Kako je možno, da človek čustveno popolnoma otopi? Da se mu zdi, da niti do partnerja ne čuti nič, da se zaveda, da so tam nekje neki ljudje, ki so njegovi starši, sorodniki, pa se mu zdi, da bi bilo popolnoma vseeno, če jih tudi ne bi bilo. Da ima tako rekoč enake občutke tudi do prijateljev, znancev ipd. Seveda pa se mu zdi, da so čustvaomenjenih ljudi enaka tudi do njega samega.

Zelo dobro si opisal občutke depresivnega človeka.
(pa celo slogan imaš v tem stilu, zanimivo)

Ne, nikakor ne gre za depresijo (mimogrede, kakšno povezavo z nickom vidiš?). Prej morda prazaposlenost in seveda preteklo življenje in dogodki.

Not only life’s a bitch, it has puppies too. – te je mislila Nastja…

ja, slogan je mislila. Sem malo prehitro prebral. Po naše bi se reklo, da gre hudič vedno na isti kup srat, he, he. Ampak ni vrag, da ne bi prej ali slej bil tudi on zaprt.

Sicer pa, nikjer nisem napisal, da tisto gor velja zame.

Pozdravljeni, Boom!

Vsekakor je možno, da človek čustveno otopi oz. izgubi stik s svojimi čustvi. To lahko naredi čisto nezavedno, kot da se “odreže” od svojih čustev in živi le še v svojem razumu. Razlog za takšno ravnanje s čustvi je lahko povezan z vzgojo (npr. od malega so mu govorili, da so čustva nepotrebna in nezaželjena), s temperamentom (flegmatik in melanholik sta bolj introvertirana psihološka tipa in ne kažeta svojih čustev navzven) in seveda s preteklimi izkušnjami – morda so nekatera čustva za človeka preboleča in jih zato potlači. Lahko gre za obrambni mehanizem, ki omogoča psihološko “preživetje”. Če se odmaknemo od čustev, se lahko odmaknemo tudi od nekaterih neprijetnih vsebin znotraj sebe, od bolečnie, od problemov, težav v odnosih, soočenja z resnico …

Glede na to, da je vaš opis situacije precej splošen, bi kaj bolj konkretnega težko rekel.

Tako se je dogajalo tudi z menoj, čustveno popolnoma otopela do vseh.
Življenje, ki sem ga živela je bilo tisto, s katerim se nisem nikakor mogla sprijazniti, kajti živela in delovala sem proti sebi, vedno tako, kot so želeli drugi in najlažje je izklopiti sebe in pozabiti svoje želje in sanje, predvsem pa cilje. Potem sem se šla iskat tja daleč nazaj, kakšna sem bila in kaj sem želela in ugotovila, da nisem niti senca sama sebe, da marsikatero prepričanje, ki sem ga imela o sebi ne drži itd.
Danes še vedno ni vse ok, je pa veliko bolje, danes vsaj živim in imam svoj cilj v življenju, ki mu počasi a vztrajno sledim.
lp

opirajoč se na post jt: šele ob 30 realiziram nekaj stvari, sanj iz časam ko sem se odraščal, in ki jih nisem pozabil, so pa bili odrinjeni z študijem, delom, ,,družino,, , ki jim sploh ni do mene in za kar je šel čas.

jz mam tud podoben problem in nevem s čem nej začnem da bo kej bol, da bi začel izražat čustva, da me ne bi blo sram. why am i so shy i don’t know & nobody tell the first fucking step to work on it that could be fucking better so sad i am and nervous and i don’t even fucking know what to do to really work on this problem:( zato nam prosim povejte, tisti ki veste kaj je tist prvi ključ do vrat izražanja čustev in prvi koraki ker mi resnično ne vemo, to vsekakor ni samo depresija je duševna, podzavestna motnja, znak čustvene nesamozavesti in rabmo prve korake

prosim, čimveč odgovorov da začnemo! čimveč!

Prvi korak pri izražanju čustev je njihovo zavedanje – poizkusite z vprašanjem: “Kaj sedaj (ob)čutim?”

Nato raziskujte, s kakšnim razlogom se je čustvo pojavilo in kakšne informacije vam prinaša. Naslednji korak pa je razmislek o tem, kaj boste s čustvom naredili. Včasih ga je primerno izraziti navzven, spet drugič zadržati v sebi za določen čas ali pa z njegovo energijo spremeniti nekaj v sebi.

Raziskujte tudi ovire v sebi, vprašajte se: “Kaj mi preprečuje, da bi izrazil svoja čustva?” Je to predstava, da se to ne sme, ne spodobi, se bojite, da se boste osmešili, da vas drugi ne bodo sprejeli … Ko oviro spoznate, jo skušajte postopoma presegati.

Veliko poguma in notranje moči vam želim!

…potiskanje in neizrazanje custev (si ne priznati predvsem negativna custva) in ne-soocanje s problemi…….zidovi……privede, do splosnega ne-cutenja, otopelosti…Postopoma za skozi zidove ne moreju tudi pozitivna custva….blokada…

J. Gray: Kar cutis, lahko zdravis.

Srecno!

in kako vso to jezo ki se je z leti nabirala v tebi in si jo potiskal/potiskala vase in so ti jo vsi tlačili/tlačila sama zdaj zabrisat ven iz sebe na zdrav način, da ti to ne povzroči neke hude psihične bolezni?! ker nesnage je več kot preveč in ta nesnaga nam stalno zaslepuje našo dušo ki je zaradi potlačenega čustva umazana in je potrebna čiščenja??

Načinov, kako sprostiti potlačena čustva, je več: lahko jih izrazite z gibanjem, risanjem, pisanjem, govorjenjem – torej z neko aktivnostjo.

Poslušajte kakšno glasbo, ki vas spodbuja k izražanju jeze in se ob njej gibajte, plešite, topotajte z nogami, mahajte z rokami, globoko dihajte – naj ob vsakem izdihu jeza zapušča vaše telo. Lahko svojo jezo tudi narišete in sploh ni pomembno, kako risba izgleda. Lahko pišete svoj dnevnik ali pismo človeku, ki je povezan z jezo, ne da bi pismo potem odposlali. Prav tako se lahko pogovarjate s človekom, ki je povezan z jezo – gre za namišljeni pogovor, ko si osebo predstavljate nasproti sebe in ji poveste vse, kar vam leži na duši.

Raziskujte pa tudi svoje vzorce ravnanja z jezo in vzroke za takšno ravnanje. Zakaj ste čustvo vsa ta leta potlačevali v sebi? In kaj boste storili, da boste z jezo sedaj ravnali drugače, bolj konstruktivno?

lahko športna aktivnost, tek, pisanje… (tudi boksarska vreča pride prav), vendar si je potrebno priznati osnovni problem (ponavadi se zavedamo le vrha ledene gore, potrebno pa je priti do temeljev, da bo dolgotrajno)
..zelo dobra je knjiga od J. Gray-a:Kar cutis lahko zdravis…jaz ponavadi zelo priporocam (v njej je opisano po korakih) pisanje pisma obcutkov (tudi mojem partnerju zelo pomaga)…

kaj je z menoj?po rojstvu sina ki ima sedaj 5.le me je po grozovitem mučenju blodnjah in strahu vrglo v popolno brezno otopelosti in brezčutnosti.kot bi me odrezalo od sveta.počutim se kot živ mrlič.nobenih občutkov, vesti,misli…ne vem kaj sem.poskušala sem že nešteto možnosti,medikamentov….toda moje telo se ne odziva na nič.samo trpljenje čutim,bolečine in kot bi bila vsa zablokirana.Nešteto teorij so mi našteli,kako je do tega prišlo,meni pa več nič ni jasno.Mi lahko kdo pomaga predno dokončno obupam? zombi.

Jaz osebno bi se v takem primeru najprej odpovedal vseh medikamentov. Vsaka kemikalija, ki ti “spreminja čustva” ni nič drugega kot oblika droge… droga pa dejansko povzroča otopelost, kadar pa otopelosti ni pa čustvene izbruhe (skoraj brez izjeme negativnih čustev). Verjamem, da se marsikdo ne bi strinjal z menoj, saj zdravniki že vedo, kaj predpisujejo – toda to je le moje osebno razmišljanje (ga ni potrebno upoštevati).

Nato pa bi moral slediti strah. Znova gre za moje osebno razmišljanje, ki ga ne skušam z ničemer podkrepiti (čeprav morda celo obstajajo kaki članki, ki bi mi dali prav – verjetno pa jih je veliko več, ki bi me negirali). Po mojem je strah tista primarna stvar, ki jo čutimo. Strah za same sebe. Tak strah nas lahko predrami iz otopelosti. Ostala pozitivna čustva pa bi upam da sledila kasneje (iz okolja).

Saj pravim, tako bi reagiral jaz, če bi šlo zame in tako bi svetoval svojim družinskim članom. Če pa je to v redu ali ne, prav ali ne… pa naj vsak presodi sam.

Tu se ne strinjam s tabo.
Ko je človek povsem na tleh in nima energije za nič in ko se temu (velikokrat) pridružijo še telesni znaki, so antidepresivi zelo koristni. Vsaj toliko časa, dokler človek nima spet vsaj toliko energije in volje, da lahko začne reševati prave težave.

Enkrat sem sproščala jezo na tak način, da sem lomila prazne steklenice radenske- z vso močjo v tla. Bil je enkraten občutek. Kot bi odvrgla ogromna bremena, kljub temu, da sem kar kmalu poiskala metlo in za sabo počistila.
Danes si tega ne dovolim več. Pa bi bilo verjetno velikokrat potrebno. Navlake, ki se mi je nabrala, danes več ne morem odstraniti z nekaj adrenalina. Sedim na tempirani bombi.

Poznam….bila tudi že čisto na tleh in em kaj pomenijo otopela čustva, na srečo hitro s pomočjo (zdravil) prišla na zeleno vejo….sedaj pomoči več ne potrebujem 🙂

Pomagalo mi je : odkriti pogovori z prijateljico….mojim partnerjem (to še zad oboje najbolj pomaga)….danes pa tudi šport, ki ga oba izvajava dnevno (najini otroci so trenutno na počitnicah in imava skoraj mesec samo zase:)))….med športom najprej pokuriva vse negativne občutke , razmisliva o njih (ker med kolesarjenjem v kak hud klanec ravno ne moreva govoriti drug z drugim)….potem, ko pa končava se pa o problemu pogovoriva….in ravno včeraj sva ugotavljala, kako si med športom bolj “odprte glave”….