trenja-njihov forum
Eh, bom kar copy/paste.. Nič ni odziva in nobenih odgovorov na e-trenjih.
Ne vem, če se ta post o zanimivosti nanaša sploh kaj tudi na “moje modre pripombe”, mogoče pa, vsaj malo, in bo pa tukaj kaj odziva, ko je vendar “zainteresirana skupnost”, čeprav se zavedam, da je vsega skupaj preveč besed (trema pa to 🙂 )..
Predvsem me moti in jezi do skrajnosti, da sem pred nekim časom pomislila, da bi mogoče pa vseeno dobila otroka / omogočila enemu malčku (ali večim v smislu enemu je itak dolgčas, za še ena usta se pa vedno najde še en kos kruha) boljše življenje / s posvojitvijo (najbrž je bil razlog zgodba Angeline Jolie 🙂 ), potem pa sem (po nekem bolj oddaljenem raziskovanju, tudi na tem forumu, “kako pa se sploh to naredi pri nas”) ugotovila, da je stanje itak zanič, enako kot pri zdravstvu, bla bla, plačaj davke za vse (sociala) in še plačaj “privat storitev” zase (če že kaj rabiš), itak pa nič ne rabiš, daj mir.. in plačuj… Nič od nič.. Aja, ali pa pojdi živet v drugo državo.
Pa ne mislit, da res mislim tako hitro obupat. 🙂
***
Jane Doe | 2.4.2005 13:50 |
Brez komentarja..?
Še račun: Ne sprejemam plačevanja iz lastnega žepa (preko obveznih davkov in prispevkov) za neko storitev, ki je zanič. Naj se financira iz zbiranja prostovoljnih prispevkov. Če smo dali toliko sredstev povsem prostovoljno za katastrofo v Aziji, dajmo pa še za dobrobit otrok pri nas doma. Aja, pa saj pri nas ni “zapuščenih” otrok..?! Veliko manj otrok je kot pa tistih ki “skrbijo” za njih..
Še nekaj za konec: Čudno je, da “VIP” oseba dobi “otroka v posvojitev” dokaj hitro “v parih letih”, pari, ki pa si otroka “tako zelo želijo” pa čakajo (na kaj že čakajo, točno?) “dolgih 10 let”.. Ali ne obstaja časovni rok v katerem se prosilcem prošnja odobri ali pa zavrne? Ali res ne bi bilo bolje dobljene (prej tragično kot ne) dojenčke dati v posvojitev in je potem mir, kot pa da so “sirote celo življenje” – oziroma imajo “vsaj tri pare staršev”, če seštejemo vse skupaj? Kaj bi se šele zgodilo, če bi se našla ženska, ki bi bila pripravljena zanosit in oddat svojega otroka po vnaprej pripravljenem načrtu?
***
Jane Doe | 1.4.2005 20:48 |
Posvojitev bi se morala enačiti z rojstvom tudi v glavah, ne samo “na rojstnem listu”. Enako veselje in pričakovanje je v nosečnosti, kot ko se čaka na otroka, čeprav rojenega nekomu drugemu (večrat je bilo omenjeno, da je to “tuj otrok”, otrok ni tuj, če je tvoj, in če je del tvoje družine, halo?).
Pri posvajanju si posvojitelji otroka lahko izberejo in ga lahko tudi zavrnejo, tako kot lahko roditelji zavrnejo svoje rodne otroke. Posvojitelji, če to življenjsko nalogo sprejmejo, izučeni ali ne, postanejo starši (starši kot starši, ne pa “enaki vsem ostalim članom naše družbe”, saj niso vsi ljudje starši, še zdaleč ne, in tudi nikoli ne bodo, kam bi pa prišli).
Pri rejništvu naj bi šlo bolj za profesionalen odnos, saj gre za reševanje problemov in pomoč v velikih stiskah. Predstavljajte si, da so rejniki namesto sirotišnic. (kako je otroku, ki je celo otroštvo preživel v sirotišnici – pri rejnikih “je pa vse v redu”, ker se “vsi skupaj bolj navežejo drug na drugega” in ker “niso le hladna inštitucija”, kar je dobro, ne delajmo pa problemov tam, kjer jih ni, samo zato, da imamo kaj za delat).
Še malo vprašanj…
Če ne gre drugače, zakaj si pa ne bi zamislili, da nekdo lahko da posvojenega otroka pač še enkrat v posvojitev, če ne zmore, ali pa “si moramo predstavljat”, da je vsak človek lahko samo enkrat v življenju posvojen???
Ali ni otrok pri neki starosti oziroma ko lahko sam govori in nekaj misli, sposoben povedati in sodelovati pri izbiranju kdo bodo njegovi zakonski starši, in mu je ta pot omogočena z zakonom???
Ali ni naloga rejnika kot človeka, da sam izrecno zahteva in tudi doseže posvojitev, če vidi, da se stvari tako peljejo, da niso za nikamor in da ne bo nikoli nič drugače???
Še malo pametnih..
CSD, Društva, še zakoni so samo službe, pomoč in pravila.. brez ljudi ni nič, brez pravil pa ni igre. Skupaj je treba delat.
Za otroka je po vsej verjetnosti najbolje, da se nestabilne stvari čimprej stabilizirajo, vendar pa če ni sile, ni premika. Največja sila je pa želja, mar ne?
Ko otroci zrastejo, niso več otroci, pač pa odrasli in pa se ja lahko sami odločijo, kdo bodo njihovi zakonski starši, še posebej, če se vsi vpleteni s tem strinjajo (pa tudi če se ne), in če se raznorazne inštitucije s tem sploh ne ukvarjajo ali pa če sploh narobe razumejo stvari.
Vsi ljudje smo otroci, nismo vsi ljudje starši. Smo pa vsi ljudje.
***
Jane Doe | 31.3.2005 23:32 |
PPS: Seveda je trgovina z otroki prepovedana, in tudi posvojitve iz tujine so zaenkrat še vedno glede same izvedbe za večino zainteresiranih nemogoče, in rejniki so boljši kot sirotišnice, in prej povedano je poskus cinične šale, ampak vse skupaj se res vse preveč kronično vleče.
Dobra Trenja.. škoda ker ni več komentarjev v e-trenjih.
Zakaj imajo druge države ta problem rešen za otroke, (nesojene) starše in za začasne skrbnike, mi pa ne?
Nekdo od naših se bo moral zelo potruditi, da nas zvleče ven, in premakne stvari na boljše, ali pa bo šlo vse skup v maloro.
***
Jane Doe | 31.3.2005 23:14 |
Mogoče bi morali za naslednjih 10 let poskusiti, kakšen bi bil rezultat, če bi imeli na eni strani “svetovno masovno produkcijo otrok”, na drugi strani pa “dobavitelje in uvoznike in distributerje otrok”..?
Rezultat bi bil seveda merjen po “sreči naše populacije” in “procentu ljudi s srečnim otroštvom”…
Kaj pa import/export in Interspar varianta? Ali ne bi bilo lažje kar kopirati zakona o trgovini, namesto “spet začeti od začetka” z novim zakonom o posvojitvah / rejništvu? Lahko bi celo uvedli “popust na količino”? Pa seveda “garancijo na napake”.
Sigurno bi bil problem rešen mnogo lažje (oz. predvsem hitreje).
PS: Starši so vsi po vrsti po definiciji amaterji .
***
Jane Doe | 31.3.2005 22:09 |
V čem je bila uvedba rejniških družin toliko boljša od za otroke?
Če se želijo profesionalno ukvarjati z zapuščenimi otroki, ne bi bilo bolj pod kontrolo, da so zaposleni v inštituciji, ali pa naj bodo rajši “privat profesionalci”?
Hm.
Zakaj rejniki ne posvojijo otrok in jim s tem izboljšajo življenje?
Bi rejniki s tem izgubili dodatek?
Rejniki seveda ne bi dali otrok stran, po 15 letih res nima več smisla, biološki starši pa se do nezavesti pripravljajo da bodo “zdaj pa res v redu”?
Rajši bomo posvajali otroke iz tujine, pri nas je preveč problemov s tem.
***
Upam da želja po posvojitvi ne izhaja le od Angeline Jolie….no sej sem prepričana da ne.
Jaz mislim da glede na dobo ki jo potrebujejo za vzpostavitev te baze vpliva tudi strah da potem ne bo možno deliti otrok izključno po vezah. Namreč med enim letom in desetimi je res ogromna razlika. Res je da je treba otroku izbrati primerno družino in da ne morejo iti točno po vrstnem redu, vendar taka odstopanja so pa le prevelika.
Da je stanje zanič smo najbrž že ugotovili…tko da :-/
Strinjam se tudi da bi bilo nekatere otroke potrebno dati čimprej v posvojitev in jih ne držati v trajnem rejništvu in mislim da se jih je večina na oddaji o tem strinjala. Vendar dokler ne bo kakšnega šolanja socialnih delavcev tega ne moremo pričakovati.
Če bi se pa našla ženska ki bi bila pripravljena zanosti itd…. bi jo pa zaprli, njo in vse naokoli, ne glede na to da to ni nič drugega kot posvojitev.
Na trenjih je bilo lepo povedano. Trenutek posvojitve, ko vidiš otroku je enak porodu, tri sekunde in se zaljubiš, od tistega trenutka naprej je to tvoj otrok.
Nikakor pa nisem tega mnenja pri rejništvu. Pri rejništvu so to tuji otroci, katerim je potrebno pomagati in vzgajati v mislih da imajo že svoje starše h katerim se bodo vrnili.
Glede mednarodnih posvojitev se je pa nekaj koristnih informacij le nabralo. Prva vsekakor ta da bo v kratkem spet vzpostavljena zveza z Makedonijo in bodo posvojitve možne. Koristen je pa tudi podatek da lahko posvojimo vse otroke iz držav ki so podpisale konvencijo o varstvu otrokovih pravic. Res da finančno je to že večji zalogaj, pa vendar en korak naprej je le.
Pa sem tudi jaz sestavila romanček….najpomembnejše je pa da ne obupamo. Poti obstajajo…en majhen korak smo naredili….še več takih in bomo tudi me mamice. Jaz sem prepričana v to.
Jaja, saj bo boljše, jaz tudi tako mislim.
Kar v redu Kitty 🙂
Hvala!
PS: Ma kakšna društva, obvezna šolanja, in podobno, pa za take denarje. Na tem forumu sem sama našla vse, kar nekdo z majčkeno želje o nečem potrebuje, da si naredi predstavo o tem, kako so stvari, in si ustvari malo bolj realno sliko. Na CSD si tudi predstavljam, da bi mi vse “natančno in prijazno razložili”.. Hmmm…. Punce, le tako naprej.
PPS: Pa če bi nosečnico, ki je recimo vnaprej dogovorjena s parom, da jima da svojega otroka takoj po otrokovem rojstvu, zaprli, in vse ostale vpletene tudi.. Kam pa bi šel potem ta dojenček? Pa ne da .. kaj.. kar direktno k rejnikom..??? 😉
Želja ne izhaja od Angeline, bolj iz mene same, (čeprav po mojem mnenju ni obvezno v življenju imeti otroke), pač pa sama pot, kako se to naredi (v Ameriki), oziroma ideja, ki je v svojem bistvu zelo preprosta (oziroma pri nas ravno obratno zelo nemogoča) je: če bi si želela imeti otroka (pa če ga zaradi kateregakoli možnega razloga še nimam), zapuščenih otrok pa je na svetu veliko, zakaj ne bi šla tudi jaz na pot na primer v sirotišnice po Rusiji in si izbrala svojega malčka ali dva?
Ne razumem prav dobro kakšna je pravzaprav razlika med Makedonijo in ostalimi državami na seznamu.. Iz Makedonije “ti otroka kar dajo”, za druge države pa “se moraš potruditi in iti ponj”?
Kaj pa.. če je.. (seveda kot alternativa vedno prisotni in dokaj možni / očitni korupciji) … koga od “pristojnih” tudi “kdaj strah”, da se ne bi pri nas začeli “gensko mešati med sabo”, na primer druge in tretje generacije posvojenčkov, ko nas je pa tako malo…? Pa če se izgubi podatek o rodni materi..? Katastrofa.. 😉