Pravljico namenjam vsem vam. Tisti, ki vas je od nekdaj zanimalo kako je prišlo do posvojitev. Kdo si je to pravzaprav izmislil.

Kakorkoli…upam da vam bo všeč…če verjamete ali pa ne 🙂

ŠTORKLJA, KI JE ”IZUMILA” POSVOJITEV

Nekoč je živela…..
…..Štorklja, Belaštorklja, ena tistih štorkelj, ki letijo in nosijo dojenčke, dobro zavite v tople culice, mamicam v pričakovanju.

Bila je dobra štorklja, ta naša štorklja, polna dobre volje; ampak ojoj, bila je skoraj povsem brez orientacije. Tako se je dogajalo, da se je na svojih potovanjih, ko bi morala dostaviti dojenčka, pogosto izgubila, pomešala je ceste in ni več vedela komu bi morala dostaviti culico z dojenčkom.

Več kot enkrat je morala Višja štorklja poslati v pomoč reševalno ekipo, zato da so našli štorkljo in dojenčka, včasih v najbolj oddaljenih krajih in jih pripeljali domov. Tako se je odločila, da bo tej štorklji dodeljevala samo najlažje primere, otroke iz najbližjih hiš, takih dobro osvetljenih in dobro vidnih.

Nato….. nekega večera …., božičnega večera davnega zelo davnega leta …., je zelo huda epidemija gripe napadla živahno skupnost štrokelj; ena je imela vročino, druga je kar naprej kihala …. nobena štorklja ni bila zmožna nadaljevati z letenjem.

Toda veliko družin je bilo v pričakovanju njihovega dojenčka ravno tisti večer in ni bilo možno da bi dostava zamujala.

Tako se Višja štorklja, čeprav z veliko mero odpora odloči in zaupa veliko culic za dostavo edini štroklji, ki ni zbolela … naši štorklji Belaštorklji. Belaštorklja je bila zelo vesela, da ima končno pomembno zadolžitev z veliko odgovornosti; enkrat za vselej ima možnost dokazati Višji štorklji in njenim kolegicam, da je tudi ona prvorazredna štorklja, povsem sposobna opraviti svoje naloge.

In z mešanimi občutki, med trepetajočo željo po zmagi in strahom pred polomijo, Belaštorklja se s culicami dobro stisnjenimi v kljun, poda v jasno in mrzlo zimsko nebo.
Dolgo je letela, dostavila prvo, drugo in tudi tretjo culico, ma kakor se je večer spreminjal v noč, mraz je postajal vedno bolj hud, in teža velikega števila dojenčkov je postajala vedno bolj huda.

S toplo sapo si je skušala ogreti krila in ko je imela občutek, da si je malo opomogla…. se je en strašen dvom naselil v njenih mislih, četrti otrok, ki ga mora dostaviti je za družino Zajc ali je za družino Medved? Pa ulica je bila Cankarjeva ali Prešernova? Ali je bila mogoče za družino Maček? In na koncu v katerem kraju se nahajajo? Ničesar več se ni mogla spomniti, nešteto imen se ji je zmešalo v mislih in na koncu se je zgodilo tisto, česar se je Višja štorklja najbolj bala; Štorklja se je izgubila in ni več vedela kje se nahaja.

Več ur ja tavala po samotni zmrzali noči, perje ji je zmrzovalo zaradi snega, medtem ko so neznane pokrajine minevale pod njo, počasi kot stare reke.

Na koncu izmučena od napora, potolčena od silnega poraza, je prijela svoj zavojček otrok pod krila in se prepustila počasnemu toku snega in tako ostala še veliko časa.

Ko se je prebudila se je nahajala v topli hiši, zavita v mehka pokrivala iz volne, živahen ogenj je plapolal v kaminu in cela soba je bila vesela od barvnih luč in božičnih dekoracij.

”In otroci?” Je bila prva misel štorklje.
”Spijo” ji je odgovoril topel glas.
Na velikem pletenem stolu, je bil zvit velik črn maček.
”Spijo” je ponovil maček, ”vendar je bilo potrebno veliko, da smo jih ponovno pripeljali na sprejemljivo temperaturo. Kakšna čudna ideja, iti ven s tem snegom!
Iti ven ob vsem tem mrazu, ko se je lahko udobno na toplem zraven kamina….”
”Izgubili smo se… , ” se je opravičila štorklja”… torej …, khm …, izgubila sem se z vso to temo in mrazom …. . Ma sedaj, ko smo se malo ogreli, če mi pokažete pot, se takoj umaknemo in vas ne motimo več; veste moram dostaviti dojenčke njihovim mamam … in sem že v zamudi … .” in je hotela vstati ter umakniti s sebe pokrivalo. Želela je izgledati sposobna in odgovorna, kljub majhni nesreči. Ma ko je umaknila pokrivalo, ojoj, odkrila je zelo grenko presenečenje: bila je brez kril! Njena krila, lepa bela krila, so v ledu tiste božične noči zmrznila in odpadla. Sedaj štorklja ni imela nobene sledi perja katero ji je omogočalo letenje!
In kako bo peljala nazaj te dojenčke?
Ne bo jih, je namesto nje potegnil zaključek maček.
Itak je bilo za mačka nesprejemljivo, da se je hotela štorklja vrniti na potovanje pred poletjem. Tako lepo je v bližini ognja.

Minevali so dnevi, nato meseci, štorklja je imela čas ceniti način gledanja od mačka. Sploh ni bilo slabo v tej hiši, ob toplem kaminu.
V hiši je prebival starejši par, kateri se je skupaj s črnim mačkom zavzel za štorkljo brez kril in vse nedostavljene culjice.
Štorklja se je zadovoljno starala, otroci so odraščali, živahni in nasmejani, maček je predel pred ognjem kamina.

Kaj hitro se je v kraju razširil glas, o tej veseli hiški v kateri prebiva veliko otrok, ki so izgubili svoje starše.
Iz kraja se je glas razširil v sosednja mesta, v bližnje države ( glasovi tečejo veliko hitreje kot štorklje in ni nevarnosti, da bi jim zmrznila krila!) in od tam se je selil v daljne kraje, v vsakem kotičku tega sveta se je vedelo za obstoj te hiške z otroki.
In ko je glas dosegel tiste družine, ki so na tisto božično noč v kateri se je štorklja izgubila, pričakovali dojenčka, pravi starši teh otrok, so se tej podali na pot, kdor iz ene hiše, kdor iz druge, zato da bi prišli do svojih otrok in jih odpeljali končno domov.

Malo po malo so vsi starši prišli v hiško, ma težava je bila v tem, da sedaj nihče ni več vedel, še najmanj pa pozabljiva štorklja, kateri je bil pravi otrok, kateri je bil tisti, ki jim je bil najprej usojen. In sigurno v tistem času (bilo je res veliko časa nazaj) niso obstajali komplicirani testi kot dna za ugotavljanje prednikov.
Tako je ostala ena sama rešitev, vsak par je vzel enega otroka k sebi, kar enega iz skupine in ga sprejel kot svojega, neglede na to, da ni imel zagotovila, da je ta tisti pravi otrok, tisti usojen na začetku. Kar so starši sprejeli z zadovoljstvom, ker konec koncev, otrok je vedno otrok in nima velikega pomena od kod prihaja. Pomembno je da pride….

In tako so vsi živeli veseli in zadovoljni!

Od takrat se je veliko stvari spremenilo, obstajajo računalniki, sateliti, elektronika, ampak kdaj pa kdaj se še zgodi, da se kakšna štorklja izgubi s culjico v katerem ima dojenčka – In tej otroci potem odraščajo z drugimi starši, drugačnimi in mi jih kličemo jih posvojitelji.