Poročen sem skoraj 2 leti in z ženo imava 18 mesecev starega sina in enega otroka “na čakanju”. Težava pri naju je tako kot verjetno pri večini komunikacija, poleg tega pa moja žena izvira iz družine kjer je oče alkoholik, mama pa po mojem mnenju psihopatka (to je seveda samo moje mnenje, ki ga ne bom na dolgo razlagal – ni prostora). Dogaja se sicer, da se občasno v miru usedeva na kavč in se pogovoriva zelo resno, pa tudi narediva plan kako naj bi bilo v bodoče – pri tem ona obljubi, da se ne bo vedla več grdo in ne bo imela predolg jezik (večinoma deluje po sistemu: najprej jezikaj in šele nato razmisli kaj si rekel), in podobno. Vendar se ista zgodba ponavlja periodično že od samega začetka, s tem da sem zmeraj upal, da se bo nekaj spremenilo trajno – pa se noče. Kadar sva v družbi in njej postane dolgčas, postane brezobrazna in egocentrična. Ni ji mar za noben najin dogovor in spremembo na bolje. Ne vem kako naj tako še naprej trpim njene izpade in nezrelost. Sam seveda tudi nisem popoln, vendar nisem tako vsiljiv in aroganten brez kakršnega koli razloga.
Ne vem kako naprej in kako naj se odločim: ali naj iščem drugo “sorodno dušo” ali ostanem z njo v očitno lažnem prepričanju, da bo nekega dne bolje?

Lep pozdrav

Kritika je jok odraslega. Drugih ne moremo spreminjati, začeti je treba pri sebi.

Seveda je to proces in nihče nima te moči, da zamahne s čarobno palico in puh, je že vse drugače.
Ali pri sebi ali pri partnerju.

Potrebna je potrpežljivost, sočutnost, razumevanje, spoštovanje itd. itd.

Pri obeh seveda.

In pričakujeta naraščaj, si pomislil mogoče, da je zaradi tega malce bolj razdražljiva in napeta ?

In na koncu si napisal, ali naj si poiščeš drugo sorodno dušo ????

Kaj pa odgovornost do otrok ?

V današnjem času, ko je na voljo dovolj literature in dovolj visoko strokovno usposobljenih ljudi, ki lahko pomagajo zakoncem, ki se znajdejo na mrtvi točki, je izgovor, da si ne poiščejo pomoči – lenoba.

Razmisli !

Nina*

Iz takšne družine, kot izhaja je še dobra. Sicer si to že prej vedel, vendar nisi pričakoval težav.V sebi je popolnoma neumirjena, včasih razrvana, hitro jo vse dolgočasi in občutljiva. Nekaj pripomore tudi višji nivo hormonov zaradi nosečnosti.Vzorcev, ki jih je pokasirala se bo težko rešila.Celo navadiš se takšnega življenja in ti je domače, takrat se morda dobro počuti, ko udarja z jezikom.

Vsekakor pa si se ti, kot odrasel moški za takšno odločil in v trenutni situaciji bi ji moral nujno stati ob strani. Nikoli ji ne očitaj staršev ali vzgoje le teh, ker je verjetno to zanjo najhuje, kar se ji lahko zgodi.Tvoja otroka potrbujeta vesele, optimistične starše, ki se veselijo življenja in odraščanja svojih otrok.Ne obupaj in se posveti svoji očetovski vlogi. Zanesljiv, urejen, vesel in optimističen očka je najlepše, kar se ti lahko zgodi.

Kakšna tretja zdaj ne pride v poštev, če pa bi se te že lotila, je pa stokrat slabša in brez moralnih vrednot, predrzna in razuzdana. Si v pričakovanju dojenčka, ki rabi 24 urno prisotnost staršev, torej kam boš šel? Morda bo žena sčasoma ugotovila, da jo s svojo popolnostjo dušiš in se bo sama želela raziti. Počakaj in ji v tej situaciji stoj ob strani.

Preberita npr.:Markham: Travme iz otroštva, Humpreys:Otrok in samozavest, Carlson:Ne trati moči za malenkosti v ljubezni, Pinkola:Ženske, ki tečejo z volkovi, Choquette:Vaše srčne želje.

Srečno in v sebi neguj nežne misli in ljubezen do svoje družinice!

Ne morem verjeti kako hiter odziv 🙂
Vidim, da imam očitno opravka z izkušenimi ljudmi, ki ne nakladajo.
Bom poskušal dobiti kakšno knjigo.
Kar se pa moje zgodbe tiče, je pa tako da nisem zato da se zdaj kar tako ločim in ji prepustim otroka. Vendar si ne morem zamisliti, da bojo moji otroci gledali kako moram vzgajati in njih in njihovo mamo, a ne?!
Prav resnično se ti zahvaljujem za odgovor, ki mi je dal misliti.

Lep pozdrav!

Nina* hvala ti za odgovor. Seveda se ne mislim izogibati odgovornosti do otrok, vendar odgovornost še ne pomeni, da moraš prav zaradi otrok ostati z nekom skupaj. To bi bilo v primeru, da se njeno obnašanje ponavlja trajno, še slabše za otroke, se ti ne zdi?
Itak ne maram prehitrih sprememb. Bomo še videli kako se bo razvilo.
Lep pozdrav!

Dragi Zoks

Nič se ne dogaja brez razloga. Tudi vidva z ženo sta se našla z razlogom. Z razlogom, da pomagata en drugemu postati celovita skozi vajin odnos. Od vaju je odvisno ali bosta to uresničila ali ne.

Nekoč sem že pisal, kako si jaz predstavljam odnos. Mogoče je tam tudi kaj zate.
http://med.over.net/phorum/read.php?f=95&i=17205&t=17205#reply_17205
Z begom ne dosežeš nič.

l.p. en bk

Na tvojem mestu trenutno ni druge rešitve, kar pa ne pomeni, da bo vedno tako.

Včasih, ko se skoraj smilimo sami sebi je fino, če se spomnimo, da otroci niso ničesar krivi ne dolžni, plod naše odločitve, torej nismo v našem življenju več glavni, temveč so oni prvi. Seveda pa niso dolžni trpeti travmatičnega otroštva, zato moramo dobro razmisliti o nežnem prehodu, brez agresij in tuljenja v lepše čase.Vse se da zmenit, če sta oba za, samo velikokrat nista. Ko boš šel v knjižnico, vzemi Ruiz: Mojstrstvo ljubezni.Že danes se s tem spopadi in mislim, da boš navdušen nad novimi spoznanji.Vsekakor se pa moramo tudi sami imeti radi, da imamo lahko radi druge…

Vseeno pa poizkusi zanetiti ljubezen in ne pusti ugasniti vajinega ogenjčka.Upam, da je to le krizica in splet zoprnih okoliščin.

Srečno!

Psihiatra igrat osebi, na katero si čustveno navezan, je nemogoče. Vendar pa ji ravno tako lahko pokažeš, kako želiš, da se obnaša do tebe. Saj ti ni potrebno to tiho trpet, češ, revca je imela težko otroštvo. Ker tisto je minilo, ona je sedaj odrasla oseba in če se v sedanjem trenutku obnaša grdo do tebe, potem tudi ti reagiraš v sedanjem trenutku. Ne vem, ji rečeš, če boš nesramna do mene, bom vstal in šel in to počel toliko časa, dokler ne boš spremenila tona. Če bo rekla, da se trudi, pa ne more iz svoje kože, potem ji pač predlagaj; da se že dolgo dogovarjata, da bo drugače, pa vedno ponavlja svoje vzorce, morda bi si poiskala pomoč pri njeni preobrazbi, kot recimo športni trener, ko te vodi skozi proces treningov. Ko bo namreč stare navade zamanjala z drugimi, boljšimi, se ji ne bo potrebno več tako truditi. Vendar pa očitno rabi nekoga, ki bi jo objektivno vodil skozi ta proces. Oz. tako je, sama se bo spremenila (pa tudi poiskala pomoč), ko se bo to odločila. Dokler ji ta cilj ni preveč privlačen, ga bo pač odlagala na stran, čeprav je sprva vsa zagreta. Morda tudi zato, ker se boji, da bi te izgubila, ker se resno pogovarjaš z njo, vendar te občutke čez en teden pozabi in je vse po starem.

Menim, da je tvoja žena še nezrela za zakon. Tudi sama sem imela
iste težave. Z možem sva se dokaj dobro razumela, ko sva bila sama,
v družbi pa sem ga dajala v nič, ga žalila itd. Sama se tega niti nisem
zavedala in zdelo se mi je krasno kako se možu vsi smejijo kakšen
cepec je. Nikoli mi ni nič rekel in je tiho prenašal moje žaljenje.
Po nekaj letih, ko se je vsega nabralo že veliko pa mi je enkrat le
povedal svoje.

Nekako sem se pobrala, pogovorila sva se, danes sva poročena 23
let in se dobro razumeva. Tudi sama sem prihajala iz družine, kjer
je oče zaradi alkohola storil samomor, mati vedno v službi itd.

Še vedno me spremljajo travme iz otroštva, vendar skušam biti ljubeča
žena. Imam tudi dva krasna otroka, eden je že doštudiral in se odselil,
drugi še študent. Imej potrpljenje in stoj ženi ob strani, če le ni prehudo. Ob tvoji ljubezni bo dozorela in se umirila.

Upam, da bo resnično dozorel, kajti drugače mi ne preostane drugega kot pa ločitev. Otroci niso dolžni gledati najine nesporazume in živeti s tem, kajne ?!

A lahko poveš kaj več o svoji zgodbi?

LP

Pozdravljeni, Zoks!

Kar se mi zdi zelo spodbudno v vašem pismu je, da se z ženo občasno v miru vsedeta na kavč, pogovorita zelo resno in naredita plan, kako naj bi bilo v bodoče. To govori o tem, da so v vajinem odnosu prisotni ljubezen, razumevanje in zaupanje. In to je dobro – za vaju in seveda tudi za vajina otroka. Gotovo veste, da otroci potrebujejo veliko ljubezni, podpore, razumevanja in sprejemanja. Potrudita se oba z ženo, da bosta vajina otroka vsega tega deležna – to jima bo najboljša popotnica v življenju!

Problem, ki ga vidim, ali pa izziv, ki je pred vama z ženo, je, kako obljube in plane spraviti v resnično življenje. Seveda se samo od sebe ne bo nič spremenilo, v nove vedenjske vzorce je treba vlagati energijo, trud, čas, pozornost. Pravijo, da je navada železna srajca. Če nekaj naredimo tisočkrat, je veliko lažje to ponoviti še enkrat, kot pa narediti nekaj na novo, nekaj drugače. Vsekakor moramo za spremembo svojega vedenja najprej vedeti, kakšni želimo postati, torej katere svoje lastnosti želimo okrepiti ali razviti, katere pa preobraziti oz. odpraviti. Seveda moramo biti tudi dovolj motivirani za dosego cilja in pripravljeni se zanj potruditi. Razmislimo lahko, kakšne poti nas vodijo k željenemu cilju in katere ovire se pojavljajo – kako jih lahko premagamo?

Gre za proces osebne preobrazbe, ki je postopen in traja dalj časa. V veliko pomoč je lahko redno sproščanje, vizualizacije, afirmacije. Potrebno je “trenirati” novo vedenje, si vsak dan zadati majhen cilj v zvezi s tem in se potruditi zanj. Tako razvijamo voljo. Dragocena je tudi vsakodnevna refleksija: kako mi je šlo danes, kaj je bilo dobro, kje so bile težave. Pri osebni preobrazbi je pomembna umetnost samoopazovanja in zavedanja. Le tisto, česar se zavedamo, lahko tudi spremenimo. Samo prebiranje knjig ni dovolj, čeprav lahko prinese nova spoznanja in globlje razumevanje. Potrebno je praktično delo na sebi, spreminjanje svojih avtomatskih odzivov in odpravljanje svojih pomanjkljivosti.

Zdi se, da vaša žena sama ne more spremeniti svojih vedenjskih vzorcev, čeprav to obljubi in si verjetno želi. Pogovorite se z njo in skupaj razmislita, kaj konkretnega lahko naredi, da se bo vedla drugače. Poiščita “rešilne pasove” – kaj bo storila, ko bo zopet v kritični situaciji in bo tik pred tem, da uporabi svoj “predolg” jezik. Kaj bo naredila, da se bo vzdržala? Kako bo preusmerila svojo pozornost? Lahko jo spodbudite, da se vključi v kakšno skupino za osebno rast, kjer ji bodo redna srečanja v pomoč in podporo za praktično delo na sebi. Seveda pa tudi sami skušajte osebno rasti in se spreminjati še na bolje. Vsakdo ima svoje izzive!

Mislim, da je v tem trenutku prav, da se oba z ženo potrudita za odnos in da ne razmišljate o drugi “sorodni duši”. Če se bo na dolgi rok (v mislih imam več let) pokazalo, da kljub vsej vloženi energiji v izboljšavo odnosa ne gre, lahko takrat razmišljate o morebitni prekinitvi odnosa.

Verjamem, da bo šlo in vama želim vse dobro!