paket-posvojitev
Sedaj me boste prav gotovo večina obsojale,da pač nevem ali se pač prav ne razlagam.
Ko preberem vaš forum,imam občutek,da otroke čakate kot paket iz trgovine,sm da ga dobim.Nekatere pišejo,kako čudovito je posvojiti otroka,me prav zanima kako pomislite na biološke mamice in kolikokrat??Če nekomu ni dano biti MAMICA,pač mu ni dano,tako nekdo hoče nad nami.Poiščite vzroke zakaj?Morda neka zgodovina? Obsojate(ne vse abortus),nevem kaj bi vi storile,če bi bila nepričakovana nosečnost,pa že trije ali štirje otroci!
Mene zanima,zakaj se ne sprijaznite,da vam ni dano.Kot vsakemu v življenju ni dano vse,kar si poželi.Vem,da je vse dosegljivo,kar je dosegljivo z denarjem.Težje pa tisto,kar se z denarjem ne da kupiti.Vsaka biološka mamica dobi posebni čut za otroka ,ki ga nosi pod srcem in nikoli ni enako kot otroka posvojit.Ni čuta tistega.
Koliko otrokom lahko vsak dan damo ljubezen,ne glede ,da niso naši.Samo treba odpret oči.
Tiste biološke mamice,ki dajo otroka posvojit imajo travme,bolečine,hude stiske,da naredijo korak k posvojitvi.Dajte se v vlogo otroka,da vas mati odda.Res imam občutek ,da egoistično,brez čustev čakate samo na ta paket..
Res pa je,da veliko otrok se zaslužijo več topline in ljubezni,kot jim nudijo biološki starši.Žal to se dogaja.Sočustvujem s temi otroci…
Če želiš dati otroku ljubezen a mora biti ravno posvojitev???Saj danes so začasni domovi rejništva,pa še bi se kaj našlo.
Morda se motim a prav tu sem dojela ,kako so bodoči v narokovaju starši,sebično neučakani.
Če ti ni dano nekaj po naravni poti ti ni-sprijazni se.
Včasih primerjam,da nekomu ni dano bilo daljše,kot bi lahko bilo življenje.Pa se sprašujem zakaj?A na koncu pač bolezen ga je vzela,ni mu bilo dano.
Mladega fanta je vzela prometna ,sestrično z majhnimi otroki kruta bolezen,pa še bi se našlo…Ni bilo njim dano,pa vendar tako vse žalostno…
Mi smo ljudje včasih do sebe krivični,želimo-hočemo,magari čez progo.
pride odgovor,če ne sedaj pa čez par let.Vse ima svoj namen.
prosim komentar???’
In seveda graje?????
lp
Ufff zelo grdo napisano in skoraj, ne zasluži komentarja.
Otroci, ki so brez staršev si zaslužijo toplino, skrb, ki jim jo lahko samo starši nudijo. Tega ne morejo dobiti ne v sirotišnici ne v kakšnem inštitutu. Zato posvojitev.
To ni reševanje staršev, niti ne nespoštovanje tistega kar nam ni bilo dano ( kdo pa to daje?) ampak pomoč otrokom. To je tisto na kar si pozabila.
Pari dajo samo vlogo, da bi bili pripravljeni posvojiti. Išče se pa vedno starše otroku in nikoli otroka staršem. Ne vem če ti je jasna razlika.
Bi te pa vprašala koliko o posvojitvah veš, ali ločiš med posvojitvo in rejništvom, koliko družin, ki so posvojile si spoznala. Namreč brez zamere ampak napisala si cel kup povsem nelogičnih stavkov, ki jih lahko napiše samo nekdo, ki niti najmanj ne ve o čem govori/piše.
Kar se pa tiče, če nam ni dano nam ni. Si v življenju že kdaj šla do zdravnika ali pojedla kakšno tableto? Zakaj? Če ti ni dano zdravje, ti pač ni dano.
Biološke matere se v stiski včasih odločijo, da dajo svojega otroka v posvojitev. Vsekakor v prepričanju, da bo otroku v novi družini boljše. Kakšno krivdo imajo tukaj posvojitelji?
Vsak sprejema odločitve zase in tako je edino prav. Če nekdo ne more imeti ali noče imeti otroka se odloči med splavom in posvojitvijo. S tem posvojitelji nimajo čisto nič. To so individualne odločitve in take tudi morajo imeti. Živijo pa posvojitelji vedno z mislijo na to biološko mater, saj je ona otroka rodila in otrok za njo ve. Poleg tega, da posvojiteljska družina, da toplino, ljubezen, skrb in vse kar spada zraven otroku te biološke matere, kaj še bi morali narediti?
Ti svetujem, da si pogledaš eno sirotišnico in otroke v njej in nato ponovno napišeš ali je za otroke to boljša rešitev.
Kakorkoli pisanje o stvarej, ki jih ne razumemo ni bila nikoli pametna odločitev.
Jaz tebe ne obosojam, delaj kar misliš in čutiš, bi bilo lepo, če bi tudi ti naredila enako.
Jaz bi ti samo napisala, da si zelo nepremišljena in nerazgledana. Pa tako ne mislim zato, ker imam tudi jaz posvojeno punčko, ki ji dajemo vso ljubezen, se spomnimo dostikrat na njeno biološko mamo, njeno bolečino, njeno razmišljanje,…
Malo se ozri okrog in ne obsojaj ljudi, ki ti niso nič storili in si želijo samo okusiti srečo, ki jo bodo nudili otroku, ki je drugače morda ne bi bil deležen.
še to – ne obsojam splava, ker je to odločitev vsake posamezne ženske, ti pa ne obsojaj ljudi, ki jih ne poznaš.
kot je rekla že Kitty, tudi jaz mislim, da takšen post ni vreden komentarja… ne vem zakaj imam včasih občutek da se za različnimi nicki skriva ena in ista oseba…
rekla bom samo eno, če se že toliko sklicuješ na to kar nam je dano od zgoraj in kaj ne… tudi te besede je izrekel On:
bil sem lačen in ste mi dali jesti, bil sem žejen in ste mi dali piti, bil sem nag in ste me oblekli, bil sem zapuščen in ste me sprejeli…
vse kar ste storili komu izmed mojih najmanjših bratov in sester ste meni storili…
si že slišala za brezpogojno, nesebično ljubezen? ljubezen, ki ne pričakuje plačila? tisti ki so že posvojili in bodoči posvojitelji (večina) smo zanjo slišali in jo poznamo…
Bog pa je vsem ljudem ni naklonil lastnih otrok prav z namenom, da bomo poskrbeli tudi za zavržene in ljubezni potrebne otroke…
pa še to, očitno rada in veliko provociraš, saj prav pričakuješ, da te bomo/bodo zmerjalene … upam, da se punce ne bodo dale sprovocirati, saj tega nisi vredna…
saj veš, Jezus je tudi rekel, da je potrebno ljubiti tudi uboge na duhu…
lep dan in nasvet: živi in pusti živeti!
Prav je, da si iskrena. Morda ti manjka zgolj malo rahločutnosti in skromnosti.
Takšne in podobne izjave, kar trosijo naokrog ljudje glede različnih življenjskih tem. Ampak vedno so to ljudje, ki nimajo izkušnje o kateri modrujejo.
Moja izkušnja je naslednja: dokler se sam ne znajdeš v situaciji, ko ti je v obraz vržena kruta realnost, da ne boš mogel imeti otrok, tega ne moreš razumeti. Nihče od nas tega v življenju ni pričakoval. Imeti otroke se ti zdi nekaj tako samoumevnega. Že kot otroci modrujemo o tem koliko in če jih bomo imeli. Kolikor sem sama spoznala je to ena od osnovnih bioloških potreb po potomstvu in to zelo močna potreba.
S strani otroka ti lahko napišem, imam tudi veliko izkušenj, da marsikateri otrok dobi več ljubezni drugje kot pri svojih bioloških starših. Velikokrat bi bilo modreje dati otroka v posvojitev kot se mantrati z njim in ga v bistvu ne preveč marati. Taka je realnost!
Jaz globoko spoštujem mame, ki dajo otroka v posvojitev, če gledajo na otrokovo dobro. Mislim, da je to velika ljubezen in popotnica, ki jo mama da otroku. Da zares postavi otroka na prvo mesto in ne sebe.
Sposobnost imeti otroka namreč ni pravično porazdeljena. Bilo bi prekrasno, če bi se vsem otrokom godilo lepo in bi bili ljubljeni. Pa žal ni in najbrž ne bo nikoli tako. Tako kot tudi nam staršem ni z rožicami postlano. Iščemo najboljše poti in včasih je posvojitev lepa rešitev nastale situacije. Otroci potrebujejo starše, nekateri pa otroke in če pride do srečanje – krasno!
Zase lahko mirno napišem, da sem ljubezen dobivala drugje in da je pri sosedih bil moj čustveni dom. Doma zgolj biološki. In žal bi bila lahko le srečna, če bi me vzgajala zares ljubeča mama, ki bi mene postavila na prvo mesto. Kaj imam od tega, da sem pač njena kri? Da sem spoznala kaj je ljubezen je trajalo 18 let. Do takrat sem bila obsojena na biološko družino, ker je mojim staršem Bog očitno namenil otroke.
Kaj praviš na to!
Morda gre pri Iskreni ravno za provokacijo…. Sprasujemo se, ce je vredno odgovorjati – odgovor velja – vedno je treba odgovoriti. Drugace napisani predsodki morda se komu drugemu zlezejo pod kozo, pa ce mi se tako dobro vemo, da so privleceni za lase….
Zato odgovarjam:
1. Posvojitve so zato, ker so po svetu otroci brez starsev. Otrok lahko uspeva samo v ljubecem domu. Reja ni isto kot posvojitev – je starsevstvo tujemu otroku. Posvojitev pa je starsevstvo lastnemu otroku.
2. Imam eno posvojeno in eno rojeno puncko. Zato lahko z gotovostjo zatrdim, da to kako otroka dobis ne igra nobene vloge kaj do njega cutis. Obe sta popolnoma in cisto moji in do obeh enako cutim. Vzgajam pa vsako tako (vsaj trudim se) kot pritice njenemu temperamentu.
3. Imeti ali ne imeti je osebna odlocitev. Isto velja za splav.
4. Mnogi, ki nimajo otrok, se odlocijo, da bodo brez njih tudi ostali. Tudi posvojitev je osebna odlocitev.
5. Otrok ni paket, da bi si ga podajali ali ga narocili v trgovini. Ga pa tisti, ki smo se odlocili za posvojitev, vseeno tezko cakamo in pricakujemo – tako kot bioloski starsi. Pogosto cakamo leta in leta.
6. Vsaka posvojitev je povezana z bolecino. Bolecino otroka, ki je bil zapuscen, morda nekaj casa brez primerne nege, v sirotisnici ali neprimerni bioloski druzini. Bolecino roditeljev, na katere pogosto mislimi in tudi nas boli srce. Ker si ne moremo predstavljati, kako je mogel kdo zapustiti tako cudovitega otroka in ker si hkrati predstavljamo kako tezko je to moralo biti in se vedno je. Obsojamo ne, amak sprejemamo njihovo odlocitev, ker ne vemo zakaj so se bili prisiljeni tako odlociti. S poudarkom na prisiljeni.
Jaz se popolnoma strinjam z “Mamico dveh punčk”. Bi pa dodala samo še nekaj: Vedno bi bilo potrebno biološki materi pomagati, če želi otroka obdržati. Žalostno je, da mora mati oddati otroka, ker ji finance ne znesejo. To je res težko. In tem mamicam je potrebno pomagati. Če pa mati ne želi otroka, je pa seveda najboljša rešitev posvojitev.
Lep pozdrav,
Nik@
popolnoma se strinjam z vami,čeprav ne spadam med vas,vas pa rada berem.z branjem se človek zamisli da so ljudje ki imajo še večje težave kot jih imaš sam.
no pa zakaj pišem.imam sina in hčerko,pa bog ne daj da kdo nebi mogel imeti svojih otrok.kaj to pomeni ve tukaj še predobro veste.če bi se moja dva odločila za posvojitev bi jih sto procentno podprla.vse je res kar ste napisale,s tem da otroka posvojite (po mojem)lahko osrečite otroka ,sebe in neposredno še mater,ki sigurno iz tehtnih razlogov otroka ne more preživet oz. obdržat.ne verjamem da obstaja ženska ki bi se ji kar tako zahotelo malo nosečnosti pol bi pa rekla,da otroka nima kaj rabit.
zato ISKRENA res še enkrat preberi kaj si napisala in tistega zgoraj prosi,da čez leta ne boš iskala pomoči ravno na tem forumu in od teh ljudi ki jih danes obsojaš.imeti moraš veliko poguma in ljubezni do otrok da se odločiš da pod svojo streho in svoje srce vzameš tujega otroka in ga imaš rad kot da je tvoj.
ve drage dame pa kar korajžno.še enkrat mi oprostite ker sama ne spadam na ta forum,ampak res nisem mogla bit tiho. držim pesti za vas in vam želim da tiste ki še čakate čimprej dobite svoje sončke,tistim ki jih pa že imate pa veliko veselja z njimi .srečno
res grdo napisano pismo in brez nobenega čuta…. sploh nimam besed..kako je sploh nekdo takšnega mišlenja… kdorkoli se je srečal z neplodnostjo ve kaj me preživljamo… zato tega nebenemu ne privoščim…
ti ISKRENA PA SAMO UPAM, DA IMAŠ SVOJE OTROKE IN DA NE BOŠ RABILA DATI TO SKOZI, AMPAK TI PROVOŠČIM, DA BOŠ POTEM VIDELA KAKO JE, ČE NE MOREM IMETI LASTNIH OTROK….. PA ŠE TO, ..KO NAM PO DOLGIH LETIH KONČNO USPE IMAMO SVOJE OTROKE MALO BOLJ RADE IN JIH MALO BOLJ SPOŠTUJEMO KOT PA TAKŠNE KOT SI TI, KO JIM V PRVO USPE….
Vsak ima pravico imeti svoje mnenje, vendar se mi zdi da ne razmišljate prav.
Vsak ki ne more imet svojih bioloških otrok pač poskuša postat starš po obliki posvojitve. Ne mislite si da so vsi pari za to. Vsi ne morejo sprejet drugega otroka in tisti ki tega ne morejo sprejet se za posvojitev ne odločajo.
Glede čustev ki jih opisujete in materinega čuta vam bom povedala kar iz svojih izkušenj. Postala sva starša otroku, ki ga je mamica oddala in bil je novorojenček. TISTI TRENUTEK KO SVA GA ZAGLEDALA, SVA SE ZALJUBILA VANJ. IN OD TAKRAT SMO NELOČLJIVI. VI BI GA MORALI VIDET Z KAKŠNO LJUBEZNIJO IN TONOM ON SPREJANA MAMICO IN OČKA IN KAKO LEPO REČE MAMI IN TATA.
Ko bi videli to bi spremenili mnenje.
Vsak ki posvoji otroka, velikokrat pomisli na biološke starše. Tudi midva. Skoraj ne mine dan da ne spregovorima kaj na to temo. Še posebno pa ob praznikih, ko smo kje na dopustu ali podobno.
Midva osebno biološko mamico najinega otročka spoštujeva tako kot malo koga, saj je bila zelo pogumna in odgovorna, saj se je zavedala da svojemu otroku ne bo mogla nudit vsega kar si zasluži, zato ga je oddala.
Pošiljava ji pisma, slikice, tako da lahko spremlja rast in razvoj.
In najina ljubezen do najinega sinka ni nič šibkejša od bioloških staršev.
In jaz osebno se ne počutim čisti nič prikrajšana da ga nisem nosila pod srcem in ga rodila.
Srčno si želim, da bi lahko imeli svoje otroke oz. če jih imate si ne želite da bi morali vaši otroci iti skozi kalvarijo, če ne bi morali imeti svojih otrok.
Tudi vsi biološki starši niso popolni, kaj pa poporodna depresija mamic, ki ne morejo sprejeti SVOJEGA OTROKA?
Mogoče boste kdaj spoznali kakšno posvojiteljsko družino. Takrat boste sigurno spremenili svoje mnenje.
Lep dan!
Draga Eva,
vesela sem zate in za vašega fantička, da ste se našli.
Me pa malo skrbi, ko sem prebrala, da imate stike z biološko mamico. Lepo, da ji pošiljate informacije in slike, a zadeva se zna zaplesti. Lahko se zgodi, da mama ( kljub temu, da nima nobene zakonske osnove za to) v nekem trenutku začne obžalovati, da se je odločila za posvojitev in vam začne greniti življenje – zaželi si stike z otrokom, ga začne obiskovati (!) in to ga lahko pošteno zbega. Seveda boste morali otroku čimprej povedati ( do 4. leta), da je posvojen, a eno je, če to veš, drugo pa, če svojo ‘pravo’ mamo videvaš. Kdo je potem zanj ‘prava’ mama?
Zato ti toplo svetujem, da dopisovanje in pošiljanje slikic počasi začneš opuščati. Napiši ji pismo, kjer ji vse lepo razloži, tudi svoje bojazni in tudi njeno plat zgodbe, saj s tem, ko na nek način ohranja stike s svojim otrokom, neguje svojo bolečino in nezaceljeno rano. Če se je odločila za posvojitev, mora to biti oster rez, sicer se bodo težave tako nakopičile, da jih ne boste zmogli več obvladati! Mislim, da je celo zakonsko urejeno tako, da biološka mati ne sme izvedeti, kje njen otrok živi.
Govorim ti iz osebne izkušnje, v naši širši družini imamo posvojeno deklico, ki ima sedaj že 16 let. Z njo sem sodoživljala vse njene travme v zvezi z njeno posvojenostjo. Začelo se je ob vstopu v šolo, prej sploh ne. Začela me je spraševati, ali je res to, da je posvojena in ali res nekje živi njena ‘prava’ mama. Ampak takrat se je še zadovoljila s prijaznimi odgovori v smislu – ni pomembno, kdo te je rodil, pomembno je, da si sedaj naša in srečna in da te imamo vsi zelo radi.
Hujše je postalo ob vstopu v puberteto, ko jo je to začelo resno težiti ( kdo je ona? zakaj me je oddala? kakšna je? ali me ni imela rada? ali se še kdaj spomni name? itd…) . In ob sporih s starši ( šola, izhodi…) je že velikokrat izjavila, da jo bo poiskala, ko bo imela 18 let. Čeprav ji jaz to vedno znova odsvetujem, saj bo strašno razočarana.
In ob vsem tem si sploh ne morem zamisliti, da bi deklica poznala svojo mamo in jo celo videvala! Ob prvem nesporazumu bi pobegnila k njej!
Upam, Eva, da boš razmislila o vsem, morda se še posvetuj s Centrom za socialno delo.
Vse dobro ti želim,
She
sem brala da odsvetujete stike z biološko materjo z posvojenkami ali pa posvojencev jas sem morala dat tudi dva sina v posvojitev in mi vi pravite da ne smejo posvojitelji povedat da so posvojeni ali dovolit da poiščejo biološke starše na csdju pa čisto drugače govorijo dajte mi to malo razložit toto stvar lepo prosim
iskrena napisal:
> Sedaj me boste prav gotovo večina obsojale,da pač nevem ali se
> pač prav ne razlagam.
> Ko preberem vaš forum,imam občutek,da otroke čakate kot paket
> iz trgovine,sm da ga dobim.Nekatere pišejo,kako čudovito je
> posvojiti otroka,me prav zanima kako pomislite na biološke
> mamice in kolikokrat??Če nekomu ni dano biti MAMICA,pač mu ni
> dano,tako nekdo hoče nad nami.Poiščite vzroke zakaj?Morda neka
> zgodovina? Obsojate(ne vse abortus),nevem kaj bi vi storile,če
> bi bila nepričakovana nosečnost,pa že trije ali štirje otroci!
> Mene zanima,zakaj se ne sprijaznite,da vam ni dano.Kot vsakemu
> v življenju ni dano vse,kar si poželi.Vem,da je vse
> dosegljivo,kar je dosegljivo z denarjem.Težje pa tisto,kar se z
> denarjem ne da kupiti.Vsaka biološka mamica dobi posebni čut za
> otroka ,ki ga nosi pod srcem in nikoli ni enako kot otroka
> posvojit.Ni čuta tistega.
> Koliko otrokom lahko vsak dan damo ljubezen,ne glede ,da niso
> naši.Samo treba odpret oči.
> Tiste biološke mamice,ki dajo otroka posvojit imajo
> travme,bolečine,hude stiske,da naredijo korak k
> posvojitvi.Dajte se v vlogo otroka,da vas mati odda.Res imam
> občutek ,da egoistično,brez čustev čakate samo na ta paket..
> Res pa je,da veliko otrok se zaslužijo več topline in
> ljubezni,kot jim nudijo biološki starši.Žal to se
> dogaja.Sočustvujem s temi otroci…
> Če želiš dati otroku ljubezen a mora biti ravno
> posvojitev???Saj danes so začasni domovi rejništva,pa še bi se
> kaj našlo.
> Morda se motim a prav tu sem dojela ,kako so bodoči v
> narokovaju starši,sebično neučakani.
> Če ti ni dano nekaj po naravni poti ti ni-sprijazni se.
> Včasih primerjam,da nekomu ni dano bilo daljše,kot bi lahko
> bilo življenje.Pa se sprašujem zakaj?A na koncu pač bolezen ga
> je vzela,ni mu bilo dano.
> Mladega fanta je vzela prometna ,sestrično z majhnimi otroki
> kruta bolezen,pa še bi se našlo…Ni bilo njim dano,pa vendar
> tako vse žalostno…
> Mi smo ljudje včasih do sebe krivični,želimo-hočemo,magari čez
> progo.
> pride odgovor,če ne sedaj pa čez par let.Vse ima svoj namen.
>
> prosim komentar???’
> In seveda graje?????
> lp
Slavica nobena oseba, ki se vsaj malo spozna na posvojitve ne trdi nič takega. Otrok mora vedeti, da je posvojen in mora imeti možnost poiskati svojo biološko družino. To je njegova pravica. Vedno moramo gledati kaj je najboljše za otroka čeprav nam mogoče včasih to ni najbolj pogodu.
Zaupajte csd. Jaz vam pa čestitam za tako velik korak ljubezni do otroka. Malo mamic je sposobnih narediti tako pomemben korak zato da otroku omogočijo boljše življenje.
Vasa hcerka ima pravico, da poisce svojo biolosko druzino, ce to zeli. Vasa dolznost pa je, da jo pri tem iskanju in soocanju podpirate in ji pomagate predelati morebitno razocaranje ali z njo deliti morebitno veselje in sreco.
Za otroka ne bo nic narobe, ce bo kasneje, ko bo vecji, v stikih z bioloskimi starsi (ce bodo ti taki, da bodo otroku v korist), menim, da bodo njegovi ‘pravi’ starsi (beri posvojitelja), znala zadevo tako speljati, da bo v korist otroka, ce bo do tega res prislo.
Zanimiv komentar
sicer bom rekla da ima vsakdo razmišljati in komentirati s svojo glavo. Mogoče je res, da se nekomu zdi egoistično, da ženske, ki ne morejo imeti otrok opredeljujejo na takšen način svoja gledanja. Vendar pa menim, da si ti – iskrena, prav tako egoistično opredelila svoje mnenje. Svoja stališča opredeljuješ enako na egoističen način. Ti si na levem bregu, te ženske pa na desnem…. se ti ne zdi, da si egoistična !
Verjamem, da imaš otroke, zato tudi nimaš pojma oz. predstave kako je brez otrok, sploh ti niti ne zamerim, saj ne moreš vedeti.
Glede posvojitev pa takole… ženska, ki odda otroka, oprosti ampak se mi niti pod razno ne smili … kdo ji je pa kriv za odločitev, sama si mora zadeve prevzeti, ker je zanje sama odgorna, zato stokanje o tem, da so boge takšne ženske, da doživljajo travme… ne bi o tem, ker se mi zdi skrajno nizko. Če se za to odloči, se pač odloči, ..
Težje je ženskam, ki si otroka želijo pa ga ne morejo imeti, ker to je pač v naravi ženske – ustvarjene za rojevanje …
Smo si različni ja.
Pa lep pozdrav vsem in predsvsem ženska, ki želijo otroke – veliko veliko sreče.
“Vsaka biološka mamica dobi posebni čut za otroka ,ki ga nosi pod srcem in nikoli ni enako kot otroka posvojit.Ni čuta tistega.”
S tem se resnično ne bi mogla strinjati. V tem primeru nobena biološka mati ne bi grdo ravnala s svojim lastnim otrokom?
Imam lastnega otroka, vendar lahko iskreno povem, da ko sem ga rodila, mi je bil tujec, katerega sem postopoma vzljubila (danes ima 20 mesecev in ga ljubim bolj kot vse na svetu). Zavedala sem se, da sploh ni nobene posebne razlike med tem, da otroka rodiš ali pa ga ne rodiš. Bistveno je, da živiš z njim in skrbiš zanj. To je moje mnenje.