trenja-en košček mojih misli
Kopiram post ki sem ga napisala pri sosedih:-)
Naj napišem še svoje mnenje, potem ko sem prebrala vse poste malo nižje.
Na tem forumu sicer ne sodelujem, pa vendar upam da bom.
Najprej hvala vsem ki so oddajo gledali in tako pokazali da to je aktualna tema.
Kot prvo moram napisati da rejniki imajo največ 3 otroke, torej dobijo po 306.000sit mesečno. Torej 150.000 plače in razliko za kritje štroškov ki ji imajo z otroki. Torej niti ne tako nizko plačo za slovenske razmere. Vendar se v to ne bi spuščala. Vsi se borimo za večje plače in je prav da se tudi njihov sindikat bori za to. Rejništvo v sloveniji se nareč lahko opravlja kot poklic. Tukaj bi pa lahko govorili o tem ali je to pozitivno ali ne.
Motijo me pa izjave rejnice da ona otrok ne bi dala, da jo otroci kličejo mami itd…. Taki osebi bi morali prepovedati izvajenje rejništva. Namreč to niso njeni otroci, ampak tuji otroci za katere ona začasno skrbi! In v tej veri bi morali biti vzgajani.
Moti me dejstvo da ima rejništvo kot poklic prednost pred tistimi ki bi vzeli enega otroka! Rejništvo na noben način ne bi smelo biti sredstvo za zmanjševanje brezposelnosti. To dejstvo je sramota za državo.
Moti me dejstvo da otroci ostajajo v rejništvu 18 let. In muči me vprašanje kam gredo po 18 letu??? Rejniki ne dobijo več denarja, matična družina pa ni v stanju poskrbeti za njih. Dekle v oddaji je povedala da je imela izredno srečo da so njeni rejniki zanjo poskrbeli tudi kasneje. Pa mora bodočnost in sreča otrok res biti odvisna od SREČE????? Še ena sramota za našo državo.
Trajnih rejništev naj bi bilo čez 40%. Tako da v kolikor bi se samo to uredilo bi bilo otrok za posvojitve dovolj. Problem je v tem da nimamo strokovnih delavcev ki bi bili sposobniodločati kateri otrok ima večjo korist z rejo in kateri s posvojitvijo.
Druga tema…torej posvojitve..o kateri na žalost ni bilo povedano dovolj in vse je pa po mojem mnenju pokazala eno pravo sliko o stanju. Žalosti me misel da je na tisoče polnih sirotišnic v svetu, naša država pa nima podpisanega enega dogovora. Obljubili so da bodo to storili sedaj. Iskreno upam da je to res. Če že ne za posvojitelje upam to za otroke ki si želijo da imeli en dan mamico in atija….mislim da si res ne želijo veliko in da bi jim vsi morali pomagati da se jim ta želja uresniči.
No malček sem se razpisala..upam da se bo vseeno kateri dalo prebrati in mogoče pokomentirati. Tokrat mogoče kaj več na temo posvojitev.
Po eni strani nekateri želite, da bi se otroci počutili v reji tako kot doma v družinskem okolju, po drugi strani pa pljuvate po rejnikih, ki otroke vzgajajo kot bi bili v domačem okolju in jim nudijo vso ljubezen in skrb. Taki rejniki so seveda tudi čustveno navezani na otroka in izjava rejnice, ki jo navajate zgoraj, me čisto nič ne čudi. Kako to, da čudi vas, če se zavzemate za srečno otroštvo rejenčkov? Če pa se vsi strinjamo, da je reja pač vrsta poklica, kjer morajo rejniki točno vedeti, da otrok ni njihov in se ne smejo nanj navezati, potem pač ne stokajmo nad tem, kako kruti so nekateri rejniki, ki imajo po štiri otroke in nobenemu ne nudijo materinske in očetovske ljubezni.
In če je rejništvo poklic, je jasno, da bo tisti, ki ga opravlja, želel imeti od njega vsaj osnovno materialno varnost. Vsi vemo, da rejniki ne bodo nikoli obogateli na račun rejništva. Veliko jih ima tudi prizadete otroke, ki so jih lastni starši zapustili v bolnišnicah. Ali bi tudi take otroke kdo posvojil? Močno dvomim. Je pa najbrž bolje za te otroke, da so pri rejnikih kot pa v kakšnem zavodu, ali ne?
Poznam tudi primer, ko so petletnega otroka dali v posvojitev, pa ni šlo. Otrok ni bi takšen, kot so si ga zamislili posvojitelji. Potreboval je šolanje v posebni šoli in posvojitelji so se mu po dveh letih odpovedali. Ali ne bi bilo bolje zanj, da bi ostal pri rejnikih?
Še enkrat bi rada povedala, da nikakor nisem zagovornica rejništva za vsako ceno. Otrok, ki ga starši ne obiskujejo in nimajo z njim stikov, bi moral iti v posvojitev po moje še pred njegovim tretjim letom. Ali bo to za določenega otroka bolje ali ne, pa ne more povedati noben strokovnjak, ki je otroka parkrat videl. Vse je odvisno od tega, kakšni so rejniki in kakšni so ljudje, ki otroka posvojijo.
Milena, rejništvo ni starševstvo!!!!
Sem prepričana da se lahko da otroku vso ljubezen tudi če nisi njegov starš.Saj ni to edina vrsta ljubezni ki obstaja. Oni svoje starše imajo in namen rejništva je da se ta otrok k njim vrne. Torej če jih rejnik vzgaja drugače jim s tem dela škodo, kajti tisti trenutek ko se bo ta družina uredila in dobila otroka nazaj bo le ta trpel še bolj. In vsi bi morali delati na tem da se družina uredi, ne pa da se na njih pozabi in podpira trajno rejništvo.
Otroci ki nimajo možnosti za vrnitev k svojim rojstim staršem bi pa morali iti v posvojitev, kjer bi dobili nove starše v vseh pomenih in s tem tudi notranji mir in varnost.
Otroci ki so pa prizadeti ne gredo niti v rejo ampak ostanejo v zavodih. Tako da je to povsem druga tema.
Sama sem napisala da se vsi borimo za večje plače in isto počnejo tudi oni.
Vztrajam pa pri trditvi da ni pravilno da ima rejništvo kot poklic prednost. Prepričana sem da se enemu otroku lahko posvetiš veliko bolj kot trem ali še večim v primerih ko imajo še svoje otroke.
Mislim da nisi dobro razumela vsega skupaj. Največji problem je da bo dobil en brezposelen prej tretjega rejenca in s tem bo država zmanjšala brezposelnost, kot nekdo ki si želi vzeti enega samega otroka zato da bi mu nudil topel dom. To je največji in hkrati najbol žalosten del vsega skupaj.
Povejte mi, kako se lahko otroku nudi vsa ljubezen ne da bi se na otroka navezali in ne da bi ga imeli radi tako kot svojega otroka, če živi z vami? In če ga imaš rad tako kot svojega otroka, ga težko daš od sebe. Katera je tista druga vrsta ljubezni, ki jo navajate? Ta druga vrsta je zgolj skrb za otroka (da je sit, oblečen…), vendar otrok vseskozi čuti, da ni ljubljen tako, kot bi moral biti. In ravno to je rejništvo: otroka rediti za ljubezen drugega. Kajti če ga ljubimo, bo ob ločitvi otroka z rejniško družino prišlo do travm s strani rejnikov in s strani otroka, ki ne bo hotel stran.Tega se namreč bojijo tisti, ki odločajo, kdo bo otroka vzel v rejo. Zato raje dajo otroka nekomu, ki ima že dva druga, kot pa da bi tvegali in otroka dali paru, ki bi v bistvu raje otroka posvojil, vendar ker otrok za posvojitev ni, se odloči za rejništvo. Tak par se bo zelo verjetno veliko bolj navezal na otroka (saj je nanj čakal dolgo časa) kot par, ki ima že nekaj izkušenj z rejništvom.
Rejništvo je čista potuha. Naj bodo sirotišnice, pa me prav zanima koliko “otrok za posvojitev ni”. Rejniki so očitno res boljša rešitev kot sirotišnice, ampak potem naj bodo vsaj strogo profesionalni in naj imajo čisto vest pri prejemanju plačila za “storitev”, ki je itak “tržno” plačana (če še ni, pa še bo). Naj se predvsem točno določi za katere situacije sploh rejnike potrebujemo. Za majhne zdrave dojenčke prav gotovo ne, verjamem pa, da za problematične otroke, ki jih “nihče noče”. Ker pa gre potuha seveda tudi roditeljem, pa še v družbi je kar privzeto, da je “mati lahko ponosna, da ni dala otroka posvojit” ampak “samo malo v rejo za nedoločen čas”, je pa tako kot je in ni v redu.
Ne vem, zakaj mešate sirotišnice in rejništvo. Jasno je, da je otrok, ki staršev nima (tak bi namreč šel v sirotišnico), ker so mu umrli (sirota), primeren za posvojitev. Ni pa vsak majhen zdrav dojenček brez staršev. Ni prav, da starši ne bi imeli nobene možnosti otroka obdržati, če tisti trenutek niso sposobni skrbeti zanj. Samo v tem primeru podpiram rejništvo, pa še to pod pogojem, da starši otroka redno obiskujejo in pozitivno nanj vplivajo. Verjamem, da so nekateri starši, ki imajo otroka v reji, daleč od tega. Ker pa so vsaj nekateri tudi dobri starši, bi bilo posploševanje in avtomatično jemanje otrok vsem staršem (ki nimajo trenutne možnosti imeti otroka), absolutno nepravilno. Seveda bi pa morali dati določen rok, da se stvari uredijo in da starši stopijo na svoje noge (po moje ne dlje kot tri leta, vendar je to moje laično mnenje).
Ne mešam sirotišnic z rejništvom.. V oddaji Trenja je bilo omenjeno, da so rejniki nekega leta ’90 nadomestili sirotišnice, kar je po moje edino pravilno, (hm, no ja…), če si predstavljam sirotišnico, kot “le hladno institucijo” v smislu “bolnišnice” in rejnike kot “topel domek” in “dobre tetice”, je dat otroka k rejnikom “vse v redu” in “oh in sploh krasno”, ker se “vsi skupaj – otrok, rejnik, rodni starši – bolj navežejo drug na drugega” in “skupaj rešijo problem, ki je bil vzrok za ločitev otroka od rodnih staršev”…? Recimo, da so to otroci rodnih staršev, ki “ne morejo imeti otrok ravno zdaj, ker niso sposobni, čez par let pa bo vse boljše”.. Kar je v redu, če ni to le potuha.
Gre pa seveda tudi za tiste otroke, katere rodni starši zavržejo, se jim odrečejo, lahko jih sploh ni nikjer več, izginejo in se skrijejo, da jih ja ne bi nihče našel, in jih vprašal “ja pa kaj boste zdaj s tem otrokom”… Če nekdo (iz CSD) odloči in da takega otroka “v rejo” (kakšen bedast izraz.. kakšno rejo, dajmo, seveda, redimo potomstvo), potem se nima na kaj čakati, niti 5 minut… mar ni res? Takoj se mora začeti delati na posvojitvi. V sirotišnici zaposleni ne bi sploh pomislili in si želeli posvojitev, in bi se iskalo naprej, rejnik pa je seveda prva možnost, ker “saj je otrok itak že tam”.. Nič ni tam!? Ali pa si rejniki sploh ne želijo posvojitev (bi s tem zgubili sredstva!?), otrok pa seveda ne dajo od sebe, zakaj pa bi jih imel kdo drug, če “so že pri njih”!? Če pa se že pomisli in začne delati na posvojitvi, pa je poklican nekdo “iz prednostne liste” na “točno tistem CSD”, ki to listo ima..?! Pojdite na “tisti” CSD, in bodite “tista” oseba, in boste dobili otroka “takoj”..
Potem so pa še stoški. Rejniki delujejo kot “privat profesionalci”, pod okriljem CSD in države. Ti stroški so nedoločeni in niso mejeni navzgor. Če si predstavljam ustanovo, kjer so zaposleni in imajo delo (vzgojo in skrb za otroke), potem teh “molzenj državne blagajne” nima kaj biti. Zdaj je tako: več kot je otrok (v rejništvu), dražje je..
Pa še nekaj, naj “sindikat rejnikov” (še stokrat bolj bedast izraz) poskrbi za sredstva, in naj se potrudi predstaviti javnosti “delo rejcev”, oprostite, rejnikov, potem pa naj zbira po celi državi letne prispevke za zapuščene otroke, kot da gre za katastrofo (kar tudi je), in sigurno bo sredstev več kot preveč dovolj za vse “rejene otroke”.. Naj se iz financira ta dejavnost (storitev) iz prostovoljnih prispevkov, pa bomo kmalu videli, koliko bodo zbrali in koliko jih bo ostalo “rejcev”.. oprostite, profesionalnih rejnih družin..
Le zakaj se kar naprej delate norca iz izraza “rejnik”? Da izraz ni najbolj posrečen, vemo vsi, vendar pa si ga niso izmislili rejniki. Najlažje je vse skritizirati in ne dati nobene alternative. Pa vi povejte, kakšen izraz je primernejši. Ali pa je po vaše najbolje, da ne bi bilo ne izraza ne ljudi, ki bi rejništvo opravljali?
Ali si rejniki želijo ali ne želijo posvojitev, je čisto postranska zadeva, ki nima nobenega pomena. Njih namreč nihče ne bo vprašal, česa si želijo. Dejstvo je, da rejnike potrebujemo, morali bi samo bolje urediti zakonodajo okoli rejništva, predvsem pa okoli pravic staršev, ki jim je starševstvo začasno odvzeto. Strinjam se, da bi morali staršem, ki otroka v porodnišnici zapustijo, le-tega v največ nekaj mesecih odvzeti in dati v posvojitev. Vendar pa gre pri teh primerih večinoma za zapuščene prizadete otroke, ki jih posvojitelji tako in tako nočejo. Torej je tudi v tem primeru rejništvo edina alternativa.
Milena, hvala za odgovor. Kot rečeno, rejniki so sigurno boljša alternativa kot sirotišnice.
Izrazi.. res, prav pomislila sem na to, da se preveč posvečam(o) samemu izrazoslovju.. Kaj pa začasni skrbnik, začasni vzgojitelj, namesto rejnik, pa gojenec namesto rejenec ali fantek oziroma punčka z začasnim skrbnikom, in podobno? Slovenščina je včasih tako nerodna.. Kaj..? Ne gledate Guaridiana in pa Judge Amy..? 😉
Ne strinjam se s tem, da bi morali rejniki “pričakovati, da jih bo kdo kaj vprašal”.. Zakaj pa bi jih? Večini zgleda ustreza, da se nič ne naredi, in ostane kot je, oziroma kvečjemu, da se poveča sredstva za to dejavnost.
Če je želja, potem je pot. Mora se doseči nek premik. S silo oziroma z lastno željo. Pa še, tudi prizadeti odroci imajo starše (mislim na zakonske starše, tiste, ki imajo “trajno skrbništvo”, čeprav niso to nujno ravno njihovi rodni starši)…