Nisva več skupaj. Niti ni fant, ki bi lahko rekla, da je bil pozoren do mene, odprt, mi večkrat povedal, da me ima rad, da me pogreša… Pa vendar, je prišel v moje življenje, da sem z njim rešila blokade, ki sem jih imela v tistem trenutku, bil je potrpežljiv z mano, kot prej še nobeden….To se mi je vsidralo v srce. Kakorkoli že, ko sem jaz toliko zrastla, da sem želela gradit najino vezo na višjem nivoju on ni rastel z mano… Začela so se nasprotovanja različnih interesov, najino razmerje je pristalo tam, kjer sem si najmanj želela-če sva hotela živet naprej, sva morala prekinit in it vsak svojo pot naprej…
Pa vendar, v meni je ostal kanček upanja, da se bova zopet našla, da se bo zaradi mene spremenil in mi začel zaupat. Da bom toliko vredna, da mi bo povedal tu in tam, kaj čuti in ne bo hladen kot led. Verjela sem, da bo poklical in…

Ampak, prišel je dan streznitve…

Videla sem ga z drugo, z rokco v roki… Zabolelo je, na dan je prišla jeza, ljubosumje, nemoč, vsa prizadevanja, ko sem jaz v najin odnos vlagala toliko več… Začelo se je utapljati vso tisto upanje, ki sem ga imela… Ranjen je bil moj ponos.

V čem je fora, g. Boštjan? Vem, da ni zame, vem, da realno gledano najina veza ne more uspeti, ker sva si takooooo različna (ujela sva se samo v postelji), jaz sem človek, ki rabi preživet ogromno časa z nekom, ki ga imam rada, on pa je človek, ki rabi svobodo in se ne misli podrejati… Vse to vem, samo zakaj še pa v meni vedno tli upanje, da bo prišel nazaj? Pa vem, da ne bo. Samo nekje globoko, globoko v srcu, pa se mi zdi, da ga ne bom nikoli spustila.

Pa se spoštujem, pa vem, kaj si zaslužim in on niti slučajno ni to kar jaz upam, da enkrat dobim… Ampak, nisem prepričana, da če bi mi sedaj rekel, pridi nazaj, da ne bi šla… Toliko, da bi dobila potrditev, aha, zdej veš, kaj si izgubil in bi ga lepo odpisala.

Je to samo ranjen ponos, ker sem ga videla z drugo in bila prepričana, da bo prišel nazaj, ker me bo pogrešal? Al kaj je to z mano, da ne morem naprej? Zakaj čutim ljubosumje, če vem, da nikakor ne moreva biti skupaj, ker bi bila zopet samo bitka, kdo bo koga podredil. Bo čas prinesel svoje, ker je stvar sveža, to je res. Rabim samo potrditev, da me hoče in bi potem šla svojo pot naprej? Ker moj ponos pa je veliiiiiiiik, to pa moram povedat.

Ni mi jasno… In dokler tega ne razčistim, ne bom mogla naprej. Pa bi rada, rada bi, da mi ostane od njega samo še lep spomin…

Vnaprej hvala za odgovor, lep pozdrav.

V tvojem postu mi je najbolj padlo v oči, da si dvakrat uporabila besedo “podrediti”. V odnosu dveh zrelih ljudi ta beseda nima mesta. Mislim, da je v tem srž vajinih težav in da moraš delo na sebi začeti pri tem.

Seveda se moraš prilagajati oz. takorečeno podrediti drug drugemu. Kompromisi in prilagajnaja so temelj zdravega odnosa… Oz. zrelega odnosa kot ti praviš. Misliš, da ne?

Jaz sem bila na to pripravljena, samo ko eden sklepa kompromise 70% in drugi 30% potem je itak jasno, da ljubezni tukaj ni. Oz. je ni bilo. Ljubezen pa je zdrav oz. zrel odnos… No, začela sem ugotavljat stvari, verjetno sem jih globoko v sebi že vedela, samo priznati si jih nisem upala.

Prilagoditi se ni isto kot podrediti se. Ponovno sem prebrala tvoj sestavek in ponovno sem se ustavila pri misli ” … ker bi bila zopet samo bitka, kdo bo koga podredil.” Jaz takšnega odnosa ne razumem kot prilagajanje oziroma sklepanje kompromisov.

Ok.

sem v podobni situaciji kot ti in tudi ne najdem izhoda – ne morem iti naprej…. mogoce v tolazbo, da nisi edina…

Vem o čem govoriš. Preživjamo iste scene. Predlagam ti, da prebereš knjigo Ženske, ki preveč ljubijo. Upam, da ti bo pomagalo.

Hvala, r…. Ne veš, koliko to pomeni prebrat.

Verjetno samo čas prinese svoje. Pa razčisti stvari, ki še niso razčiščene, ko le te dozorijo… Sem nekje prebrala, da se ti ljudje vračajo v življenje tako dolgo, dokler ne preboliš… Treba je bit samo iskren s svojimi čustvi.

Enkrat bomo tudi mi se zbudili in bodo misli jasne in čiste, v prsih pa smeh in veselje nad novim dnevom.

Jaz ti želim, da se ti zgodi to čimprej.

Hvala tudi tebi, Ana… Mi samo poveš še avtorja?

Kako si poskusiš v glavi razjasnit, zakaj se to dogaja? Zakaj ne moreš pozabit, čeprav nista več skupaj? Misliš, da je še vseeno neka povezanost, ki ne da, da bi čustva umrla?

Lep pozdrav.

to si lepo napisala…upam, da bo res tako. sem se tudi jaz odlocila, da bom prebrala knjigo zenske ki prevec ljubijo…lp

Živjo.

Knjigo Ženske, ki preveč ljubijo je napisala Robin Norwood. Je obvezno čtivo, za take kot smo me. Meni pomaga.

Mogoče vam lahko priporočim še knjigo Peklenska gugalnica, ki jo je napisala Sanja Rozman in obravanava tudi zasvojenost z odnosi.

LP, Amedea

Hvala. Ja, res maš prav, knjige pomagajo razjasnit marsikatero stvar….

Lepo se imej.

Sam, da mi bo pomagalo razumet… Hvala.

Ja, saj to nam je namen, da bi razumeli… Ceprav nekateri pravijo, da ljubezni ne mores razumeti, ker potem to vec ni ljubezen. Midva z bivsim sva sla narazen na njegovo zeljo, nato pa rece, da mu je zal, vendar zeli biti sam…. kaka razlaga?

Nekak ne gre v isti kontekst “žal mi je” – dobiš občutek, da bi rad kej spremenil, ampak bi rad bil sam…. Ne vem, mogoče ljudje še premalo govorimo iskreno o svojih čustvih? In mislimo, da z takšnimi besedami vse razložimo…

Mogoče pa bi rad bil sam samo nekaj časa, mogoče je to njegova prošnja, potrpi, samo da razčistim? Sta še v kontaktu toliko, da se o tem iskreno pogovorita?

Lp

Hvala za odgovor.. na mojo zeljo nisva v kontaktu, sem rekla ze takoj, da ne bova prijatelja.je pa res, da se videvava in da sva enkrat govorila (oba pod vplivom alkohola in mi je med drugim rekel, da naj danes ne dovolim nepostenih stvari). Imam obcutek, da se bova se pogovorila, ceprav ne vem zakaj se mi tak zdi. Sicer pa smo zenske take, da vse na siroko analiziramo in razpravljamo…Pravim, da ce bi me imel rad, bi ostala skupaj, sedaj pa pac nisva in zivljenje gre na zalost/na sreco naprej…

Ja, predvsem zadnji stavek… Življenje gre na srečo/žalost naprej… Verjetno se nam v tem trenutku zdi na žalost, ko pa preboliš, pa vidiš, da je blo prav, da dva ne ostaneta skupaj… Ker, tako kot si rekla, če bi bila ljubezen močna, potem sploh ne bi bilo razloga, da bi šla narazen… Tako pa… Nekaj smo se morali iz tega naučit, sedaj pa nas življenje pelje novim dogodivščinam naproti. Samo vzet jih je treba za svoje in iztržit iz vsake stvari najboljše.

Verjetno vsi vemo, da partnerski odnos (in tudi drugi odnosi) ne potekajo le na fizični ravni (medsebojni pogovori, skupne aktivnosti, nežnosti …), temveč se med dvema osebama, ki sta skupaj, vzpostavijo tudi nevidne čustveno-energijske vezi, ki nas nezavedno povezujejo. Če se odnos prekine, se fizična ločitev zgodi najhitreje (s partnerjem ne živimo več skupaj, se ne videvamo …), čustveno-energijske vezi pa se prekinjajo postopoma in dalj časa. Zato pravimo, da neko zvezo prebolevamo, saj smo lahko čustveno ranjeni in prizadeti (čustvena rana tudi zahteva svoje celjenje, podobno kot telesna rana). Dokler nekega odnosa povsem ne predelamo in ne prebolimo, lahko v nas obstaja upanje, da se bomo zopet srečali, zbližali, kot opisujete. Ko pa ste ga videli z drugo žensko, je to upanje umrlo, in na dan so prišla druga čustva. Gotovo vas je to prizadelo – kot da bi se vaša še nezaceljena rana ponovno odprla.

Lepo opisujete tudi odnos med našim razmišljanjem in čustvovanjem – tudi v primeru partnerskega odnosa. Razumsko gledano lahko mnogo prej ugotovimo, da z nekom nismo za skupaj ali da je zveza končana in s tem neko obdobje našega življenja. Naša čustva pa potrebujejo dalj časa, da se na novo situacijo prilagodijo in v tem času se tudi lahko v nas še pojavlja upanje, da bo vse tako kot je bilo. A največkrat so to le slepe želje in sanjarije. Zato je pomembno, da znamo uravnovesiti svoj razum in čustva. Po eni strani je dobro, da si vzamemo čas za žalovanje za nekim odnosom, da naredimo samorefleksijo in odnos v sebi zaključimo, po drugi strani je pomembno, da se čustvom predolgo ne prepuščamo, saj se lahko izgubimo v žalosti, sanjarjenju in upanju, da se bo partner vrnil. Zdrava pamet oz. trezno razmišljanje nam pri tem zelo pomaga. Vprašajmo se, kakšna so dejstva! Seveda pa tudi čas prinese svoje, kot pravite. Čas celi vse rane – če smo le pripravljeni nekatere stvari spustiti in se ne več obremenjevati ali ukvarjati z njimi.

Upam, da sem s svojim razmišljanjem kaj pomagal osvetliti vaše dogajanje. Toplo bi vam priporočil tudi našo knjigo Od čustvene inteligence do modrosti srca in redno sproščanje (CD Globinska sprostitev). Oboje si lahko ogledate na http://www.cdk.si/kp

Veliko notranjega miru in prave, duhovne ljubezni vam želim!

Morda še tole: sprejmite dejstvo, da sta se razšla in je odnos zaključen. Vzemite si čas in odžalujte: izrazite svoja čustva na papir ali v pogovoru z dobro prijateljico, naredite refleksijo vajinega odnosa (kaj je bilo dobro, kaj slabo, česa ste se naučili) in si ozavestite izkušnje.

Ob pravem času pa pustite preteklost za seboj in se odprite življenju in tistemu, kar vam bo prineslo.

Srečno!