Trnova pot do otroka – Bonbon 30.5.
Mednarodna posvojitev
Trnova pot do otroka
Otroci pomenijo srčiko življenja skoraj vsakega slehernika. A žal vsi pari nimajo možnosti, da bi imeli lastne biološke potomce. V Sloveniji je trenutno pri centrih za socialno delo 243 vlog za posvojitev, od tega so 152 prosilcev že ocenili kot možne posvojitelje. Med njimi so 31 prosilcem izdali dovoljenje za mednarodno posvojitev.
Čakalne vrste za posvojitev slovenskega otroka so zelo dolge. Na malo “štručko” se lahko čaka tudi deset let. Želja po posvojitvi otroka se letno uresniči zgolj približno tridesetim parom, kar se ne sliši nič kaj vzpodbudno. Zato se marsikatera zakonca raje podata na trnovo pot mednarodne posvojitve.
Med njimi sta bila tudi zakonca Novak (ime je izmišljeno zaradi želje sogovornikov po anonimnosti), ki sta šla po stopinjah znancev in se lahko pohvalita s pozitivno izkušnjo posvojitve otroka iz Makedonije. “Oba z ženo sva delala v socialnih službah in veva, kako težko je pri nas priti do otroka. Zlasti mlajšega. Med napornim čakanjem marsikateri par po standardih postane prestar za posvojitev in ostane brez otrok,” pripoveduje Janez Novak.
En mesec lahko pomeni pet let
Novakova sta samoiniciativno navezala stik s centrom za socialno delo, pridobila nešteto dokumentov, jih dala prevesti in jih poslala na slovensko veleposlaništvo v Skopju. Papirji so potem romali na tamkajšnji center za socialno delo, na ministrstvo za družino in ponovno na center. Leto po vložitvi prošnje sta nato postala presrečna starša šestmesečnega dojenčka. “V tem času sva bila zelo aktivna. Enkrat na teden sva poklicala, se zanimala in nenehno izkazovala interes. Če tega ne bi bila storila, je vprašanje, kako hitro bi se zadeva odvijala.”
Novak pri mednarodnih posvojitvah izpostavi problem čakanja za posvojitelja in za posvojenca. “Čas za otroka v sirotišnicah in domovih, še posebno do petega leta starosti, teče bistveno počasneje. Zanj je en mesec kot za odraslega pet let. In čim starejši je, teže se prilagodi novemu okolju, družini. Za seboj ima tudi več travm, neprijetnih življenjskih dogodkov. Zato je nujno, da postopek posvojitve postane čim bolj transparenten in posledično, da je otrok čim prej v novem, ljubečem družinskem okolju.”
Brez politike ne gre
Zakoncema je ob strani stal matični center za socialno delo. Vendar vsi pari žal nimajo take sreče s strokovnjaki. “Zakaj želite posvojiti otroka iz Makedonije? Mar ne veste, da boste dobili Roma? Romi pa imajo v šoli težave pri matematiki,” je zabrusila pedagoginja nekemu paru, kot pravi Novak.
Ali bo njun otrok spoznal rodno kulturo? Janez odgovarja, da vsekakor. “Vendar nimam iluzije, da bo to popolnoma isto, kot če bi tam živel. Poskusila mu jo bova približati in omogočiti, da se bo tudi sam po svojih željah z njo seznanil.”
V ta namen tudi skupaj poslušajo glasbo in se učijo peti pesmice, gledajo makedonsko televizijo …
Vrla politika se rada vtakne v vse pore življenja državljana. Tudi mednarodne posvojitve niso izjema.
“Žalostno je, da se v socialne zadeve vpleta politika. Na primer, Slovenija je morala makedonskim državljanom priskrbeti več delovnih dovoljenj in v zameno so lahko Slovenci posvojili več njihovih otrok,” pravi sogovornik. Pri tem še opozori, da so se pri nas pojavila določena društva, ki lobirajo, da bi postopek posvojitve postal standard, in želijo pri tem tudi čim več zaslužiti. “Širijo neki svoj pogled na starševstvo in v ta namen izdajajo certifikate o primernosti prosilcev. Vključitev staršev v take programe bi morala biti prostovoljna. Menim, da centri za socialno delo imajo mehanizme, da ugotovijo, ali je par primeren za posvojitev. Primanjkuje le več informacij o mednarodnih posvojitvah.”
Kje so slovenski otroci?
Na leto posvoji otroka od dvajset do trideset parov. Kje so slovenski otroci? So jih vse družine sposobne vzgajati?
“Eden glavnih razlogov, da je zelo malo otrok na voljo za posvojitev, je, da se forsira rejništvo. S tem se otroku onemogoči vzpostavitev pristne in globoke čustvene vezi med staršem in njim. Res je, da so nekatere rejnice fantastične, vendar, kolikor sem imel izkušenj z otroki v rejništvu, so bili ti po večini nesrečni in deležni premalo ljubezni. Rejništvo je pri nas tako razširjeno, ker se na tistega, ki se odloči, da ne bo skrbel za svojega otroka, gleda negativno. Obsoja se ga, češ da je nemoralen. Mnogi se zaradi kulturnega pritiska odločijo otroka izročiti rejniški družini, namesto da bi ga dali v posvojitev,” še sklene Janez Novak.
Potovanje v neznano
V kratkem bodo pari, željni posvojitve tujega otroka, lahko poiskali pomoč pri neprofitni organizaciji SOS Otroci, ki jo bosta ustanovili Eva Cerkvenik in pravnica Sonja Rutar. Posvojitelji bodo deležni raznih informacij kakor tudi konkretne pomoči pri realizaciji, prevodih dokumentov, izobraževanju, spremljanju v tujini … Poleg tega se bodo zavezali, da bodo tri ali pet let po izvedeni posvojitvi v stiku z organizacijo in poročali, kako se je otrok vključil v družino in družbo.
“Ko je par vpisan na čakalno listo, so zanj opravljene vse formalnosti s papirji. Nato samo še čaka na klic oziroma pismo. Iz Rusije izvemo otrokove ime, priimek in datum rojstva. Iz Ukrajine sporočijo samo datum, kdaj naj se par zglasi v državi. Iz Kolumbije pa dobimo popoln dosje: sliko, zdravstveno kartoteko in podroben življenjepis. Zanimivo je, da ima kljub revščini Kolumbija najbolje urejeno področje posvojitev,” pripoveduje Cerkvenikova.
Vrtoglavi stroški
In kolikšni so stroški? “Najdražja je Rusija, ker mora par kar trikrat obiskati državo in plačati okoli sedem tisoč evrov organizaciji. Za kolumbijskega otroka je potrebnih približno pet tisoč evrov in bivanje v tej deželi nepretrgoma en mesec. Če pa se par odloči za posvojitev večjega števila otrok, se strošek povzpne na okoli osem tisoč evrov. Takrat se čakalna doba bistveno skrajša, saj države Južne Amerike otrok ne ločujejo. Torej, končni znesek je vrtoglavih od enajst do celo osemnajst tisoč evrov,” opisuje ustanoviteljica organizacije. Ker se pri zavodu SOS Otroci zavedajo, da so to astronomski stroški in jih je težko privarčevati, se dogovarjajo z bankami za najetje kredita.
In še nasvet parom, ki se bodo podali na zahtevno pot posvojitve bodisi v tujini bodisi pri nas: bodite vztrajni!
V postopkih mednarodnih posvojitev velja, da vedno država otroka določa pogoje in postopek posvojitve. Večina zahteva, da sta posvojitelja poročena, zanimivo je, da je posvojitelj lahko tudi samski. Zunajzakonski par nima možnosti za posvojitev. Zgornja starostna meja ne obstaja, ravno tako ne spodnja. Obstajajo pa omejitve v starostni razliki med otrokom in posvojitelji. V Sloveniji je ta razlika 18 let. Potem je treba zadostiti še zakonu v tujini. V Ukrajini je omejitev 15 let. V Kolumbiji morajo imeti posvojitelji najmanj 25 let in biti 15 let starejši od posvojenca.
Postopek posvojitve poteka tako, da se par oglasi v svojem matičnem centru za socialno delo. Tu pridobi najosnovnejše informacije o postopku in možnosti posvojitve; seznanijo ga s pripravami za starševstvo.
Predložiti je treba dokumentacijo: izpiske iz rojstne in poročne matične knjige, potrdilo o državljanstvu, zdravniško mnenje o telesnem in duševnem zdravju, potrdilo o zaposlitvi in dohodkih, potrdilo o nekaznovanju in podroben življenjepis. Prav tako socialni delavec pride na dom preverit, v kakšnih razmerah živi par, in skupaj s psihologom pripravi oceno o primernosti para za posvojitev otroka.
Par lahko v nekaterih državah posvoji otroka samostojno, v drugih pa samo preko pooblaščene organizacije. Vendar v obeh primerih postopek posvojitve najprej poteka preko centra za socialno delo.
“Slovenija je ratificirala tudi Konvencijo o varstvu in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, ki je začela veljati februarja 2002. Žal te konvencije ni ratificirala nobena od bivših republik skupne države, od koder smo pred osamosvojitvijo posvajali veliko število otrok. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je številne napore usmerilo v sklenitev bilateralnega sporazuma o posvojitvah z Makedonijo, ki je bila edina pripravljena slovenskim državljanom dati nekaj otrok v posvojitev. Trenutno je bilateralni sporazum v končnem usklajevanju in predvidevamo, da bo že v kratkem tudi podpisan,” so sporočili z direktorata za družino na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki ga vodi generalna direktorica Majda Erzar.
“Od kandidatov za posvojitev otroka pričakujemo: da imajo urejeno in stabilno zakonsko skupnost, zadostne starševske kapacitete, da so na starševstvo pripravljeni, da imajo ustrezno motivacijo za posvojitev otroka in da so osebnostno integrirani, zreli in socialno povezani,” opisuje psiholog iz Centra za socialno delo Ljubljana Šiška Jože Andlovic.
Tina Recek
Čisto po naključju so me opozorili na ta vaš forum. Res je zanimiv! Verjetno zato, ker sodelujete zanimivi in resni ljudje. Se vam smem pridružiti?
Prelistala sem ga (forum namreč) po dolgem in počez. In veste kaj me je zaskelelo?
Ne glede na to ali razprava poteka o posvojiteljstvu, doma ali v tujini, ali razpravljate o rejništvu, o delu CSD… povsod je v ospredju glagol “imeti”!
Imeti hočem…, nimam zato želim imeti…, imam denar in zato moram imeti tudi… – OTROKA!!!!!!!!!!!
Otrok ni, nikoli in nikdar – nikogaršnja lastnina! Tudi moji otroci niso dejansko moji ampak so predvsem SVOJI. Tako kot nimam pravice odločati o tem ali se bodo rodili ali ne (pač moje stališče o sprejemljivosti abortusa) tako nimam pravice manipulirati z njimi, da bi zadoščala svojim potrebam in željam. Imam samo eno veliko in lepo pravico – skrbeti zanje dokler tega ne bodo zmožni sami in (tu je pa tudi plačilo) jih imeti rada do smrti in dovoliti, da imajo oni radi mene.
Vse dobro.
Dobrodošla! Res lepo, da so te opozorili na nas in da si nam namenila ta post. Očitno ti je forum res všeč. 5 stavkon od tega nas v 4 poučuješ o naših zmotah.
Imeti hočem…, nimam zato želim imeti…, imam denar in zato moram imeti tudi… – OTROKA!!!!!!!!!!!
Smem vprašati kje si našla te stavke? Imam denar zato moram imeti?? Jaz preberem vse teme pa takšnega stavka nisem zasledila.
Je pa res da si želimo imeti. Otroka si namreč ne sposodiš ampak ga imaš. Kar nekaj časa se starš odloča v imenu otroka. Ali so tvoji otroci od rojstva naprej sprejemali svoje odločitve?
Kaj pa sploh pomeni beseda imeti?
Druga točka slovarja slovenskega jezika pravi :
2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga:
izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
Tako, da že slovnično gledano je beseda imeti otroka pravilna. Kar si si pa ti razložila iz uporabe te besede pa se pravzaprav nas niti ne tiče.
Med tem, da nekaj imamo in tem, da je to naša lastnina je pa zelo velika razlika. Oprosti, ampak očitno ti slovenski jezik dela malo preglavic ali pa si se odločila videti črno tam kjer črno ni.
Oprosti če ti odgovarjam malo na trdo, samo vsake toliko se pojavi kakšen nov uporabnik s tisoč nasveti kako bi morali razmišljati in s spiski naših napak. Večina teh ima pa eno skupno točko in sicer to, da imajo svoje otroke.
Jaz ti svetujem, da forum malo prebereš preden nam nameniš še kakšen nasvet oz. kritiko na način izražanja.
Pa da ne bo pomote, tukaj je vsak dobrodošel, veseli smo vsake konstruktivne debate. Veljajo pa osnovna pravila bontona kot povsod. To da nekam prideš in kritiziraš še preden se predstaviš mogoče ni najlepši način.
Glede ostalih stvari pa ima vsak pravico do svojega mnenja kaj je sprejemljivo in kaj ni. Upam, da ne bomo nikogar prepričevali v svoj prav.
Lep dan tudi tebi kitty!
Moj namen ni bil kritizirati ampak razpravljati z drugače mislečimi. Prav pozorno sem izbrala besedo “zaskelelo” – nisem napisala, da me moti ali boli ali gre na živce. Ker me ne. Res pa je, da ne razumem dobro silne želje po otroku. Kriva sem – meni so bili namenjeni. Zdaj so že skoraj odrasli in počasi zapuščajo domače ognjišče…
Prav nobenega nasveta ali recepta nimam za pare, ki ste prizateti zaradi neplodnosti. Rada bi le ta vaša goreča prizadevanja bolje razumela. Ker, ko berem ta članek iz Bonbona mi nekatera izhodišča niso všeč. O tem sem želela razpravljati. In če nočete pač nič.
O svojem znanju materinščine in bontonu bom razpravlala na kakem drugem forumu. Morda tam, kjer poznajo pravila o veliki začetnici. Morda tam, kjer mi ne bo potrebno predhodno pridobiti dovoljenja oziroma ocene ali razmišljam pravilno ali ne. Ne skrivam se za anonimnostjo – sem vpisala e-pošto v obrazec.
To spletno stran sem očitno narobe razumela in vas zato v prihodnje ne bom več morila s svojimi pogledi na svet.
Vse dobro.
PS: ko se vam uresniči želja in boste smeli skrbeti za otroka in zanj sprejemati odločitve – bo strpnost vaše najmočnejše orodje.
Se strinjam, da je Kitty bolj “trdo” odgovorila. Jaz tega posta od Betty nisem tako dojela. Verjamem pa da morda Kitty in ostale neplodne mamice že dalj časa poslušajo razna pametovanja okolice. in človek postane malo alergičen na določene izjave.
Predvsem najbolj zaboli, da o odnosu do otroka glede posvojitve razpravlja tisti, ki IMA otroke.
Veste, da drži stari pregovor: Lačni sitega ne razume in obratno!
In s polnimi usti je tako lahko modrovati.
Sama nimam izkušenj z neplodnostjo pač pa izgubami otrok med nosečnostjo. Tudi mene zabolijo razni nasveti kako bi naj čutila, ravnala, za koga živela ipd. O, dokler nisi v koži mame (para), ki ji umre otrok, si niti ne predstavljaš bolečine s katero živi oz. bolje rečeno se prebija iz dneva v dan (težje kot oče). In veste kaj sem celo slišala: da naj bom srečna, ker nimam otrok, ko so pa same težave z njimi.
Toliko z moje strani. Poskušajmo razumeti! Preden si oblikujemo mnenje, vsaj vprašajmo nekoga kako mu je živeti s to izkušnjo.
Manja ja res sem ”trdo” odgovorila. Na kakšen drug dan bi se mogoče še potrudila in malo lepše napisala. Si pa lepo razumela razlog. Upam, da ga bodo tudi drugi.
Drugačna mnenja me niti najmanj ne motijo. Polaganje besed v druga usta me pa močno motijo. In stavek, da pišemo ”imam denar in zato moram imeti tudi… – OTROKA!!!!!!!!!!!” se mi zdi zelo zelo nesramen.”
Manja hvala ker si me razumela 🙂
Pozdravljeni!
Tako kot mnogi v forumih sem tudi jaz ena izmed tistih, ki podpiram posvojitve in se v zadnjem času zelo zanimam zanje saj tudi jaz in moj bodoči mož ne moreva imeti svojih otrok. Ko takole prebiram kaj vse pišejo ljudje, ki nimajo te grozne težave s katero se moramo soočati mi, sem zelo jezna in ugotavljam kot ste že mnogi, da so to res tisti, ki teh težav nimajo.
Mogoče je ravno zato velik problem pri posvojitvah, ker so na vodilnih položajih ki odločajo o tem ljudje, kateri imajo svoje otroke in nas, ki si otroka tako želimo ne razumejo.
Žal je tako, vendar sama še vedno upam na preobrat. S tem mislim na izboljšanje pogojev kar se tiče posvojitve otroka.
katja