Distanca med pogovorom?
Nekaj me zanima, in sicer glede interpretacije držanja distance – telesne razdalje do nekoga med pogovorom.
Razumem, da ima vsak člove svoj osebni krog, to je koliko blizu sebe spusti nekoga med pogovorom. Eni malo večji eni malo manjši. Tudi jaz imam svojega seveda. Nekje se udobno počutim do razdalje 1m. Bližje mi je že neugodno. Predvsem frontalno, nimam toliko problemov blizu skupaj stat z nekom poznanim.
No moje vprašanje pa se nanaša na distanco, ki jo je začel držati v pogovoru do mene moj bivši zadnje čase (nisva skregana ali karkoli takega, da bi bilo kaka zamera prisotna, prav tako ima že dolgo drugo punco in to ni bilo problem torej).
Namreč brez težav stoji čisto ob meni tj vzporedno ali tik za mano, prav tako se me dotakne ali pokne v hrbet pod rebra itd.
Opažat pa sem začela, da je začel držati frontalno distanco, ko se kaj pogovarjava, in sicer nekje blizu 2m (se je dosti težko pogovarjat na tako daleč).
Ves čas pogovora bo seveda me gledal v oči in sodeloval, ne bo kazal znakov nezainteresiranosti za pogovor.
Ker mi to ni jasno zakaj taka sprememba v frontalni distanci samo, bi rada slišala še za kako drugo mnenje prosim ?
V bistvu sem pač bivšega izpostavila kot primer, ki se mi je zgodil, lahko bi pa bilo to pri komerkol drugemu, ki mi je blizu (torej lahko bi bil tudi kdo od prijateljev itd).
Pač rada preučujem telesno govorico in reakcije drugih v pogovorih, in bi tako rada vedela kako si razlagate to, da nekdo pač ne kaže nikakršnih “odklonilnih” znakov v pogovoru, le da kr naenkrat začne držati to frontalno distanco.
Aja frontalna distanca, ko se dva pogovarjata stoječa si nasproti.
Pozdravljeni!
Nebesedna govorica nam lahko veliko pove, vendar pa je potrebno biti previden pri interpretacijah. Hitro si lahko kakšno kretnjo, držo ali korak narobe razložimo (pravijo, da ljudje vidimo tisto, kar želimo videti, in slišimo, kar želimo slišati). Poleg tega pri nebesedni govorici ne gre samo za telesno držo, obrazno mimiko, kretnje, temveč tudi za čustveno energijo, ki jo izžarevamo med pogovorom in ki je odvisna od našega trenutnega razpoloženja (ali sem vesel, jezen, zaljubljen …), od osebe, s katero se pogovarjam (partner, šef, neznanec …) in tudi od motiva pogovora (izmenjava mnenja, nekoga želim v nekaj prisiliti …). Drži tudi, kar pravite o osebnem prostoru človeka – nekdo ima rad v pogovoru malo večjo razdaljo, drugi manjšo, spet odvisno tudi od osebe, s katero se pogovarjamo in od stopnje zaupanja v odnosu.
Kadar se z nekom pogovarjamo frontalno, smo na nek način najbolj soočeni drug z drugim: vidimo se oz. se lahko srečamo z očmi (neposreden očesni stik je včasih velik izziv, npr. če gre za neznane ljudi in tudi, če gre za ljudi, s katerimi nimamo razrešenih stvari iz preteklosti). Po drugi strani pa frontalni pogovor pomeni, da smo tudi drug do drugega najbolj energijsko odprti. V področju trebuha na bioenergijski ravni je namreč trebušni energijski center (trebušna čakra), ki je povezan z našimi čustvi (vsi vemo, da če nas je strah, nas lahko zvija v trebuhu). Če stojimo frontalno je torej pot za izmenjavo čustvene energije odprta in neposredna, v tem smislu smo tudi lahko najbolj občutljivi ali ranljivi. To spet veljapredvsem za odnose z ljudmi, s katerimi imamo nerazrešene zadeve.
Lahko da se v čem napisanem skriva tudi odgovor na to, da se vam bivši fant ne more (ne upa, ne želi) frontalno bolj približati. To so seveda razmišljanja, pravi odgovor bo vedel le on, če se tega svojega vedenja sploh zaveda in je o njem razmišljal. Če se vam zdi primerno, ga lahko enkrat preprosto vprašate, ko bo ustrezen trenutek za to.
Veliko izpolnjujočih odnosov vam želim!