Tako sem srečana, da smo končno dobili tale forum. Sicer sem se dogovarjala z Primožem, vendar je želel, da bi forum moderiral nekdo iz te stroke. Ampak problem je bil, ker naša socialna delavka, ki je zelo prijazna in vedno pripravljena pomagati obidkuje šolo ob delu in da ima izpite je bilo to malo komplicirano in do realizacije ni prišlo.

Srečna sem da se o tej temi govori tako ali drugače, da se tudi mediji vedno bolj zanimajo za to temo.
V vsem svojem času odkar intenzivno delava na tem da bi posvojila, sem videla različne reakcije na temo posvojitev, od takšnih ki so bili na moje presenečenje skeptični do takšnih ki so z navdušenjem podpirali najino odločitev. Res je bilo na začetku težko govorit o tej temi, in mogoče meni niti ne tako kot mojemu možu. Včasih je rekel pa saj že vsi vejo da ne morema imet trok in da bova posvojila. In jaz sem rekla pa kaj, bo pa takrat ko bomo postali družina manj presenečenj. In res ve za najin problem zelo veliko ljudi, ki mi pišejo, pošiljalo SMS, ustavijo na cesti in vprašajo kako napredujeva. Res je lep občutek, ko veš da ti privoščijo srečo in ko več da si z svojim govorjenjem odprl oči in um k tabu pogledu na posvojenega otroka.
Včasih me celo kdo ki ne pozna tako od blizu najin problem ustavi in vpraša če je to slučajo sedaj IN???? Jaz pa z nasmeškom odgovorim, da sem se vedno ravnala po modnih smernicah in če drugi pravijo bo že tako. Naučila sva se da naju ne moti če naju kdo kaj vpraša, da vsakega ki zanima mu poskušava vse razložit.
Punce povem vam, več se boste pogovarjale lažje bo. Najdite si nekoga ki vas bo razumel, vam stal ob strani, se zjokal z vami ko vam bo prišlo vse preko glave in se veselil z vami ko boste izvedele kaj novega. To vam povem iz lastnih izkušenj!
Sicer pa upanje umre zadnje!!!!!!!!!!

Lep dan!
Eva*

Ja, se strinjam s tabo, da se je treba o tem pogovarjati. Midva sva sicer še čisto na začetku poti, pa vendar vsi prijatelji in znanci pa najbrž še kdo vedo, da sva dala vlogo za posvojitev.

In tudi se mi ni problem o tem pogovarjati – še več, ko čutim, da rabim pogovor o tem kar pokličem katero, da dam iz sebe.

Pa tudi reči moram, da kakor je lahko okolica včasih čudna, presenetljivo dobro jemljejo stvar in naju podpirajo – včasih celo kdo od katerega bi najmanj pričakoval.

ta tema je torej čedalje manj tabu, zato pogumno naprej.

mm

Moja izkušnja ja pa takšna.Moja mama se ukvarja z rejništvom.Iz soc.centra so ji sporočili,da iščejo primerno družino za 12 dni starega fantka.Odločitav za moja starša je bila težka,saj nista več tako rosna mlada in obdajala jih je ravno ta skrb,ki teži tudi vas.Kako ga bova dala nazaj,ko ga bo mati želela?Žan star 2 leti in pol in je še vedno član naše družine in kaže da bo tudi ostal.Mamica ga obišče zelo poredko,skoraj jo moramo prositi . Menim ,da bi lahko razmišljaji tudi v tej smeri ,tudi tu so kasneje možne posvojitve,so primeri.
Lep pozdrav in veliko lepega vam želi Mihaela