o tem nekoliko razmislijo (in v idealnem primeru celo kaj spremenijo, če so tega sposobni).

LP

Jaz sem s tem že zdavnaj razčistila in čeprav mi še vedno ni lahko puščati ljudi za sabo, nimam nobene slabe vesti zaradi tega. Zase veš, kaj in koliko daješ in kaj dobiš nazaj.

Sama sem prekinila s sestro in čeprav so mi mnogi govorili, da kri ni voda, je bil to edini način, ker se ona pač ne bo nikoli spremenila, meni pa res ni potrebno požirati njenega sranja…. Kar ti hočem reči je, da delaj po svoji vesti in se obkrožaj z ljudmi, ki te osrečujejo in dajejo energijo.

jasno, vse je res.

Povratna informacija, ja, tudi o tem sem razmišljala, ampak so res brezupni primeri, da bi iz tega kaj bilo.

Se pa ful dobro počutim, tko blazno pošteno do same sebe in recimo svojih podmladkov. To se mi zdi en tak fajn primer tut zanje. Tut če si mama, si moraš to še vedno vsak dan zaslužit bit.

In to je kul.

Hvala še 1x, sicer sem pa kar slutila, da bom tule dobila pritrdila… mal je manipulacije v tem, kje človek kaj izpostavi, se tut komu od vas zdi?

Boljše je odrasti kot čistiti. Starše, brate in sestre si ne moremo izbirati lahko pa izbiramo odnose z njimi. Na zrelega odraslega človeka bratje in sestre in starši ne morejo vplivati. Ohraniti distanco in prisrčnost do svojih je znak zrelosti in odraslosti. Tudi svoje je treba sprejeti take kot so kajti z ljudmi ne moremo manipulirati in jih imeti rad samo, če so “pridni”. Kaj boste tudi svoje otroke izbrisali iz svojega življenja, če ne bodo po vaši meri?

Mojster, o kakšnih metodah in tehnikah govoriš? Za kaj?

Sure Alice, tudi če ti nekdo stalno daje vedeti, da si najslabši, najbolj grozen ipd., da on/ona je pa največji mučenik/ca. Seveda to ni ovira, da te ne pokliče takrat, ko te rabi. In samo takrat. In pričakuje kot samoumevno, da ti spustiš vse iz rok in hitiš na pomoč. Če ti zmoreš imeti rada takega človeka, svaka čast. Jaz ne. In se zato nič slabo ne počutim. Ampak se mi močno zdi, da je v tem postu več čistunstva kot prakse…

Nekdo je enkrat pripomnil, da tvoja družina ni ta, ki jo povezuje kri, ampak spoštovanje in zadovoljstvo biti drug z drugim. In da redko člani družine zrastejo pod isto streho. Moja izkušnja je pač taka, da to potrjuje.

Predlagam, da preberes knjige od Sanje Rozman…
Le ti ves pravi odgovor zase…Je pa odvisno od tega, ce si si zmozna priznati-videti resnico…nekaterim je lazje ziveti v iluziji…

Pa kaj je gospa Sanja razlagalka Svetega pisma, da jo stalno navajaš?

Sam sem imel podobno, a težjo situacijo in sem naredil rez.
Moje kasnejše življenje je bilo lažje, lepše.
Vedel sem pri čem sem; bolečina je bila stalna in navadil sem se najo.
Imel sem duševni mir. Brez pretresov in viharjev.
In nikoli v desetletju mi ni bilo žal, da sem duhovni tumor odrezal.
Imate prav.
Starši in sorodstvo morajo pokazati, da so to. Papirji in floskule niso dost.
Dejanja štejejo.
Jim bolj pogledaš skozi prste, ampak vsega pa tudi ne moreš spregledat.
Bit dežurni krivec in nonstop trpeti.
NE. žlahta Ne gremo se več.

Samo na kratko:

lahko odrežete kogarkoli: starše, tudi sestre in brate, svoje lastne otroke in še marsikoga. Vendar se morate zavedati, da bo vse to ostalo za vedno v vas – dokler se ne boste pripravljeni soočiti z vsem, kar sedaj tlačite v svojo podzavest.

Od drugih dobivate točno TO, kar sami dajete.

Ko boste resnično pripravljeni dajati tudi same sebe, bodo to začutili tudi drugi. In ne bo vas prizadelo, kaj vam drugi počnejo, saj ne boste v zameno pričakovali nič.

Vsi samo hlepimo po tem, da bi dobivali, kajne?…….

Obilo dajanja in prejemanja vam želim!

LP,

Amedea

Živjo, Amedea!

Popolnoma prav imaš, od drugih dobiš nazaj to, kar sam daješ.

Vendar ne od vseh ljudi, nekateri so kot črne luknje, ki samo srkajo in srkajo od tebe pozitivno energijo in je ne zmorejo vračati oziroma dobiš od njih samo slabo. Če je bilanca hudo negativna, potem si prisiljen odnos prekiniti. Seveda na podlagi resnega premisleka in odločitve. In to je izjemen ukrep, le tu in tam srečaš takšnega negativca, s katerim v resnici ne zmoreš odnosa pelljati naprej. Pri lažjih primerih se pa učimo in potem bomo nekoč res taki mojstri kot praviš – lahko bomo sprejemali vse ljudi na tem svetu, ne glede na to, kakšni so. Zaenkrat pa si moramo priznati svojo nepopolnost, da tega še ne zmoremo.

Vendar pa vsaj jaz osebno delam na tem, da širim svojo sposobnost sprejemanja drugačnosti, zlasti sprejemanja hudo negativnih ljudi, ki so mi storili hude stvari (ki so tudi pravno kazniva). Mogoče je to najtežja lekcija v življenju. Tisti ljudje, ki jih najtežje sprejmeš, so ti največji učitelji.

Morda si ti imela srečo, da nimaš take osebe v svojem življenju. Ali pa si res že dozorela do take stopnje, da znaš huda dejanja nad sabo mirno prenašati. In vseeno se pojavi tukaj vprašanje – kakšno povratno informacijo daš s tem nasilnežu? Da je nasilnost dovoljena?

LP

Hm,… kdo pa sem jaz, da sodim tiste, ki so “negativci”? Kako naj vem, zakaj tako reagirajo in kaj jih žene, da tudi sami sebe s tem uničujejo?

Vem samo to, da take ljudi sam pritegneš v svoje življenje. Enostavno nimam več potrebe, da bi rabila take ljudi in take izkušnje – očitno sem se iz hudih stvari naučila dovolj in jih ne dobivam več.

Pravim samo, da imamo možnosti izbire. Ne nastavljanja drugega lica. IZBIRE. Ljudje smo res navajeni samo pričakovati, kaj nam bodo drugi dali (ljubezen, pozornost, zaupanje…itd). Mi pa bi se tačas držali varno v rezervi, češ – kaj pa, če me prevara, če me prizadene, če me zasovraži?…

Enostavno je treba živeti tako, kot da je DANES naš ZADNJI DAN. Dati vse od sebe. Pokazati svojo ljubeznivo plat. Iti na vse ali nič. Biti res tisto, kar smo in NE tisto, za kar so nas naredili drugi, ko so nam vcepili vsa možna prepričanja (katerih se včasih oklepamo, pa niti ne vemo, zakaj).

Videti v sočloveku človeka, ravno takšnega, kot smo mi. Ravno tako ranljivega in prestrašenega pred vsemi odgovornostmi, ki nam jih nalaga “odraslo” življenje. Vsi igramo neke vloge, samo potem pozabimo, da smo tudi mi krvavi pod kožo……..

Vse skupaj je zelo preprosto, samo s srcem moraš pogledati.

Pozdravček, Amedea

No, tole je že malo bolj berljivo.

Seveda, tudi jaz nimam več potrebe, da bi rabila take ljudi in take izkušnje, zato sem počistila. In ja, res lahko počistiš tudi svoje otroke in ja, tudi jaz mislim, da si vezi “zaslužimo” in ne jih razbiramo iz rojstnih listov.

Kar daješ, to dobiš, poznam. Ampak v družino se rodiš in oni ti namenijo eno vlogo in potem jo furajo s tabo vse tvoje življenje, ne znajo se potrudit, da bi te sploh spoznali. In ti potem to vlogo živiš, vsaj v odnosu do njih. Tudi vse življenje… Nikjer ne moreš bit ljubeč, močan, samosvoj, če nisi to POVSOD. Ker potem dobimo revčka, ki ga doma žena šeška, on pa to kompenzira v službi in nadira podrejene, se dela močnega in sposobnega odločanja…

Mislim, da je treba bit predvsem POŠTEN. In če ti vsiljujejo napačno vlogo, vseeno zakaj in kako, je ni treba sprejet od nikogar. Bodi pošten, drzni se biti, kdor zares si. Tiste, ki te pri tem in takega podpirajo in cenijo, sprejmi. Tiste, ki te kakorkoli omejujejo, ne sprejemajo in zavračajo, odpiši in dihaj prosto. Mogoče je to podobno kot bit gej? Če familija zato vrši pritiske ali to ignorira, sem prepričana, da jih je treba skenslat. Ampak v smislu osvoboditve, ne trpljenja! Meni ni za nič žal, tudi posebno velikih besed nisem uporabila za slovo (medtem, ko so v odnosih redno padale), preprosto ne bom več igrala v njihovih filmih, ta scenarij je preslab. Tako sem pravzaprav spoznala, da sem dobra igralka, ki ji ni treba sprejeti vsake vloge. Da imam pogum odkloniti delo, čeprav je morda dobro plačano in čerav moram jesti. Ampak C-produkcija? To ni zame!

Sem pa vesela za malo kontra mnenj, vedno. Hvala vsem!

Jaz pa pravim podobno kot Alice. Seve dagreš lahko stran, prekineš, odrežežš, začneš na novo. vendar se bodo stavri ponovile. Zakaja? Ker bežiš pred samim seboj. Ko se ustaviš spregledaš in sprejmeš, takrat lahko stvari spremeniš.
Problem je sprejeti ijn oprostiti ter iti naprej in če koga spremeniti pote je to svoje dojemanje sveza. Prijatelje lahko dobiš kadarkoli, kakorkoli. Starši, sestra, bratje pa so ljudje, ki bodo večno v povezani s teboj. Kri ni voda.

Ta tvoja misel mi je všeč.

Maš povsem prav;
Kri ni voda AMPAK JUHA.
(gobova, goveja, ribja, zelenjavna…)
In rečem desetkrat:
Gobove juhe ne morem prenest.
In ko mi jo namerno enajstič prinesejo, rečem, pejte mal v maloro.
Morda to rečem kar brez besed in ne stopim več v to oštarijo.

Kje je že posluh za bližnjega, in upoštevnje bližnjega.

A v juhi je dovolj le posluh zase in upoštevanje lastnih interesov. In le spoštovanje samega sebe??

Ni juha opravičilo za karkoli, za bilokakvo barabijo!!!!

vsi, ki radi pametujete okoli “kri ni voda”… to je en velik bla, bla. drznim si trditi, da taki niste občutili na sebi, kaj pomeni, ko si res črna ovca družine, ko te trpajo v neko osebo, ki to nisi, ko jih ne zanima res tvoje mnenje in kaj imaš povedati.
vse te teorije okoli tega, da takih stvari ne predelaš, da je to beg… se ne strinjam. jaz se samo umaknem in se ne grem starih slabih igric. zame že niso bile dobre… če jih oni pogrešajo, nijihov problem.

to da z enim narediš distanco, je korak k zrelosti, ko se zaveš, da te ne razumejo in te verjetno nikoli ne bojo, ker ste si tako različni, kaj boš s takimi, vsa razsvetljevanja jim niso odprla oči- a zdaj pa ker smo “familija” naj se delam, da smo si zlati in da se imamo radi? ali naj se raje še neprej delam ljubeznivo in se razdajam za take stavri (kot cankarjanska mati ?)?

bistvo je take ljudi prerasti in se zavestno odločit, da se boš distanciral. in točno to: bolečina ostaja in je konstantna, ni pa več viharjev, ki bi ti razdirali dušo. mir. aleluja. takim viharjem ne odpiram več vrat.

lp, piki

Amen.

Vsak ima po svoje prav.
Tako tisti, ki trdite, da je bolje prekinit in da ne igrate več v teh filmih, ki bolijo kot tisti, ki trdite, da je treba sebe in svoj odnos spremenit s poudarkom na sebe.
Vsak ima pač svojo resnico, ki izhaja iz njegovih izkušenj in razmišljanja..

Morda pa meni manjka in bi se morala končno naučit kako prekinit stike z določenimi ljudmi v mojem življenju, vendar lahko rečem, da se bolj nagibam k temu prepričanju, da ko znotraj sebe globoko vsebi spremenimo svoj odnos do drugega, se bo posledično spremenil tudi njegov odnos do nas.
Ja, marsikdo bo rekel, so pa tudi taki, ki so ful negativci… morda res, vendar se strinjam s tistimi, ki pravijo, da naša energija definitivno ima velik vpliv na to osebo, pa sploh ni treba, da pridemo v stik s takim človekom. Tako oseba to začuti, našo sprejemanje in tudi mi dobimo vsaj večje sprejemanje nazaj. Kar daš to dobiš, kot je nekje nekdo rekel.

Tudi meni se zdi skoraj nedojemljivo, ko npr nekateri trdijo, da ko enkrat spucamo znotraj sebe, nas drugi enostavno ne more več motiti. Enostavno ne more več porušiti našega miru. In kaj to sploh pomeni spucat znotraj sebe? Najlažji način je, da se odnos prekine. Saj ne rečem, včasih je treba tudi to, vendar če je to res bil tisti pravi ukrep, pokaže npr odgovor, kakšno je naše razmišljanje o tem človeku. Če čutimo še kako negativno emocijo, zagotovo še nismo počistili pri sebi. In te negativne emocije so tiste, ki rušijo naš mir. Te nas skušajo sprva prepričati, da smo ravnali prav, ko smo prekinili ..pa smo res ravnali prav? … ja seveda, ne bom več v tem, ne več.. dovolj je bilo…vse lepo in prav…dokler lahko ob misli na to osebo začutimo mir v sebi. Paradoks. Ker če začutimo mir potem sploh ne potrebujemo prekinit odnosa.
Če pa ga ne, potem se rado zgodi, da bomo doživeli reprizo tega čutenja v novi obliki. Oblika sploh ni pomembna, samo osebe se zamenjajo. Nič ni slučajno, morda se mora res kdo naučit odrezat. Ampak povejte mi, kakšnim izkustvom naproti gre tak človek, če ob tem tudi znotraj sebe ne spuca? Kratkoročno gledano, mu bo to lahko dalo občutek, da je na pravi poti, saj se bo s tem izognil bolečini, vendar dolgoročno ostaja tveganje, da se ponovi. Razen če v resnici globoko v sebi ne začutimo miru ob tej odločitvi. Pravega miru in ne navideznega, ki je lahko posledica delovanja ega ob tem.
Tudi meni se zdi težko sprejet določene ljudi in vem, da je tu velik se za naučit, ne vem pa kaj je bolje storiti?