Kako začeti znova?
Po mescu dni, si je biološka ženska premislila in otroka sva z možem morala vrniti. Mamica in brat sta tisti usodni dan vse stvari odstranila, ko sva jo morala peljati nazaj. Stvari sta odpeljala k mojim staršem in občutek sem imela, da sta odnesla vso pohištvo, saj je nastala praznina v kopalnici, kjer smo jo previjali, banica, kjer se je kopala, v spalnici, kjer je bila njena košara, v omari oblačila, v dnevni sobi njena slika, pleničke, oblačila, flaške, voziček, v kuhinji pa hrana, voda, mleko v prahu, flaške v hladilniku, in še in še stvari, …. Ko sem vstopila v stanovanje, sem bila pod pomirjevali in kljub odsotnosti telesnega razuma, sem čutila tako močno praznino, bolečino-šok, kot bi dobila v tistem trenutku 1000 udarcev v želodec.
Dan sem preživela s pomirjevali, noči z uspavalnimi tabletami, saj sem le tako prebrodila prve dneve, tedne.
Koliko bolečine, sresa, jeze, žalosti, neprespanih noči, je minilo, pa še vseeno ni dneva, da ne bi bila z mislimi z njo.
Po vsem tem sva spoznala, da še nekako nisva sposobna za drugega otroka in nekako sploh ne vema, kako se premakniti iz mrtve točke, saj so spomini še vedno boleči, ko hodiš po stanovanju, kjer sva jo hranila, previjala, se carkljali, uspavali, spali,…
Pred dnevi sva bila prvič na družabnem srečanju, na pikniku in prijateljica je imela s seboj nečakinjo, ki ji je bilo enako ime kot najini princeski. Tam sva bila dve uri in potem sva morala oba oditi, ker naju je ime preveč spominjalo na najinega otroka. Ta punčka je bila zelo drobna in še to podobnost sem si predstavljala čez leta kot najino odraščujočo princesko, da bo nekoč takšna…
Želela bi vse vedeti o moji punčki, če je zdrava, kako napreduje, na koliko ur sedaj spi, se hrani,… , pa vem, da ne smem, po drugi strani pa je mogoče tako bolje???
Bila sem tri tedne izven svojega kraja (lahko bi šla na konec sveta, pa stvari ne bi spremenilo), prebrala nekaj psiholoških knjig, a vem edino, da bi me lahko pomirila le ona, če bi se vrnila nazaj…
vem, da ni besed, ki bi lahko zakrpale tvojo rano…kot nosečnica, sem ob branju tvojega posta začutila tako močno bolečino, da prav drgetam v solzah in hkrati vem, da ne čutim niti procent tvoje bolečine….rada bi ti rekla, da bodi pogumna in da za dežjem vedno posije sonce, pa se mi vse besede zdijo tako plehke….
Menim, da je problem v tem, da je mlao takšnih in po možnosti ne poznajo tega foruma. Po moje bi bilo bolj odzivno, če bi se to spravilo v javnost na kakšen drugačen način. Samo vem, da že tako boli, potem pa še o tem razpredati, ko najverjetneje škodiš le sebi, saj otročka zlepa ne bodo vzeli nazaj od biol. matere.
Tit, sploh nimam idej, kaj bi ti svetovala. Verjetno to, da se rpeustiš dogodkom, času in poskušaš kmalu spet zafunkcionirati kot si zasluži vsak zemljan.
V mislih sem s tabo!