Najdi forum

Pomagajte mi….
Imam dobrega tesnega prijatelja,sva skupaj že 8 mesecev.Jaz sem zelo čustvena,občutljiva in vem pokazat čustva.On je pa bolj hladen za izkazovat svoja čustva.Ampak se imava rada.
Problem se glasi:opravlja zelo zahtevno delo,delo zdravnika.velika odgovornost.glede dela je zelo v redu zdravnik.Veliko operacij mu uspe.Ko pa se mu pojavijo kake 2 post operativni komplikaciji naenkrat pri pacientih mi reče.”Pusti me,sem na dnu,čutim kot verigo okoli srca,rabim mir,..v bistvu psihično na dnu.Se sekira,razmišlja in pol samo to vidi tiste dneve v njegovem življenju.
Rada bi mu pomagala,pa nevem kako.Ne razumem kako lahko odreagira človek tako,še posebno do osebe ki jo ima rad.Pa še skupaj delava.
Trpim,ni mi vseeno,pol pa še sebi nevem kako pomagat.
Hvala!

Pravijo služba je služba,družba pa družba.
Ampak pri takšnem delu,kot je delo zdravnika in po vrhu vsega še delo kirurga je vprašanje,koliko se res lahko popolnoma izklopiš,ko prestopiš vrata bolnišnice.
Delo zdravnika zahteva 100% celega človeka,ker najmanjša napaka lahko stane življenje pacienta.
Saj to veš tudi sama,le ne veš kako, bi lahko pozabil na delo takrat ko je s tabo in se 100% posvetil tebi.
Ker smo ljudje v bistvu tako različni,moraš nekako premisliti na kakšen način bi se ga najbolj prijelo,da bo ločil službo od privat življenja.
To je zelo pohvalno,da je zdravnik,ki ima vest,da mu ni vseeno za paciente…,ampak ne sme pa pozabiti na sebe in tebe kot svojo družico.
Morda je še bolj začetnik in še ni naredil nekega reda pri sebi in bo morda s korakom sam spoznal,da je to nujno,da je doma bolj sproščen in da še ti ne boš zaradi njega trpela.To pa je preveč,ker potem ni pravega vzdušja.
Verjetno nisem ti nič prida pomagala,sem pa se poskusila vživeti ,kako izgleda,če čakaš na pozornost in čas,ki ti bi ga lahko posvetil,pa ostajaš v ozadju.
LP!

Če se sekira zaradi izgube pacienta pomeni, da je en redkih zdravnikov s srcem, bodi srečna, da je človeški.
Jasno, rabi nekaj časa da se pobere, nabere novo dozo samozavesti in reši novega pacienta.
Zapre se v svojo lupino, ti pa ga pusti, da ta čas prežovi tam in se vrne “ozdravljen” in pripravljen na nov izziv in seveda tebe.
Pusti ga naj ostane človek s čustvi, ne spreminjaj ga.
Vsaka post operativna komplikacija pa lahko pomeni nekomu izguba “vsega”, tebi mogoče pomeni malo, emenu vse, njemu pa očitno veliko.

Draga Rea!

V vašem pismu je lepo opisana razlika med ženskami in moškimi pri ravnanju s čustvi. Ženskam je čustva lažje pokazati in govoriti o njih, moški pa naredi to težje ali pa se mu celo ne zdi smiselno, potrebno. Napisano je posploševanje, seveda obstajajo tudi izjeme, tako med ženskami kot tudi med moškimi.

Če se vživim v vašega prijatelja in njegovo delo, ga lahko razumem. Trudi se, da bi dal vse od sebe in kadar pridejo po operacijah kakšne komplikacije, je to zanj čustveni pretres, ki ga čuti kot verigo okoli srca, kot opisujete. Glede na to, da tudi sicer svoja čustva težje pokaže in izrazi, se tudi v takih situacijah zapre vase in rabi odmik od vsega, kar izrazi z besedami, da rabi mir in da ga pustite. To seveda ne pomeni, da vas zavrača ali da vas nima rad, le v tistem trenutku oz. času je bolj pozoren na svoje notranje stanje in rabi čas, da v sebi premelje situacijo. Ko to naredi, verjetno spet vzpostavi običajen kontakt z vami.

Svetujem vam, da v takšnih situacijah skušajte ohranjati odprto srce v odnosu do njega. Bodite mu v čustveno oporo, pa sploh ne nujno z besedami ali dejanji, temveč z vašo naravnavo, z vašim odnosom do njega. Mislim, da v takih situacijah besede, kot so: “Ne se sekirat, pusti službo sedaj in uživaj!” niso najbolj primerne (ne pravim, da jih uporabljate, pišem kot primer), saj je v intenzivnem notranjem procesu. Bolje je, če mu daste vedeti, da ga razumete, da mu stojite ob strani in da ste mu pripravljeni pomagati, če vas bo potreboval. Vendar ne silite preveč vanj, če rabi odmik in mir. Po drugi strani pa mu lahko pomagate tudi tako, da ga morda povabite na sprehod, na skupno večerjo in podobno. Na ta način mu lahko pomagate, da ga “povlečete” iz čustvene vrtinca, ki ga morda ugrablja. V vsaki konkretni situaciji seveda prisluhnite svoji notranji modrosti in kreativni inteligenci: kdaj je smiselno, da ga pustite, da stvari sam predela, kdaj pa bi mu v pomoč lahko bila vaša družba, razvedrilo. Če bo vaše povabilo kdaj zavrnil, se skušajte ne odzvati prizadeto, užaljeno. Lahko pa mu seveda tudi poveste, da bi mu radi pomagali, vendar ste v dilemi kaj storiti in ga prosite, da vam on pove, kaj si želi in potrebuje.

Sicer pa bi vašemu prijatelju svetoval redno sproščanje, sprehode v naravi in urjenje v čustveni stabilnosti. Prav je, da svoje delo opravlja s srcem in odgovorno, a naj ne pozabi tudi na čas, ki ga bo posvetil sebi, razvedrilu in seveda tudi druženju z vami. Naj razmišlja tudi o modrosti, ki pravi: “Deluj maksimalno kot lahko, vendar bodi nenavezan na rezultate svojega dela!” To pomeni, da damo pri delu, ki ga opravljamo (in tudi nasploh v življenju), vse od sebe, se potrudimo, vendar pa se hkrati zavedamo, da ni vse od nas odvisno. In znamo sprejeti tudi padce, poraze in izgube, ki so sestavni del življenja.

Na pravilno pozornost in odprtost v odnosu do prijatelja (pa tudi do drugih ljudi) naj vas spodbuja stara indijanska modrost: “Če hočeš resnično razumeti drugega človeka, moraš najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih. Vendar tega ne moreš narediti, če najprej ne sezuješ svojih.”

Boštjan Trtnik Šola čustvene inteligence http://www.cdk.si/sci

Hvala vsem za vaše odgovore oz.svetovanjem.

New Report

Close