Spoštovani gospod doktor!

Star sem 26 let. Od 2. leta starosti sem bil naglušen na desno uho in gluh na levo.

Ko sem bil star 6 let, so mi v obe ušesi vstavili cevke, ki sem jih imel v ušesih tri leta. Po dveh letih nošenja cevk (ko sem bil star 8 let), pa sem dobil hudo vnetje srednjega ušesa. Povzročiltelj je bil Pseudommonas Aeruginosa. Vnetje se je najprej prikazalo le na levem ušesu, ki je bilo tudi (vsaj mislim, da) pravočasno zdravljeno. Po štirih mesecih vnetja na levem ušesu so mi cevko na desnem ušesu potegnili ven, da se mi ne bi slučajno vnelo še desno uho, tedaj pa so ugotovili, da imam vneto tudi desno uho, vendar se to prej ni videlo. Tudi na desnem ušesu je bil povzročitelj vnetja Pseudommonas Aeruginosa. Po osmih mesecih vnetja (šteto od dneva, ko se je pojavilo vnetje na levem ušesu) so zdravniki z zelo močnimi in za uho strupenimi kapljicami (Garamycin) vnetje vendarle uspeli pozdraviti. Tri mesece kasneje so mi odstranili cevko tudi iz levega ušesa. Tedaj sem bil star 9 let.

Ko sem bil star 12 let, mi je kar naenkrat začelo zvoniti na območju desnega ušesa, ko sem hodil ali premikal glavo, poleg tega pa sem tudi dosti slabše slišal kot doslej. To ni bilo navadno zvonjenje (tinitus), ampak je bilo tako, kot da bi imel v ušesih nihalo, ki je udarjalo na nekakšno membrano, ko sem se gibal ali pa premikal glavo. Kaj bi to bilo? Pred 14 leti mi tega ni znal še nihče razložiti, vendar pa vsaj upam, da se je tudi na tem področju v 14 letih zgodil kakšen napredek. Po enem tednu je zvonjenje po nekem čudežu kar naenkrat ponehalo, prav tako pa se mi je sluh povrnil v prejšnje stanje.

Isto se je ponovilo natanko leto dni kasneje. Tudi tokrat se mi je sluh po enem tednu popravil, vendar nisem več slišal tako, kot bi moral. Zlasti višje tone sem potlej nekoliko slabše razumel.

To zvonjenje, združeno s poslabšanjem sluha se je spet vrnilo 10 mesecev kasneje. Najprej mi je zvonilo le popoldne, prav tako sem le popoldne slabo slišal. Moji starši so mislili, da sem le hudo utrujen, vendar pa takrat nisem prav nič utrujajočega delal. Že po nekaj dneh pa mi je zvonilo že ves dan, ko sem se gibal (izgledalo je tako kot tisto zvonjenje, ki sem ga opisal v prejšnjih dveh odstavkih), pojavil pa se je tudi pravi tinitus (t.j. zvonjenje v času, ko se nisem gibal) v desnem ušesu, ki ni in ni hotel ponehati. Ta tinitus je izgledal tako kot zelo glasno enakomerno oglašanje sirene, ki se je nekoč oglasila vsako soboto opoldan. Vendar pa je to piskanje, ki je dosegalo tudi 100 dB (vsaj meni se je zdelo tako), trajalo kar nekaj dni. Kasneje se je to piskanje sicer utišalo, vendar pa tinitus ni nikdar popolnoma ponehal.

Najprej sem šel k splošni zdravnici, ki mi je predpisala ANTIBIOTIK, čeprav je bilo jasno, da sploh ne gre za bakterijsko okužbo, saj me ni prav nič bolela glava, nisem imel vročine, pa tudi vneto ni bilo nič v ušesih (zdravnica je pogledala, pa ni nič našla)!!! Morala pa bi, če sama ni znala pomagati, takoj napisati napotnico za specialista v Ljubljani. Napotnico pa mi je napisala šele po enem tednu brezuspešnega zdravljenja z antibiotikom. V Ljubljani mi je zdravnica predpisala zdravilo urutal. Nato se mi je sluh počasi začel izboljševati in po enem tednu sem spet dobro slišal. Zvonjenje v glavi ob gibanju je potihnilo, le tinitusa je bilo še malo. Toda, ko sem osmi dan po prvem pregledu v Ljubljani imel kontrolo, sem spet zelo slabo slišal, tako kot teden dni poprej. Sluh se mi je poslabšal čez noč, v manj kot dvanajstih urah! Zdravnica v Ljubljani mi ni verjela, da se je to zgodilo. Mislili so pač, da urutal še ni prijel in tako so terapijo podaljšali še za dva tedna. Sledilo je nekaj dni, ko nisem slišal popolnoma nič! Ne boste verjeli, toda počutil sem se grozno! Nato se mi je sluh nekoliko popravil, tako da sem spet ločil hrup od tišine, vendar pa nikoli več nisem mogel telefonirati, enakovredno sodelovati v pogovoru, spremljati razlage pri pouku (tukaj sem si pomagal s fotokopiranjem zapiskov, tako da sem vendarle uspešno izdelal najprej redno srednjo šolo, nato pa še fakulteto), ipd. Zaradi izgube sluha sem bil tudi hospitaliziran na pediatrični kliniki, vendar pa so tam iskali le vzroke oglušitve, ki pa jih niso našli, namesto da bi poskušali rešiti, kar se rešiti da. Medtem so tudi ukinili terapijo z urutalom, saj le-ta ni prišla več v poštev.

Sluh se mi je v naslednjih letih še poslabšal, vendar pa se tisto zvonjenje, ki je imelo obliko udarjanja nihala na neko membrano, ni pojavilo nikoli več, tinitus pa se je obdržal do danes in je od časa do časa prav glasen in moteč.

Pred petimi leti (7 let po oglušitvi) sem dobil polžev vsadek, vendar pa z njim nisem preveč zadovoljen, saj z njim lahko le ločim hrup od tišine, slišim in razločim nekatere zvoke okolja, ne morem pa telefonirati in enakovredno sodelovati v pogovoru. Tudi predavanjem z njim nič bolje ne sledim kot brez njega. Ali sem na operacijo predolgo čakal glede na to, da sem preden sem oglušel, s slušnim aparatom odlično slišal, lahko sem telefoniral, se pogovarjal tako s svojimi vrstniki kot tudi s starejšimi, sledil pouku v šoli, poslušal radio in televizijo (takrat še ni bilo podnaslovljenih slovenskih oddaj),…

Sedaj pa imam nekaj vprašanj:

1. Ali mogoče veste, za katero bolezen gre v tem primeru?

2. Ali je mogoče, da je »proces oglušitve« pri meni sprožila puberteta? Ravno takrat, ko sem prvič slabše slišal, sem namreč prišel v puberteto.

3. Ali je mogoče, da je oglušitev pri meni pozni nasledek dolgotrajnega vnetja srednjega ušesa s Pseudommonas Aeruginosa ali pa gre mogoče za pozen nasledek jemanja kapljic garamycin?

4. Tisto poletje, preden sem oglušel, sem večkrat plaval v nekem termalnem bazenu, v katerega v prejšnjih letih nisem velikokrat hodil, tisto leto pa sem bil tam skoraj vsak drugi dan. Po oglušitvi nisem šel v ta bazen nikoli več, ker mislim, da je bilo kopanje v tem bazenu vzrok za izgubo sluha. V njem sem bil le po tri ure dnevno. To vem, ker sem bil, če sem bil manj kot tri ure noter, upravičen do posebnega popusta pri vstopnini. Voda ni bila preveč vroča. Ali je možno, da je plavanje v termalnem bazenu vplivalo na izgubo sluha? Ali je šlo za kakšno alergijo, ki je jaz nisem pravočasno opazil? Ali je mogoče, da se alergija kaže le prikrito (kot rahla utrujenost po plavanju, npr.), na koži pa ni nobenih znamenj, nazadnje pa povzroči izgubo sluha? Pretiraval nisem, saj se praktično nisem naprezal, poleg tega pa vem, da se vsi otroci pri 14 letih veliko ukvarjajo s športom.

5. Pred nekaj leti so mi na zdravniškem pregledu ugotovili tudi pomanjkljivo delovanje ščitnice. Gre za hipotirozo po vnetju, nihče pa ne ve, kdaj je do te hipotiroze prišlo. TSH brez terapije je znašal okrog 7,2, ob terapiji z 25 mikrogrami levotiroksina dnevno pa je TSH povsem normalen. Ali je možno, da sem sluh izgubil zaradi hipotiroze, za katero takrat sploh še nisem vedel? Zdravniki v ambulanti za ščitnico pravijo, da je možno, vendar pa bi želel slišati še vaše mnenje.

6. Ali je možno, da je vzrok za mojo gluhoto genetski? Vsi moji sorodniki (vključno z bratom in starši) odlično slišijo, le moja babica in eden od mojih stricev imata starostno naglušnost. Prav tako ni podatka o tem, da bi v mojem daljnjem sorodstvu imel kakšnega gluhega daljnjega sorodnika.

Ali mi lahko prosim poveste, kaj je najverjetneje povzročilo izgubo sluha?

Za odgovor se vam vnaprej najlepše zahvaljujem. Upam, da vam nisem preveč težil.

Lp.

Spoštovani!

Hvala za kronološko lepo oblikovano pismo.
V vašem primeru gre za težjo obliko naglušnosti, ki se pojavlja dokaj redko. Zaradi redkega pojavljanja se taki bolniki obravnavajo pri ORL specialistih, ki se bolj specialno ukvarjajo z bolenimi ušes.
Svetujem vam, da se z vašimi vprašajni obrnete na doc. dr. Gros ali mag. Batellino (ORL klinika Ljubljana) ali na dr. Rebolja (Orl oddelek Maribor), ki vam bodo vedeli odgovoriti bolj natančno.

Lepo pozdravljeni, B.O.