Pozdravljeni!

Kako naj svojega može prepričam, da se je kdaj pa kdaj treba pogovoriti tudi o družinskih zadevah, o otrocih, o čustvih (tega naj ne bi bilo preveč, nisem človek, ki bi silila v drugega…pač, ko je pripravljen govoriti o tem). Namreč stanje doma ni ravno rožnato (njegovi starši – skozi imajo pripombe, on pa ne postavi meja), vendar, je pa nagle jeze in ko mu kaj ni všeč, sem vse drugo, samo človek ne. Sicer skrbim za svojo družino, kuham in opravljam druga gospodinjska dela, ki se tičejo našega vsakdanjika. Otroke imam zelo rada (so še majhni) in ni problema jih imeti, včasih pa rabim kakšno pomoč. Tudi tukaj se ustavi, moram ga prepričevati, da moramo pospravljati in se tudi igrati z otroci, sicer bi otroci skozi hodili okoli ali pa k babici in deditu … tega pa nočem, da je preveč. Vidijo se dosti (večkrat na teden) saj živimo skupaj vendar v ločenem gospodinjstvu. Ne morem se dati na pol in malo pospravljam ali kuham, malo pa sem z otroci. Če ga prosim za pomoč, ima vedno nos do tal. Tudi verbalno zna biti zelo krut in se včasih ne zna brzdati in mi govori zelo nizke in primitivne stvari. Na tako raven se jaz ne spuščam. Žali me na vse mogoče načine. A hkrati se boji, da bi šla, saj sem mu že predlagala, da bi šla narazen, če je tako nemogoče. Potem mi pa še “grozi”, da otroci bodo pa pri njem ostali. Je zelo “šefovski”..Ne bom predolga, zato, če imate kakšno milo rešitev, prosim…HVALA

Draga Mik!

Vse prevec zensk danes prenasa (v tvojem primeru verbalno) nasilje. S tem moza vzgajajo, da je to prav in ga s tem, ko ostajajo v taki situaciji, nagrajujejo in spodbujajo. Od njih se potem ucijo njihovi otroci – fantki, da je v redu, ce zmerjas in ustrahujes partnerko, puncke pa, da so dolzne taksne stvari prenasati, ker pac to vidijo pri mami. Drage zenske in mamice, ali res ne razumete, da ce ve ne boste pretrgale tega kroga in spremenile stvari, se bo identicen krog ponovil z vasimi otroki, ali pa bodo vsaj hudo trpeli in bili zaznamovani za vse zivljenje? Bodite zgled svojim otrokom in ne dajte se!

Predlagaj mu obisk zakonske posvetovalnice. Ce ne bo pristal na prevzem svojega dela odgovornosti in na terapijo (ponavadi taksni recejo, da si problem ti in ne on), ga brez obzalovanja zapusti, ker ti bo s tem pokazal, da ceni izkljucno sebe in da te nikoli ni in te ne bo spostoval in uposteval. Tega pa si nikakor ne zasluzis. Ce bos ostala, mu bos pokazala, da se strinjas z njegovim pocetjem in da mu nicesar ni treba spremeniti. Ne daj se!

Veliko srece in poguma ti zelim! Postavi se zase!
Veliko srece!

Draga mik!

Sprašujete, kako bi svojega moža prepričali, da se je treba pogovoriti tudi o družinskih zadevah, otrocih … Razumem vas in strinjam se z vami, da so te zadeve pomembne in da se je o njih potrebno pogovarjati tudi s svojim partnerjem. Seveda pa ga v to ne morete prisiliti. Ne verjamem, da boste s prepričevanjem o potrebnosti pogovora pri možu res dosegli željeni učinek. Ljudje največkrat ne maramo, če nas drugi želijo v nekaj prepričati oz. če kakorkoli (lahko besedno, lahko tudi samo psiho-energijsko) pritiskajo na nas.

Kaj storiti? Vsekakor imate pravico, da možu poveste, da bi se radi pogovarjali o družini, njemu pa pustite svobodo, da sem sam odloči, ali bo vašo prošnjo uslišal ali nje. Lahko pa razmišljate, kaj boste naredili, če bo vašo prošnjo zavrnil. Če ne bo pripravljen za pogovor, mu lahko napišete pismo, morda bo bolj odprt za vaše napisane misli in občutja.

Lahko pa tudi vnaprej poveste, da v primeru nepogovarjanja niste več pripravljeni vsega gospodinjskega dela opravljati sami. Res vam to ni potrebno! Skušajte si pravično razdeliti obveznosti in se tudi dogovorite, kakšne bodo posledice, če obveznosti ne bodo izpolnjene. Vso pravico imate, da si vzamete čas tudi samo zase, za svoje potrebe in interese. Morda uspete moža navdušiti, da bi vam pomagal, in ob tem spregovorite o sebi in svojih občutkih: da ste utrujeni, da bi si želeli njegovo pomoč, da boste tako imeli več skupnega prostega časa. Z vedrino in dobro voljo lahko najdemo pot do drugega.

Predlagam tudi, da si z možem vzameta več časa drug za drugega, tudi za to, da gresta kam (kljub majhnim otrokom) sama. S takšnim skupnim preživljanjem časa se bosta lahko zopet zbližala in potem bo morda bolj pripravljen tudi za pogovor.

Vsekakor pa mu v odnosu postavite mejo glede njegovega načina komunikacije, dajte mu z njo povratno informacijo, kakšna komunikacija je za vas sprejemljiva in kakšna ne. Ne dovolite mu, da vas žali oz. da govori z vami tako, kot to počne sedaj. Na sprejemljiv način se postavite zase!

Če pa mu boste še kdaj predlagali, da bi šli narazen, je dobro, da prej v sebi razčistite, ali to resno mislite, da se ne boste ustrašili njegovega izsiljevanja in groženj. Ko se odločite, da boste postavili mejo, je prav, da ste dosledni in vztrajate.

Če vas zanima, vas vabim na katero od naših brezplačnih predavanj o odnosih in čustvih!

V upanju na ugoden razplet vaše družinske situacije vas prisrčno pozdravljam!

Draga mik!
Poznam, žal (ali mogoče na srečo) zelo dobro poznam tak tip ljudi. En takšnih je moj bivši….
Če on misli, da je takšno življenje in komunikacija normalno…. težko ga je prepričat, da ni…. Jaz sem obupala po kar nekaj letih in odšla…
Ampak je res to…. najprej moraš razčistiti sama pri sebi…. Jaz sem za to rabila tri leta…. še v zakonu, ampak potem je toliko lažje oditi…
Veliko sreče z možem ali brez njega…..

Pnovno jaz.
Hvala za dobre misli in predloge. Moram pa reči, da moža nikoli na silo ne pregovarjam v pogovor, ker je brez veze. V glavnem bi mu rada dopovedala, da smo mi ena družina in da staršini predlogi, še posebej, če gre za kakšno hujskanje oz. ansprotovanje našemu predlogu, ni v redu. Zdi se mi, da ima oče kar močno avtoriteto nad obema svojima otrokoma in sicer v tem smislu, da je treba starše spoštovati in jih ne osirati pred drugimi. Toda ali to pomeni, da tudi svojega mnenja človek ne sme imeti. Jaz ne dajem zgleda svojim otrokom kot kašne druge mamice, ki “potrpijo”. Jaz ne. Jaz imam sovje mnenje in ga tudi izražam, ne dovolim, da se drugi vmešavajo v najin zakon. Tu je največja težava in največ prepirov izvira zaradi njegovih staršev. Da bi šla oba drugam sem že predlagala, pa je rekel, da mu je žal, ker je že toliko vložil v zgornja nadstropja, da je to razlog, zakaj on ne bi šel ven. Toda, .. sem rekla..ali je denar več vreden kot da se imamo mi luštno, mirno in da se razumemo. Očitno on še ni prišel do te faze razumevanja, kaj je prioriteta in kaj je postransko, samo zato, da se ne bo komu zameril. Jaz ne mislim tako,sem neodvisna, odgovorna … on pa bi tu moral še zrasti. Predvsem na čustvenem področju nima razčiščeno, drugje je kar dober. Ne zapravlja, ne hodi po lokalih, je doma, rad dela (ne sicer meni v gospodinjstvu – prčka zunaj…)samo… to manjka.
Če pa bo verbalno še tako, pa sem odločena, da bi ga zapustila, vendar prej si moral zrihtati stanovanje, ane. On mi je že rekel, da otroke bo imel pa on (to je pa ponos tako močan, da ga tudi gora na prestavi) in mislim, da bi iz tega razloga naredil vse, da bi jih imel on, čeprav ve, da imata otroka mene izredno rada in vedno meni prepustita, da jih uredim…. Če bi izgubila otroke, bi bila to moja največja žalost in ne vem, če sem zaradi tega sposobna narediti tak korak.

Joj, mik….. Lepo te prosim…. Nikar se ne pusti ustrahovati in izsiljevati s “ti bom vzel otroke”!!!! Ne gre to tako enostavno, veš…. Tudi meni se je hotel bivši maščevati s tem, ko mi je hotel vzeti otroka…. Pa ni šlo ravno po njegovih načrtih, čeprav je moški z ranjenim egom sposoben marsokatere grdobije…. Bi pa morala biti zelo neodgovorna mati, pijanka, narkomanka, psihično nestabilna, ipd. Tu imajo zelo pomembno besedo strokovnjaki psihiatri, ki jih določi sodišče….
Če ti je to edina ovira, jo boš premagala. Ne bom pa rekla, da ne boš rabila mnogo trdnih in jeklenih živcev….
Kjer je volja, tam je pot! Ne pozabi!!!

Ah. mik, kot da bi opisovala mojega moža! Pa se še zmeraj sprašujem, kaj naj naredim, ali naj grem ali poskusim rešiti zakon. Imava tudi enega malega otroka in jasno mi je dal vedeti, da je z mano še samo zaradi njega in da ne čuti več nič do mene. Ne vem, če je to rekel v jezi ali resno misli, saj se drugače veliko pogovarjava in normalno. Ko pa mu “spusti”, pa sem za njega najstrašnejši človek na svetu.

Zanimivo, tudi moj ne hodi po lokalih in rad dela (zunaj), edino midva živiva zase (hvala bogu). Preklinjam dan, ko sem ga spoznala, še huje, da sem imela z njim otroka, saj ga on tudi ne bi dal od sebe. zdaj se bo slišalo tragično, ampak je za to sposoben čisto vse! Morda tudi “naročiti” kakšno nesrečo, ki bi se mi pripetila. V tem primeru bi ostal brez vsega, saj nima tako velike plače, da bi lahko sam vzdrževal stanovanje….

To sem mu tudi že omenila in ko imava normalen odnos, pravi, kako lahko sploh pomislim na kaj takega, da je rekel v jezi…Ampak jaz tega ne pozabim in njegove žaljivke se v meni kopičijo, poročena sva komaj dve leti, res ne vem, kaj bom storila.

Jutri kupim knjigo o čustveni inteligenci, sem ravno danes šla gledat v mladinsko knjigo, jo bom prebrala in se poskušala obvladovati, da ne bi takoj na njegove besede izbruhnila, da bi bila bolj zrela in se ne bi spuščala na njegov nivo. Saj vendar ne morem biti tiho, če mi mož reče, da sem govedo itd….ampak bom poskusila biti flegma in živela svoje življenje samo za otroka! Danes ko sva se spet zgrabila zaradi različnih mnenj glede vzgoje otroka, sem razmišljala, če bi mu sploh še prala, likala in kuhala….Saj ne vem, kaj ga bo bolj prizadelo?! Mislim, da to, da bom čisto mirna ob njegovih izpadih in tiho (flegma) šla vstran, živela po svoje, še naprej gospodinjila…mogoče bo doumel…..ne vem….Ali se naj vsak dan kregava pred otrokom? Ni mi do tega, saj se mi otrok smili. Še bolj se mi smili, ko reče pred otrokom kakšno žaljivko zame. Razmišljam…ko bo otrok večji in bo doumel, jaz bom šla v sobo in jokala, ker me bo žaljivka prizadela, otrok bo prišel do mene in vprašal, zakaj jočem. Kaj mu naj rečem? Da me je ati užalil in da se tako ne govori svoji ženi…Na katero stran se bo otrok postavil?

Ah, vse mi roji po glavi, čisto sem zmedena….sama ne vem kaj naj, ne najdem rešitve…Kar tako se ločit…uf, velik korak! Nisem tak karakter. Vsi mislijo, da nama kar štima zakon…..pred drugimi me nikoli ne zmerja…..

Nič pametnega ti nisem napisala, sorry, le občutek sem ti dala, da sem tvoja sotrpinka, ki enako ne najde rešitve!

Te čisto razumem, kajti sama imam zelo podoben primer. Tudi moj mož ima dva zelo različna obraza. Lahko je zelo prijazen, vljuden, ustrežljiv,… Tudi pri hišnih opravilih sodeluje, sodeluje v vrtcu, v šoli,… skratka za vse zunanje opazovalce je čisto v redu oče in mož, ki se ukvarja s svojimi otroci in ženi pomaga pri gospodinjstvu. Ne hodi po gostilnah, ne ponočuje, sem skoraj prepričana, da nima druge,…

Dokler neka stvar, ki mu pač ni všeč, ne izzove pri njem nenadzorovano jezo. Takrat zmerja, ponižuje,…. uporablja neprimerne izraze. Seveda sem jaz in moj jezik kriva za njegovo nesposobnost pravilnega komuniciranja.

Ne znam ti svetovati, ker niti sebi ne znam pomagati. Otroka ga imata zelo rada. Razen seveda kadar ima slabe dneve, takrat me pa sprašujeta zakaj spet vpije.

Najbolj se sekiram, ker se zavedam, da to ni dober zgled za otroke. Ampak ne upam si oditi, ker je tudi meni povedal, da otroka bosta pa njegova, in ker poznam njegov karakter, vem, da tudi če bi bila dodeljena meni, bi ju ščuval proti meni, ter bi manipuliral z njima. Tega pa ne želim, se mi zdi, da sta tako veliko bolj “varna” pred takšnimi stvarmi.

Sama komuniciram na prijazen način, seveda se tudi razjezim, ampak ne uporabljam kletvic, ne ponižujem sogovornika. Tudi otroka vzgajam tako, da ju učim prijaznosti, sočutja, potrpežljivosti in mislim, da mi zaenkrat kar uspeva.

Glede na to, da otroka vidita, da moževa beseda v bistvu ne velja nič (recimo, če se razjezi nad njima, jima reče, da ju bo po riti, pa tega ne naredi, ker doma ni fizičnega nasilja, ampka le besedno), tako, da zelo upoštevata moje mnenje in moje besede, ter jima poskušam na njima primeren način razložiti zakaj je tako. Ne, da ga zagovarjam, ker vem, da ni opravičila za njegovo obnašanje, ampak da onadva nista kriva za tako obnašanje, da ne želim, da se tako obnašata, da niti ne želim, da se mož tako obnaša, ampak, da je on že odrasla oseba, na katero nimam vpliva,…

Skratka ne vem, kaj lahko še naredim. Včasih si tako želim, da ga nikoli ne bi srečala, …. da bi šla narazen, pa si tega ne upam narediti (zaradi zgoraj napisanega, ter tudi zato, ker vem, da ni nobene prave zaščite s strani nikogar, v primeru psihičnega nasilja),… potem pa spet pride obdobje, ko je mir. Zaradi vseh njegovih, na zunaj vidnih, dobrih lastnosti sploh dvomim, da bi mi kdo verjel. Pa tudi noben mi ne more garantirati, da bi v primeru, da greva narazen imala jaz in otroka mir. On ima tako mišljenje, če je jaz ne morem imeti, je noben ne bo imel. Drugače pa itak misli, da je on čisto prijazen, ter da je še mnogo slabših, …

Verjetno je moje pisanje malo zmedeno, ampak sem si malo olajšala dušo.

Kot bi brala sebe. Tudi moj se do mene v družbi obnaša lepo, skrbi za otroke,… tako, da vsi mislijo, kakšna urejena družina smo.

Se tudi veliko pogovarjava,… le kadar pridejo tisti dnevi,…

Tudi sama ne vem, ali naj bom raje tiho, ali naj se zoperstavim…

Glede nato, da ga imata otroka zelo rada, ter da imam občutek, da ko ga kaj jezi, se težko kontrolira, je tudi mene strah, da v primeru da grem, ker tega si on ne želi, pravi, da bodo bodo otroci njegovi, napovedal pa mi je tudi živčno vojno. Torej tudi v primeru ločitve otroci ne bodo varni, kajti po mojem občutku, ker ve koliko mi pomenita, ima namen manipulirati z njima, kot orožje proti meni. Vem, da bosta pripadala meni, ampak stike z njima bo imel pa tudi on.

Fizičnega nasilja v našem domu ni.

Se sama velikokrat vprašam, koliko je še takšnih “urejenih ” družin kot je naša.

Pozdravljene!

Drage ženske – v kakšnih razmerah živite!! – me je kar zmrazilo – psihično nasilje je vseeno hudo nasilje in človeka počasi uničuje – to se dogaja vam – zdaj vas je že tako strah, da ne upate nič ukreniti – kako le zdržite ob nekom, ki vam grozi s tako hudimi stvarmi, da vam bo vzel otroke?? Saj tak človek vas zagotovo nima rad, pa tudi otrok nima rad. To je nasilje in s tem vas vaši možje uničujejo, pa vaše otroke tudi. Na žalost boste slej ko prej morale pogledati resnici v oči. In nikar ne pričakujte, da bo sčasoma kaj boljše. Ko grožnje postanejo vsakdanji del v odnosu, gre potem vedno na slabše in ve ste iz dneva v dan vedno večje čustvene razvaline.

Delajte na tem, da počasi zberete energijo in se rešite iz uničujočih odnosov. Berite! Priporočam “Ženske ki preveč ljubijo” Norwood, potem vse knjige od Sanje Rozman. Pogovarjajte se o svojih problemih – zaupajte jih sorodnikom, prijateljicam, sodelavkam, sosedom, da bodo malo boljše vedeli, kakšen karakter je vaš mož.

Samo da ne boste ohromljeno obstale na mestu. Dogovorite se za sestanek na centru za socilano delo – da bo spet nekdo, ki bo vedel kaj se dogaja in vam morda celo svetoval kaj uporabnega. Poinformirajte se pri njih, kako bi bilo z dodelitvijo otrok v primeru, da se z možem ne bi mogli dogovoriti za skrbništvo po ločitvi. Prepričajte se iz prve roke, da so grožnje vaših mož na trhlih nogah. Naj vam svetujejo, kako poteka ločitev, kako začeti postopek!

Mogoče kje stvari še niso tako daleč, da bi bila ločitev nujna. Pri vsaki od vas pa je nujno to, da možu dopoveste, da so grožnje za vas strašna stvar in da zaradi njih trpite in da tega ne nameravate več prenašati. Včasih gre to zlepa, včasih pa zgrda. Imam izkušnjo, da me je bivši mož poslušal in zares slišal šele, ko sem ga z vso nesramnostjo in žaljivkami nadrla nazaj! Vendar to seveda ni nič rešilo, ker določenih stvari dobesedno ni bil sposoben slišati.

Veliko poguma!!!In ne odnehajte!!

Malo se bom vmesala v tole debato.Takole bom rekla,vec kot vas je na kupu,bolj ste vsi pametni in nestrpni drug z drugim.Zivite v razsirjeni familiji,ko hoce biti nekaj ta glavnih.
Moz ima verjetno tudi potuho pri starsih,malo mu gre to in ono na zivce in postane krut,zenka,ki pa gara kot crna zivina pa more vse prenest.Hvala Bogu,da se mu postavite po robu.Moski gre tako dalec,kot ve,da lahko gre.Vsi kar dobro nastudirajo svoje zenke.Ce se takoj stis je fertig in lahko kar pozabis,da si bitje s svojimi potrebami,cilji,zeljami…
Prosite ga,da se poskusa vziveti v vaso vlogo in morda bo videl in spregledal,da vam dela krivico,ker vam nalaga in prepusca vso skrb na vasih ramenih.
Nekateri moski,ki si najdejo partnerice,bi bilo vseeno,ce bi imeli velbloda/tovorna zival,ki vse prenese.
Menda ja ni taksen idiot,ki bi mu otroci zrastli in to tik ob njem,on pa nic vedel in nic naredil koristnega za njih.Otroci rabijo custveno izkazovanje,a on pa hladen do njih kot spricer,ko je treba za njih kaj narediti.
Za njegov ponos,bi jih moral pa dobit po nos,da bi lahko malo nizje pogledal in videl svoj narascaj in mu prisluhnil vsaj kdaj,da bi vsaj obcasno tebe razbremenil.
Enkrat,pa ko bodo otroci zrastli,se bo pa cudil,zakaj ga ne marajo,pa tolk je naredil za njih.Manjka glavna nota-ljubezen in skrb za njih.Globoko verjamem v to,da vas samo strasi,da vam bo vzel otroke,ker kot oce je ze zdavnaj odpovedal.
Ne dovolte tega,da pshicno unici tudi otroke,ker starsi smo prva popotnica v zivljenju svojih otrok.
Iscite pot navzgor,ker ce se boste resili tega obnasanja doma,vam bodo nekoc otroci zelo hvalezni. Da se osebno spremeni ali pa…
Lep pozdrav in ne pustite se mu ustrahovati,ker ce ne bo slo drugace,najdi pot,ki bo tebe in otroke popeljala ven iz te zdrahe!!!

Tudi jaz sem včasih govorila, da se meni takšne stvari ne morejo dogajati, ker ne bom dovolila… ko pa si v tem, je pa malo težje.

V bistvu niti ne veš natančno kdaj padeš v to, ker tiste manjše izbruhe jeze, ne spregledaš. Potem, ko pa pride skupno življenje in otroci, ter z njimi določene obveznosti in odgovornost, pa se pokažejo problemi.

Zakaj jaz osebno ne zberem poguma:
– ker se to ne dogaja vsak dan. Ponavadi pride do točke, ko rečem sedaj imam pa res vsega dovolj in bom odšla, pa potem pridejo spet dnevi “normalnega” komuniciranja
– ker ga imajo otroci radi ini si ga želijo v svoji bližini, samo ne razumejo zakaj se pa včasih tako dere in tako grdo govori (Jaz pa ne razumem, kako mu je v tistih dnevih, pomemnejše “uničevanje” mene, kot občutki otrok, ki to spremljajo)
– ker vem, da bi otroci ob ločitvi pripadali meni, ampak tudi on bi imel stike z njimi. In, ker ve, koliko mi otroci pomenijo, bi takrat manipuliral z njima, jih vmešaval v najine probleme (za katere sta še premajhna, da bi se ju z njimi obremenjevali), skratka uporabljal bi ju kot orožje proti meni, tako, da sem mnenja, da bi otroka tako še bolj trpela (lahko se motim)
– ker veljamo za večino ljudi za urejeno družino, ker on velja za zglednega moža in očeta, ki se ukvarja z otrokoma, sodeluje pri gospodinjskih opravilih, ne pije, ne hodi po gostilnah, iz službe pride naravnost domov. Sem visoko izobražena, naša družina ne spada med socialno ogrožene, otroka v šoli in vrtcu nista problematična, mož ima dokaj vplivno službo. Skratka po nobenih kriterijih ne spadamo med problematične družine. Zato se velikokrat vprašam, koliko je še takšnih družin, za katere noben ne ve?
– ker ne verjamem, da obstaja po ločitvi, kakršnakoli zaščita, ki bi me ščitila pred njegovim nagajanjem
– ker vem, da me ima rad mene in otroka, samo zaradi svoje vzgoje tega ne zna pokazati. Zaradi napačne vzgoje pa tudi ne zna pravilno komunicirati. Ker kadar nima izbruhov te svoje nenadzorovane jeze, je zelo prijazen in ljubeč. Kljub temu, pa jaz v takšnih razmerah ne morem več živeti.

V bistvu sem prepričana, da je njegova težava ozdravljiva, samo ne najdem načina kako bi naju spravila k kakšnemu dobremu terapevtu. Ker seveda z njim pa itak ni nič narobe, vsega je kriv moj jezik (namreč on ne bi izbruhnil, če ga jaz ne bi sprovocirala).

Poleg tega osebno zase mislim, da nisem čustvena razvalina (zaenkrat še ne), niti nisem socialno izolirana, pomagam si tudi s kakšnimi knjigami in članki na podobne teme.

Zelo pa si želim mir. Včasih bi raje videla, da bi me varal ali šel zvečer na kakšne pohode, da bi mi imeli mir.

Hvala, da mi prisluhnete, da lahko na ta način, z vami, malo razbremenim svoje probleme.

Podoben primer, zelo dobro si napisala in te 100% razumem. Dobrodošla v klubu. Moram pa te opozoriti, da bodi zvesta sama sebi, svojim ciljem in veseljem , pa svojemu denarju, ker boš v nasprotnem primeru živ.razvalina.
Sama sem se kar dodobra ubadala z vprašanjem, zakaj tako obnašanje. Ugotovila sem, da se dogaja ciklično, najhuje pa je ob polni luni. Potem sem pogledala v knjigo Eme Kurent: Sonce in luna . Izjemna knjiga! Preverila sem zase in ugotovila, da me je pogruntala v najtemnejše koščke duše. Velja pa tudi za vse ostale, brez vere v planete.

Če sta plima in oseka, potem tudi mi, kot živi organizmi nismo imuni. Večji, ko so otroci, bolj rabijo oba, če sta le v normativih, primernih za vzgojo otroka.

Me zanima tvoje mnenje o knjigi, če boš pokukala vanjo.

Živjo, Podoben primer!

Zelo natančno in odkrito si navedla vzroke, ki te zadržujejo v zakonu, v katerem včasih zelo trpiš.
Ko sem premislila, kaj je mene zadrževalo v zakonu, v katerem nisem bila zadovoljna, je bilo ključnih razlogov kar nekaj. Naj jih napišem.

Najprej je bil en velik in ogromen strah pred novim življenjem, ali bom sploh mogla sama, kaj bo z otroci, kako mi bo mož nagajal (zanimivo, sploh nisem pričakovala niti malo razumevanja od njega, ampak samo težave, in to od človeka s katerim sem preživela 15 skupnih let).

Močan razlog je tudi bil ta moja predstava o urejeni družini – tako kot pišeš ti, tudi mi na zunaj sploh nismo bili problematična družina. Urejena družina: oče, mama pa brihtni in zdravi otroci v lepem stanovanju ali hiši s solidnim avtom in solidnimi službami – to vse imamo narisano v glavi, kako naj bi naše življenje zgledalo, v resnici je pa marsikaj drugače, pa si sploh nočemo priznati. In bolj ko je drugače, bolj si zakrivamo oči in bolj vneto gojimo to idealno predstavo o tem, kakšno naj bi naše življenje bilo. In od te predstave se je silno težko ločiti.

In pa tretje – to, da je bilo dostikrat kar v redu, kadar je bil mož dobre volje, je bilo naše družinsko življenje prijetno. Ampak nikoli, kadar je prišel domov, nisem vedela, kaj bo, ali bo danes sijalo sonce ali bodo nevihte z vpitjem in zmerjanjem – mene je to tako uničevalo, ker se nisem mogla zanesti nanj in je bila cela družina popolnoma odvisna od tega ali je mož imel dober dan ali ne. Po drugi strani se pa s tistimi dobrimi dnevi tolažiš in se prepričuješ, da bo šlo. Pa ne gre. Ključno je zaupanje do moža, ki ga zaradi njegove čustvene nestabilnosti popolnoma izgubiš.

Res je, kar ugotavljaš, da je tvoj mož potreben zdravljenja, terapije, da se mora naučiti ravnati s svojimi čustvi, da ne bo prihajalo do izbruhov. Enako je bilo z mojim možem. Vendar je bil tak karakter, da bi si raje dal odrezati nogo kot pa kaj storiti na duhovni rasti ali se naučiti upravljati svoja čustva. Očitno je moškim to zelo težko storiti, da raje vidijo, da jim propade zakon. Na žalost. Vendar sem vesela, da sem se rešila iz takega odnosa. Kajti če si dolgo časa v odnosu s čustveno nestabilno osebo, se od nje nehote nalezeš teh vzorcev in še sam začneš funkcionirati na ta način. In tega se moraš odučiti in se naučiti normalnih odnosov z ljudmi, kar traja nekaj let, če intenzivno delaš na sebi.

Zdaj mirno živim sama, se učim ravnati s svojimi čustvi in gradim tudi boljše odnose s svojimi otroki. Glede na njihove odzive mislim, da sem kar uspešna, res pa je, da se človek celo življenje uči. Nihče ni popoln. Če storiš napako, jo je potrebno čimprej priznati in se opravičiti prizadetim.

Hvala za konstruktiven in odkrit pogovor!

Tudi jaz sem ugotovila, da se to dogaja ciklično, ter da je najhuje ob polni luni. Tudi vse ostale “lune” (mlaj in oba krajca) imata svoje vplive, ampak ob polni luni je najslabše (to je bilo zadnji vikend).

Sem že tudi pomislila, da verjetno luna vpliva na vse nas (tudi mene in otroka), in zato potem prihaja do hudih trenj. Verjetno sta tudi otroka takrat nemirnejša, jaz bolj razdražena….pa pride do kratkega stika.

Do tukaj vse v redu, ker vem, da v vsaki družini prihaja do nesoglasij.

Sem tudi njemu povedala, da ne pričakujem, da med nama nikoli ne bi bilo prepirov, ampak, da bi zelo rada, da tudi med prepirom ohrani komunikacijo na spoštljivi ravni, ali pa naj se odstrani, če se ne more nadzirati,….

In včasih je tudi več mesecev v redu (je kakšen manjši izbruh ob polni luni, ampak lahko bi rekla, da v mejah normale, brez zmerjanj in poniževanj),….potem pa spet udari na plan njegova jeza.

Bom poskusila dobiti knjigo v knjižnjici in jo prebrati.

Tudi tebi hvala za tvojo izkušnjo.

Pokazala si nam, da se da tudi drugače, da obstaja tudi mirnejše življenje.

Čeprav jaz še vedno globoko v sebi verjamem, da se moj mož lahko spremeni (mogoče sem preveč naivna). Vem, da v srcu ni slab, le kadar ga nekaj strašno razjezi, se ne more nadzirati. Moram samo najti način, da bi naju spravila k kakšnemu terapevtu. Včasih mi celo uspe in mu podtaknim kakšen članek v reviji Otrok in družina, na takšne in podobne teme, ali pa kakšno knjigo (seveda je ne prebere do konca), pa je potem nekaj časa o.k.,…potem pa …. najbrž bi redno potreboval takšne stvari, kot nekakšno hrano.
Včasih mu tudi napišem svoje občutke, pa vidim, da ga gane. Ampak potem pa spet pridejo tisti trenutki, ko se ne more kontrolirati. Tako sovražim te trenutke!

In najbolj grozno pri vsem skupaj je to, o čemer pišeš tudi ti, da nikoli ne veš natančno kdaj bo to. Pri nas je namreč tako, da za isto stvar velikokrat odreagira čisto mirno, ampak včasih pa eksplodira.

Tudi midva sva skupaj že precej časa (več kot 10 let), tako, da ga kar dobro poznam in vem, da je za to njegovo neznanje izkazovanja ljubezni in nepravilno komuniciranje z ljubljenimi ljudmi, kriva njegova (brezčutna) vzgoja v otroštvu.

Jaz sem pri sebi razčistila in vem, da za njegove izbruge nisem kriva jaz, tudi otroka se tega zavedata, ker jima večkrat povem. Otroka, kakor tudi sebe, učim, da se je potrebno opravičiti, uporabljati prijazne besede, biti prijazen in vljuden do soljudi. In mislim, da mi zaenkrat to kar uspeva, saj veljata za prijazna in vljudna. Sama se veliko pogovarjam z njima, jima povem, kako ju imam rada, jima povem, da ju imata tudi ati rad, ampak da jima včasih tega ne zna pokazati, da onadva za to nista kriva.

Ampak nikoli pa ne bom vedela, kaj se v tistih hudih trenutkih dogaja v njunih malih glavicah. In to je tisto kar me najbolj žre.

Spoka! Mogoče mu bo to klikerje vklopl.

Tako se obnašajo tudi kroniki, ko družina nikdar ne ve, kakšne volje bo izvolil biti. Verjetno tudi narkomani. Potem pa so vsi veseli, če je dobre volje, pa še takrat je treba paziti na besede.

Veliki koraki so pa težki fizično, psihično in kurativa je dolga in utrudljiva, seveda spet najbolj za skrbno mamo.

Ima kdo idealen recept?

Jaz sem bila na drugi strani – kot otrok v taki druzini. Povem vam, da se danes, ko sem odrasla, zamerim mami, da je tako stanje dopuscala, da se nikoli ni uprla, da je tiho trpela, kot neka mucenica, ki “kao” nima kaj storiti…

Zgodba moje druzine pa je podobna kot pri vas, na ven idealna, na noter….

Mislim, da ste take zenske, pa brez zamere zaradi odkritosti, premalo samozavestne in bojecke, ki niso sposobne vzeti zivljenja v lastne roke in se upreti teroriziranju. S tem se kako vplivate na svoje otroke, tako da jim dajete zelo slab zgled. Ucite jih, da je psihicno zlorabljanje ok. A se vam to zdi v redu? Ne pravim, da morate razdreti druzino, ampak za boga milega, saj smo enakopravni! Udarite po mizi, ko je to potrebno in ce je potrebno! Otroci morda tiho, morda naglas, vendar sigurno trpijo zaradi takega vzdusja v domovih. Ne zatiskajte si oci, da temu ni tako in da je kljub temu dober ocka. Prosim vas!!! Kaj ti pomaga, ce je dober 6 dni na teden, ce je strah in trepet 1 dan v tednu! Ali eno uro na mesec, ni vazno, v vsakem primeru je to prevec in otrok si kricanja in ponizevanja ne zasluzi!

In taki mozje so ponavadi veliki slabici, ki se znasajo nad drugimi zaradi lastnih kompleksov. Krivim oba, moza in zeno. Moski, ker se ni sposoben vzet v svoje roke, zenska pa ker mu tako stanje dopusca. Zbudite se, zaradi otrok se morate!!! Samo nikar si ne dopovedujte ,da trpite in vztrajate zavojo otrok! Že zaradi njih ne bi smele! Ce ste same mazohistke, poskrbite, da vsaj otrokom tega ne bo treba prenasat!

Živjo, Pika!

Recepta ni ali pa vendarle je – ampak pot ni enostavna – to da se ti naučiš mirno povedati, kako se počutiš ob moževih izbruhih – povedati tako, da te bo mož lahko poslušal in mu tako dati možnost, da izve in razume, kako je tebi in da potem on sam začne delati na sebi – da začne kontrolirati izbruhe.
To pa je izvedljivo samo v primeru, če si ti čustveno še v tako dobrem stanju in da ga imaš tako zelo rada, da zmoreš brez njegovega razumevanja narediti to veliko spremembo pri sebi (kajti dosedaj si mu dajala napačne ali pa pomanjkljive informacije o tem, kaj njegovi izbruhi povzročajo). To lahko storiš ti – omogočiš mu dobro povratno informacijo, kako učinkuje njegovo obnašanje.
Naprej pa je vse na tvojem možu, ali bo to lahko sprejel in ali bo sposoben postopoma spremeniti samega sebe. Zagotovo ga čaka dolgo in naporno delo (pri tem bi mu zelo pomagalo obiskovanje šole čustvene inteligence – ravno zdaj vpisujejo – poglej na http://www.cdk.si). Če je pripravljen delati, lahko rešita zakon, vedi pa, da te čaka nekaj zelo napornih let in veliko vztrajnosti.

Meni je bilo lažje to pot prehoditi sama. Nisem imela energije in ljubezni, da bi po njej pomagala tudi možu. Imam pa sodelavko, ki ji je to uspelo – po desetih letih garanja lahko reče, da je skoraj srečna.

Torej – izbira je tvoja! V vsakem primeru te čaka dosti dela na sebi! Pogumno!! Ne čakaj, ker bo vsak dan slabše. In otroci v takih situacijah zelo trpijo, tako zelo, da še povedati ne morejo.

LP