Ali je to sposobnost, da konotroliraš svoja čustva? Da jih podrejaš razumu? Kako gledate na tu? Kako je z relacijo čustva – razum? Kdo je “pomembnejši”, nas dela bolj “dobre ljudi”, razvite osebnosti?
Meni se zdijo čutva pomembna. Pogosto preglasijo razum. Nisem pa prepričana, a je to dobro, ali ne. Pač ne znam drugače. Konec koncev so čustva bolj spremenljiva, razum pa bi naj znal abstraktno, objektivno oceniti situacijo. Ampak čisto brez čustev je pa tako HLADNO, spet nečloveško …

Vaše razmišljanje in vprašanja so zelo zanimivi! Odprli ste dilemo, s katero se zavedno ali nezavedno srečuje vsakdo izmed nas – kakšen je odnos med čustvi in razumom, komu prisluhniti, kdo je pomembnejši …

Tako čustva kot tudi razum imajo svoje mesto v človekovi osebnosti.

Čustva so tista, ki dajejo barvitost in “sok” življenju, kot pravite. Razkrivajo naš odnos do česarkoli, če se npr. razveselim starega prijatelja, ko ga srečam po dolgem času, mi veselje nekaj pove o mojem odnosu do prijatelja. Prav tako nam občutki in čustva posredujejo različne informacije in nas s svojo energijo spodbujajo, da nekaj naredimo, bodisi v medsebojnih odnosih ali pa v lastnem razmišljanju in delovanju. Strah, na primer, nas lahko opozori na fizično ali psihično nevarnost, lahko pa nas tudi motivira (strah pred izpitom me lahko motivira, da bolj zavzeto študiram).

Kaj pa razum? To je tisti del nas, ki omogoča razmišljanje, načrtovanje, organiziranje, pomnenje, sklepanje. V razumu si oblikujemo najrazličnejše predstave in miselne vzorce: o sebi, o drugih ljudeh, o dopustu, o politiki … Za razliko od čustev je razum mnogo bolj nagnjen k fiksaciji: svoje miselne vzorce veliko težje spreminjamo kot čustva, ki se dostikrat spreminjajo kar “sama od sebe”, mnogokrat v svoje nasprotje (vsi poznamo primere, ko se dva zaljubljenca tako rekoč čez noč skregata in postaneta “sovražnika”).

Kako danes ravnamo s čustvi in razumom? Kakor kdo, odvisno tudi od našega temperamenta, dosedanjih življenjskih izkušenj, situacije, v kateri smo. Nekateri ljudje so pretirano čustveni, kar pomeni, da čustva vodijo njihovo življenje. Ker pa so čustva lahko zelo spremenljiva, takšni ljudje morda nimajo prave orientacije v življenju: lahko so kot ladja brez (razumskega) kompasa, ki jo (čustveni) valovi premetavajo sem in tja.

Spet drugi ljudje so pretirano razumski, zanje pravimo, da “živijo samo v svoji glavi”. Zaprti so za čustveno energijo, ki daje življenju posebno barvitost in nas tudi usmerja. Takšni ljudje lahko v medsebojnih odnosih delujejo hladno, težko se vživijo v drugega, tudi vzgoja otrok jim lahko povzroča nemalo preglavic …

Torej ne prepuščanje čustvom ali razumu ni modro, prav tako pa tudi ne potlačevanje čustev ali razuma. Pomembno je pravilno ravnovesje med obema. Naučiti se moramo prisluhniti in uporabiti tako svoja čustva kot tudi razum. Šele to nas bo pripeljalo k pravi sreči.

Naj povedano ilustriram s primerom: Kupil sem si novo torbo in že naslednji dan se mi strga ročaj. Ker je bila torba draga, me to zelo razjezi. Kaj bi v tej situaciji pomenilo prisluhniti čustvom in razumu?

Dragoceno je, če se zavem, da sem jezen, da v sebi občutim jezo. S pomočjo razuma (razmišljanja) lahko raziskujem vzroke svoje jeze: Zakaj sem se razjezil? Verjetno pridem do odgovora, da imam pričakovanje, da bo nova torba normalno funkcionirala vsaj nekaj časa. Lahko tudi preverim,
ali je to pričakovanje upravičeno, in seveda razmislim, kaj bom naredil z jezo. Modro ravnanje bi lahko bilo, da jezo preobrazim v odločnost in četudi mi je morda nerodno ali neprijetno vrniti se v trgovino, se tam izpostaviti in reklamirati torbo, to vseeno naredim. Vendar ne agresivno, v izbruhu jeze (to bi pomenilo, da sem se jezi prepustil), temveč vljudno, mirno, a tudi odločno. V tem primeru sem s pomočjo razumal našel vzroke svoje jeze, razmislil o tem, kaj bi bilo modro narediti in to tudi naredil. S svojim dejanjem pa sem energijo jeze preobrazil v odločnost.

Morda se ta primer zdi komu “otročje lahek”, seveda pa enak mehanizem ravnanja s čustvi in razumom lahko uporabimo v vsaki situaciji, tudi v tistih, ki se nam zdijo “nerešljive” in iz nas vabijo življenjsko modrost in nove vzorce delovanja.

Če vas področje čustvene pismenosti še bolj zanima, vam priporočam, da si to tematiko preberete v knjigi Od čustvene inteligence do modrosti srca. Pa veliko uspeha s čustvi in razumom vam želim!