Prosim za nasvet ga. Stanovnik in morda še koga, ki se počuti, da bi lahko pravilno svetoval, kdor pa želi le obtoževati naj se komentarja prosim vzdrži.

Pred tremi leti sem se zapletla s poročenim moškim. Takrat se je odselil od družine, začela sva skupaj živeti, seveda so se takrat začeli problemi, kajti žena in otrok se nista kar sprijaznila z nastalo situacijo. Prišlo je tako daleč, da se On ni več znašel, ni več vedel kaj je prav in kaj narobe, meni je govoril, da ločitveni postopek že teče, otroku je obljubil, da se bo vrnil domov… Ko sem ugotovila, da ločitev nikamor ne teče, sem se odselila, sam je zapadel v depresijo, se nekaj mesecev pobiral, živel še naprej sam itd..

Sedaj pa je njun ločitveni postopek stekel, sam pravi, da mu je žal da se je tako obnašal, vendar da so bili nanj taki pritiski iz strani družine, da ni več vedel kaj je prav in kaj ne.. Želi, da se vrneva skupaj, takoj po njegovi ločitvi itd…

Problem pa vidim predvsem v tem, da sam ne zdrži brez svojega otroka. Ni dogovora kdaj se bo z njim videval, pač se bodo sproti dogovarjali ipd..meni pa zadeva ni všeč, kajti sama želim, da če si želi ustvariti življenje z mano, se pač mora odločiti, da je to prioriteta in ne njegov otrok. Vem, da se to grdo sliši, vendar vidim tega otroka, ki je že odrasel (16 let) kot nekoga, ki nama je povzročil veliko trpljenja (razna izsiljevanja ipd..). Ne morem ga sprejeti, še manj on mene. Zdaj, “mojega” partnerja imam še vedno rada, čeprav mi je naredil veliko hudega, vendar ne prenesem dejstva, da bo vsakič ko bo zvonil telefon, da si je ta otrok izkrivil en las, tekel k njemu in pozabil, da si gradi življenje z mano. Poleg tega ne prenesem dejstva, da nimamo planov, pač pa se bomo sproti dogovarjali…

Kaj predlagate?

Ne razumi mojega pisanja kot kritiko, le povedala bi ti rada, da je otrok pri šestnajstih še otrok. Imam dva, že malo starejša, pa sta še otroka. Če se je njegov oče odselil, ga je prizadelo in si ga je hotel priboriti zlepa ali zgrda, tudi z izsiljevanjem, ker je bil v stiski. Mislim, da bi ti pomagalo, če bi v tem videla nekaj pozitivnega, namreč tvoj moški poskuša biti dober oče in če boš imela z njim otroke, se boš lahko zanesla nanj kot na očeta. Stiki, ki niso planirani so zate sicer moteči, a kadar te otrok rabi res ne moreš pogledat na koledar in reči počakaj na torek. Če se boš uspela znebit svoje jeze na otroka in če boš videla v svojem partnerju dobre lastnosti, ki bodo tudi tebi prav prišle, ti bo lažje.

Hvala nastja, vendar imam tudi jaz svoje življenje, ki pa ne more biti podrejeno njegovemu otroku. Ne moreva planirati počitnic, vikendov ipd.., ker sva neprestano na stand-by-u kdaj se bo otrok zmislil poklicati in kdaj bo mogel teči k njemu. Poleg tega je tukaj veliko dela tudi njegove žene, ki nikakor ne sprejme dejstva, da jo je zapustil. Verjamem, da je zanji hudo, vendar sedaj je že dve leti odseljen, bi lahko stvar že sprejela po moje. Ne vem..bom poskušala čimveč pozitivnega potegnit:)

V dvomih, jaz ti bom povedala eno kruto resnico, ampak prej ko se z njo sprijazniš, boljše bo.

Zapletla si se pač z neodločnim človekom brez hrbtenice, ki bo imel celo življenje težave s posledicami sprejemanja svojih dejanj in bo s svojim nenehnim cincanjem povzročal bolečine vsem okoli sebe.

Dokaz tega je pa to, da je sedel na dveh stolčkih pred ločitvijo in cincal med ženo in med tabo. Noben moški, ki zna sprejemati podledice svojih dejanj, ne cinca, ampak se odloči in stoji za tem. Seveda je vsaj 80% vseh poročenih moških, ki se zapletejo z drugo žensko in potem vlečejo obe zvezi v nedogled, ravno neodločnežev brez hrbtenice in če se zapleteš s poročenim, ki ni pripravljan takoj pustiti partnerke, je največja možnost, da nabašeš na tak nezrel in značajno šibek osebek. Žal, med ženskami, ki dobijo ravno takega, si tudi ti.

Torej, izbira je na tebi, tvoj partner se spremenil ne bo. Ali boš pač poskušala živeti z neodločnežem, ki nikoli ne bo mogel zares postaviti meja svoji ženi in svojemu sinu (že zato, ker ima slabo vest in ker se ni sposoben odločiti, ne) ali pa ga pusti in si najdi koga drugega, ki ne bo imel težav z neodločnostjo že prvi mesec, ko se bosta spoznala.

Lepo pozdravljeni,

Razumem vašo stisko, s katero se soočate.Ste v nekakšnem začaranem krogu znotraj katerega si nekako ne morete urediti življenja in tudi stvari niso odvisne samo od vas, ampak je tukaj tudi partner, ki ga močno obremenjujejo odnosi, v katerih je živel do sedaj.

Prav imate, hitro lahko koga potegne k temu, da vas obsoja, saj vendar ne morete sprejeti njegovega otroka, ki je za starša vsekakor prioriteta. Otrok je tudi njega in njegovo ženo povezal na način, ki ga ni moč kar tako razvezati in tudi po ločitvi ostanejo vezi, ki so globoke in čustvene, pa naj se je dogajalo tam kar koli – veliko lepega ali grdega. Odnos med dvema, ki sta skupaj dala življenje novemu bitju, je drugačen od vsakega drugega odnosa, v katerega stopamo in ko nam več ne ustreza pač pojdemo svojo pot. On pa prav tako kot ona nikoli več ne bosta mogla odditi en mimo drugega ne da bi čutila, da je zraven njiju zmes še nekdo, ki ju povezuje na prav posebnem nivoju. Tudi če se nikoli več ne sestaneta bosta v sebi nosila sled drug drugega in se je prav gotovo zavedala. Le če bosta dodobra prečistila njun odnos bosta lahko kvalitetno zaživela vsak po svoje, sama ali z novim človekom, toda vez med njima ostaja.

To dobro in močno čutite tudi vi, še predvsem pa čutite vez, ki je med njim in otrokom. Pravite da je otrok že odrasel – otrok pri 16. letih še zdaleč ni odrasel in je v bistvu v najtežjem obdobju svojega življenja – trenutno se išče, sooča z vprašanji, ki jih prinaša odraščanje in sprejemanje novih vlog v svoji identiteti. In glede na to, da je moral sprejeti tudi razhod staršev je čisto možno, da bo njegovo odraščanje še napornejše in da se bo doba odraslosti časovno nekoliko zavlekla v kasnejše obdobje. Ločitev staršev namreč pušča sledove in otroci so ranjeni na čustvenem in drugih področjih, potrebujejo prisotnost staršev, še posebno tistega, ki je odšel, potrebujejo varnost in gotovost, da s tem, ko sta se starša razšla, da s tem, ko je oče zapustil mamo, ni zapustil tudi njih. Potrebujejo zagotovilo, da je starš zanje na razpolago, ne glede na vse kar se je med njima zgodilo – otrokom ločitev požene strah do najglobljih vlaken njihovega bitja, pa naj bodo majhni, mladostniki ali skoraj odrasli. V kolikor sta z očetom tesno povezana se tudi čutita in doživljata in vaš partner čuti stisko svojega otroka, hkrati pa doživlja tudi bolečino ob ločitvi od njega, zato mu je na razpolago kadarkoli ga otrok potrebuje. To je naravna drža dobrega starša in dokler sta starša skupaj te stvari potekajo popolnoma naravno in spontano, nastopijo pa težave, ko sta starša ločena in si eden od njiju želi ustvariti novo družino – takrat je ta prvotna funkcija in prvoten odnos okrnjen in starš je pred vprašanjem na katerega je težko odgovoriti – kako služiti dvema družinama in obema predano – kdo je na prvem mestu – prvi otrok ali nova družina – je sploh možno izbirati?

Ob tem odigra zelo pomembno vlogo nov partner, ki lahko s svojim razumevanjem situacije olajša stisko svojega partnerja in njegovega otroka. Preprosto sprejmite tega otroka, ki je v bistvu del vašega partnerja – v kolikor iskreno ljubite njegovega očeta imate radi tudi njega – ta otrok vendar je in ostaja del njega in je z njim neločljivo povezan za vse življenje. Ko bosta oba čutila, da jima dovoljujete, da še vedno lahko imata drug drugega ne glede na to koliko se potrebujeta bo njuna stiska manjša in lažje bosta prenašala daljše ločitve ali pa boste vi lažje sprejeli njuna druženja in po možnosti tudi vaša skupna druženja. To vam bo odprlo srce in življenje boste lahko videli v novih barvah, nič več se ne boste počutili zapostavljena, ampak boste še globlje vzljubili svojega partnerja, kajti v njem boste lahko začutili skrbnega očeta, ki zna imeti rad svojega otroka, ki zna bit oče in oba vam bosta za vašo držo hvaležna.

Ne vem kaj se točno dogaja med vami in tem otrokom, je razumevanje ali napetost – niste ničesar napisali, pa tudi to ne, če ste sama že mati ali niste.

Lahko pa vas razumem kako se počutite, ko partner nemudoma odhiti k otroku, ko ga le ta pokliče. Čisto možno je da čutite, da oba pretiravata, v tem smislu, da bi mnoge stvari lahko otrok rešil sam ali da mu morda oče daje potuho okrog določenih stvari ali ga razvaja – ugotavljam, ker niste točno napisali. In tudi če gre za to – poskusite razumeti, da vaš partner v običajnih okoliščinah ne bi reagiral tako močno zaščitniško in ne bi pretiraval z zaščitniškostjo, vendar pa v situaciji, v kateri so se znašli kot družina, tako on in otrok drug drugemu celita rane – v tej zgodbi so bili poškodovani tako otrok, kot njegova mama in oče. Pomagajte vašemu partnerju da se s rezanjem od otroka in trganjem vezi ne rani ponovno.

Pogovorita se kdaj o tem kako se počuti ob teh situacijah, v tej zgodbi in nastavite svoje življenje tako, da vam nikoli ne bo potrebno doživljati trpljenja, ki so ga deležni tisti, ki jim razpade družina.

Verjamem, da vam resnično ni lahko in da dane situacije vzbudijo v vas veliko jeze s katero ne veste kam jo naj usmerite. Morda vam bo lažje če boste pogledali iz drugega zornega kota. Niste v lahki situaciji, prav tako pa ne tudi vaš partner – prisluhnite njegovi stiski, morda vas preseneti koliko lahko sprejmemo, v kolikor nam nekdo razloži zakaj mu neke stvari veliko pomenijo, zakaj mu njegov otrok tako veliko pomeni.

Bodite lepo

Ps: sedaj sem prebrala še vaše drugo pismo v katerem pravite, da je že dve leti tega – dve leti zagotovo ni dolgo obdobje in težko je reči v kolikem času naj bi kdo sprejel dejstvo, da je bil zapuščen ali prevaran, še posebej v kolikor si mati in ločitev ter razpad družine doživljaš popolnoma drugače in globlje – občutja, ki se ob tem vzbudijo so vse prej, ko nekaj kar se lahko sprejme – družine naj vendar ne bi razpadale, pa se vendar dogaja in človeku je potrebno dati prostor in čas, da izžaluje in sprejme, da se ni izšlo tako, kot je upal in hrepenel. Ljudje smo vendar čuteča bitja in ta gospa, četudi morda počne stvari, ki za vas niso najbolj prijetne, to počne le v krču krika, ki sporoča le eno, da tako kot vi in mi vsi tudi ona ne bi rada bila zapuščena.

Pozdravljena !
Kdor ni opravil s preteklostjo, ne more kvalitetno živeti za jutri…. Mislim da je s tem povedano veliko. ON je on, dogajata se mu dve večji zadevi in jima ni dorastel. Ne še. In če ne boš nikakor mogla razumeti da bo njegov otrok VEDNO pred teboj, potem bodi fer in ga pusti, naredila boš uslugo obema.

draga sončnica,
hvala lepa, tvoje besede so mi veliko povedale, zelo lepo si napisala. Sama nimam otrok, bližam se 30-im, on pa je že nekaj let čez 40, morda tudi zato tega (še) ne razumem tako dobro. Moram pa še povedati, da se velikokrat sprašujem kaj je tako hudega otrokom, saj sem sama tudi otrok ločenih staršev, ki so se razšli, ko sem sama imela 12 let, pa se mi ne zdi, da sem kaj grozno trpela. SPloh pa se mi zdi, da če se dva ne razumeta več, je tudi za otroka veliko bolje, da se razideta, kajti mu dajeta napačen vzorec ljubezni.

Ne vem, bom še kaj sporočila kako se zadeve iztekajo.

brez skrbi, da ga bom pustila, če se ne bom zanj počutila dovolj pomembno..tako sem naredila tudi prvič, ko sem se odselila od njega.

Pozdravljeni še enkrat,

odgovor, ki sem ga pripela včeraj sem pripela pod napačno pismo, morala bi ga k temu.

Bi pa dodala še sledeče. Še enkrat sem prebrala vaše pismo in da, pišete, da je napetost med vami in njegovim otrokom, da se ne morata sprejeti. Ob tem vam moram povedati sledeče – in poskusite to sprejeti, ne da bi se počutili kritizirane ali nerazumljene, temveč poskušajte pogledati iz zornega kota tega otroka, kako on doživlja:

V odnosu med vami in otrokom boste lahko ključne spremembe dosegli le vi, vi imate ključ do tega, da se tukaj stvari postavijo na novo. Ko ga boste sprejeli, da on vas v resnici ne more sprejeti, da vas ne mara, da se počuti do tega popolnoma upravičen, kajti stojite na mestu, na katerem bi naj po vseh pravilih srca stala njegova mati, nikakor ne more sprejeti, da oče odhaja z drugo žensko in mater zapušča – šele, ko mu boste dovolili, da vas ne sprejme in njega popolnoma sprejeli v tej njegovi bolečini – ga razumeli, zakaj tako doživlja, koliko ga vse to skupaj boli – takrat vas bo lahko sprejel. In čisto možno je da vas bo tudi vzljubil – ko mu boste dovolili, da lahko čuti tako kot čuti, ko boste lahko v sebi začutili, da je do tega tudi upravičen, kajti ugledali ga boste kot otroka, ki mu propada družina, ki mu razpada tisto edino, kar v življenju šteje, takrat se bo zgodil čudež – morda ne takoj, zagotovo pa bo vaši drži sledilo olajšanje na drugi strani – dovolili mu boste izraziti sebe in spoštovali njegova čutenja, njegovo bolečino. Le to išče. Ob tem pa seveda tudi rabi čas, da tudi sprejme spremembe, ki so se zgodile.

Da boste lahko zavzeli ta odnos je pomembno da dojamete svojo vlogo v njihovi zgodbi. Vi ste tista, ki prihajate v njihovo zgodbo naknadno, pred vami so bili tukaj njegova mama, oče in on. Sin bo za vedno ostal njemu najbolj pomemben kot otrok, vi pa boste lahko najbolj pomembna kot ženska – tukaj je razlika – ne more postaviti otroka na drugo mesto, da boste vi dobili prvo – lahko pa je otrok na prvem mestu kot otrok in vi na prvem mestu kot ženska. Ko bosta pa imela otroke tudi vidva, bodo otroci enakovredni zanj tako prvi kot vsi naslednji – otroci so vendar otroci iz prvega ali iz drugega zakona – tukaj ni nobene razlike. Ni pa lahko za žensko, ki prihaja v takšno nekoč že oblikovano zgodbo – ste resnično pred težko nalogo – radi bi si uredili življenje, pa je hkrati tukaj otrok, ki ga on ne more izbrisati in vedno znova se vse postavi na glavo, ko ga le ta potrebuje – plani propadejo in načrt za tisti dan se nemudoma spremeni. Zato pa je za vas zelo pomembno, da se sama pri sebi vprašate ali boste temu načinu življenja kos, ali lahko premorete dovolj ljubezni in razumevanja, da vse to sprejemate. Ob tem pa nikakor ne mislite, da če bo vaš odgovor ne, da to pomeni, da ste slaba, da ne znate razumeti dovolj globoko. Nikakor ne. Morda pač hrepenite bo bolj urejenem življenju, brez predhodnih zgodb in podobnega. Potrebno se je dodobra pogovoriti sami s sabo in s partnerjem, kaj si v resnici želita. Kajti dogajajo se tudi primeri, ko ljudje s podobnimi zgodbami kot je vaša zaživijo na novo – popolnoma naravno – stvari kar stečejo, otroci in novi partner se enostavno razumejo in zafunkcionirajo v novih vlogah – vsaka zgodba je drugačna in če morda ne bo šlo, še ne pomeni, da vi ali vaš partner nista znala postopiti, morda je včasih potrebno imeti globlje razumevanje in sprejeti sebe in drugega, da pač nisi bil ali ni bil kos nalogi, ki je vse prej kot lahka. Morda pa nam včasih življenje namenja druge poti, kot tiste po katerih želimo trenutno stopati in so zato te po katerih bi mi radi hodili postavljene z dodatnimi ovirami, da bi na koncu vendarle skrenili iz njih in se vrnili na tista, ki jih življenje ponuja kot bolj prava – za vse vpletene bolj odprta in prehodna.

Pa veliko sreče, predvsem pa razumevanja za stisko drug drugega.

Čeprav mislim, da sem že veliko povedala, pa bi na to, kar ste napisali dodala še sledeče:

pravite, da imate tudi sami izkušnjo z razhodom staršev in bili ste še mlajši od tega fanta, pa ste vse skupaj lažje sprejeli. Ob tem bi se bilo zelo dobro vprašati ali ste res lažje sprejeli ali pa ste morali tiste občutke, ki so se vam ob tem porajali zatreti, ker ni bilo nikogar, ki bi jih ovrednotil, ki bi vam prisluhnil. Ljudje smo namreč narejeni tako, da če je pretežko in če ni rame na katero bi se lahko oslonili, stopimo na svoje noge, pa čeprav je to že zelo zgodaj in gremo naprej, potisnemo na stran svoja občutja in tesnobo, kajti sicer bi zelo težko preživeli. Če mi nihče ne prizna, da mi je težko, da me boli, kar se dogaja, mi najverjetneje res ni težko, si le domišljam in zato bo bolje, da ne dramatiziram, saj mi vendar ni tako težko – tako razmišljamo, vse dokler se morda po nekem čudežu ne pojavi nekdo, ki nas razume, ki mu je mar za naš notranji svet, ki nas doživi, začuti in odpre, ki mu lahko povemo kako nam je v resnici – takrat steče notranje ozdravljenje, ki je čakalo, na situacijo, v kateri bo varno biti tudi ranljiv.

Morda pa ni bilo tako in ste ena tistih srečnih duš, ki premorete dovolj razumevanja za življenjske situacije, da vas ne potolčejo, da veste, da morda ni ravno lahko, je pa bolje tako, kot pa da bi starša in z njimi tudi vi trpela samo za voljo tega, da družina ostane skupaj. Ja res je zelo veliko vprašanje ali je smiselno vztrajati v kolikor vse kaže na to, da bi bilo prav, da se poti razidejo…. Vendar pa je od situacije do situacije od človeka do človeka različno – vsak od nas dojema drugače, ene prizadenejo že majhne stvari do dna duše, drugi lahko velike in težke prenašajo z razumevanjem v srcu – pa tudi razlika je v tem kako je družina funkcionirala, ko je bila še skupaj – močnejše kot so vezi in povezanosti bolj bolijo trganja le teh. Pogovarjajte se, morda pa lahko drug drugemu veliko daste, morda boste ob njih tudi vi prvič deležna, da vam bo nekdo prisluhnil kako je bilo vam, da vam bo nekdo dovolil, da ste lahko prizadeta za tisto, kar se je dogajalo pri vaših 12-ih letih.

Srečno

kako pa naj sprejmem dejstvo, da vsak vikend teče k svojemu otroku in si ne moreva privoščiti niti enega vikenda zase, za prvi maj bo šel z otrokom na počitnice, itd..midva sva pa kaj??

sončnica, kje si našla “mir v sebi”?

Oseba A = v dvomih, oseba B = pomembna, oseba C = A + B ???
OK, ni problema :)))

“kako pa naj sprejmem dejstvo…” Četudi si sama hči ločenih staršev (od svojega 12. leta), zelo lepo če ti je bilo dano da tega nisi bog ve kako občutila, to še ne pomeni da je njegov otrok pri svojih šestnajstih letih odrasel, zrel in še kaj. Ne, zadeva je še toliko bolj komplicirana ker gre pri tej starosti za puberteto, pa dodaj sem še izgubo starša ki to zanj definitivno je, dodaj k temu še otrokov občutek da mu je očeta nekdo vzel in nenazadnje dodaj še otrokovo ugotovitev da ga ne sprejemaš. Je lahko bolje ? Dobro da ni slabše.. To si priznala, napisala. In če apriori nekoga ne sprejemaš, ni nobene šanse da z njim zgradiš kak odnos zaupanja.

Mislim da ti na tem niti ne delaš, imam občutek da si glede tega posesivna do partnerja in neglede na to da te ima rad, te bo na isti način tudi izgubil. Teža bremena bo zanj prehuda, verjemi. Če le je kaj moškega v njem.

Dejstvo je da sama še nimaš otrok, od tod tudi morda še nimaš tega starševskega občutka, tega ti nihče ne zameri. Zavedaj pa se da si se sama “zapletla” v tako zvezo, generacijsko starejšim moškim, tako da ne pričakuj mehkih variant. Življenje je vse prej kot to.

Vem da ti odgovor morda ne bo všeč, toda apriori dobim izpuščaje ko kdo napiše tako kot ti glede “obtoževanj” ki to niti niso. Če si pričakovala same vzpodbudne in pritrdilne odgovore, si se itak zmotila. Potem niti ne bi rabila drugih mnenj. Mislim da je tu kar nekaj ljudi z bogatimi življenskimi izkušnjami ki znajo optimalno odgovoriti, svetovati in izraziti svoje mnenje. Ljudi, kateri imajo hrbtenico. Kot vsak nasvet, vredno ga je upošti. Vsako dejanje je lahko hipno, lahko pa je preudarno. Čim več takih ti želim, pa da se v tej situaciji celovito najdeš. Ne zaradi njega, zaradi sebe. Drugače bodo spet selitve…

Cec

Lep pozdrav!

Ker spremljam odgovore na vaše pismo, sem zasledila, da ste tudi sama iz ločene družine. Ta otrok vam je prinesel blagoslov. V vsem besu in jezi, ki ga čutite do njega, je najverjetneje ta stavek zelo mimo. Pa vendar si dajte toliko prostora, da začutite in prečutite ločitev svojih staršev. A resnično ni nobene povezave? Spet se je pojavil nekdo, ki je pomembnejši od vas in vi ste kot druga vijolina. To pa je vzdušje, ki ga vi zelo dobro poznate. Gospa, od kje vam ti modeli. Ena bolečina zavrženosti in zapuščenosti se odpira ob tem. Vi zelo dobro veste, kako se ta otrok počuti. Besna ste nanj in jezna in ne morete začutiti njegove stiske in bolečine. Ko boste njega začutila, boste začutila sebe, saj ste bila na zelo podoben način zapuščena, ko ste bila otrok. Morda ni šlo za popolnoma identične dogodke, kaj pa ste na čutenjih doživljala, pa je najverjetneje zelo identično, saj ni naključje, da ravno vi ob tem moške in tem otroku, ki vam prebuja neka čisto svojska čutenja, ki bi jih vi najraje odgnala od sebe, ravno tako kot tega otroka. V napoto vam je ta otrok, odveč je, besna ste nanj, sovražite ga. Če pogledava te besede, vse to čuti ta fant. Besen je nase, počuti se kriv, zavržen, odgnan, bori se za zadnje bilke, da bi obdržal očeta v stiku. Ločitev za otroka ni nikoli preprosta. Če otrok nima prostora, da bi govoril o svojih občutkih, jih zatre, odreže del sebe.
Česa v resnici vi pri njem ne morete sprejeti, katero čutenje se vam prebuja ob njem, ki ga ne morete sprejeti pri sebi?

Naše življenje in odnosi, ki jih kreiramo imajo vedno odgovor v našem čustvenem svetu, razmislite o tem.

Želim vam vse dobro v bodoče.

SPoštovani ga. Sabina,
mislim da ste stvar kar zadeli, saj se vedno znova počutim premalo pomembno. Ne vem v čem je problem, saj ločtive svojih staršev nisem sprejela kot tragedijo, živeli smo naprej, vsak s svojimi obveznostmi, sama sem hodila v glasbeno šolo, se ukvarjala s športom, diplomirala, dobila dobro službo, bila v resni zvezi itd…torej sem čistno normalno zaživela. Verjetno pa se je kje v meni skril ta strah ali jeza, vendar ne znam do nje, da bi sprostila. Kako torej naprej?

Glede tega otroka mojega sedanjega partnerja pa moram povedati, da ga vidim kot razvajenega, v vato zavitega, sedaj ob ločitvi pa še toliko bolj vsi skačejo okrog njega. Vem, da se morda grdo sliši, vendar samo priznavam kako jaz zadevo vidim (čeprav se bo cec verjetno oglasil, da sem sama kriva itd…), rada bi razumela in drugače videla stvari, pa ne gre. Vedno znova se mi zdi, da je ta otrok središče sveta in vedno bolj mi gre na živce. Ga. Sabina, predlagajte kaj naj.

hvala

Predraga v dvomih

Verjamem, da ti je težko in dokler ne boš popolnoma odprto sprejela partnerjevega otroka ti bo težko. Nikoli ne bo lažje, vedno bo le težje , če ne boš zmogla tega koraka, ne glede nato, koliko je danes star otrok in bo star čez 10, 20, 30 let, vedno bo to otrok tvojega partnerja.
Če ga ne zmoreš sprejeti, brez vseh zahtev, boš VEDNO izvisela.

Zakaj ti to lahko napišem. Sem vdova, mož mi je v trenutku umrl pred dvema letom in pol. Otroka sta stara 15 in 10 let. Ampak onedva bosta vedno moja otroka, na prvem mestu, vedno bomo le mi trije vedeli kaj in kako smo nekako preživeli osebno tragedijo. Kogarkoli sem in bom še spoznala, vedno sta in tudi bosta otroka na prvem mestu. Sama jih moram peljati čez puberteto, zavedam se te velike odgovornosti. Zavedam se, da ju ne smem držati, temveč spustiti v ta svet, ne glede kako bo potekalo moje življenje. A moje naročje mora biti vedno nesebično odprto za njune težave. Naučiti ju moram reševati probleme,….

Ko sem si naredila razpredelnico in secirala svojo odvisnost od moža sem ugotovla, da bi imam teoretične možnosti, da ga ena ali več oseb popolnoma nadomesti.

V enem polju pa ni NOBENEGA nadomestka: OČE MOJIH OTROK.

Otroka sta že in še bosta našla polno novih čudovitih prijateljev, znancev, podpornikov, učiteljev, ljubimcev, poslovnih partnerjev,…. EDINO OČETA JIMA NE MORE NIHČE NADOMESTITI.

Želim vam vse dobro.

Ana

Cec ti ni še nikoli in ne bo napisal “da si sama kriva itd”, ni v njegovem slogu. Verjetno pa res vse kar ni DA razumeš kot napad nase.

Se pa strinjam da se svet vrti okoli otroka; verjetno z nekim namenom da mu olajšajo bolečino, ne da ga zavestno razvajajo ali celo ščuvajo proti tebi. Vem da tebi v tej situaciji ni lahko, probaj pa konzumirat še kak tukaj napisan nasvet, čeprav v strokovnost tukajšnje svetovalke sploh ne dvomim.

Srečno, Cec.

mama Ana,
sama vem, da bo On njegov edini oče in za večno, razumem tudi da ga imam verjetno zato tako rada, ker poskrbi za svojega otroka itd.., vendar ne morem razumeti, da je do njega tako zaščitniški, da ima ta otrok vedno prednost pred nama, da so vikendi namenjeni otroku in ne grajenju najinega odnosa in prihodnosti.

Vem, da je kruto, vendar moje mnenje je, da se bo mogel odločiti ali bo njegova prihodnost ta, da bo živel le za tega otroka in skakljal sem in tja vsakič ko bo zvonil telefon ali bo živel svoje življenje (z mano) in otroka vključil v svoje živeljenje. Sedaj se namreč On vključuje v otrokovo življenje, se mu prilagaja, ga sprašuje kdaj se lahko vidita itd..

cec, brez panike, tudi tvoje mnenje upoštevam in znam sprejeti kritiko. Vendar dejstvo je da tu gor ljudje sprašujemo za nasvete, ki nam bodo olajšali življenje, za kritiko lahko prosim vsakega na ulici. Poleg tega pa tudi sama dobro vem, da je zadnja in najhujša možnost “odditi” – to lahko naredim tudi brez nasveta, vendar tukaj prosim(o) za nasvete “kako zdržati in obstati”. Odidemo lahko vedno, vsi. Ni tako?

Če je pač tko naneslo,da si se zapletla s poročenim moškim ki ima otroka,ki je danes ločen in ima še vedno otroka in imela ga bo tudi jutri..bi morala pričakovati od njega edino to kar je počel in kar bo počel,imel rad svojega otroka,bolj kot tebe ali katero koli drugo žensko(jasna slika,če je varal ženo ,bo tudi tebe, ..če pa na vse skupaj pogledaš iz svetle plati,če bost imela kdaj otroke,živela skupaj ali če pač nebosta ostala skupaj-vse je možno..nihče ne pozna jutri..vedi nekaj da bo imela rad tudi vajinega otroka-kajti mater ne boli nič tako kot to če oče nima rad svojega otroka,ta bolečina se ne more primerjati s tisto ko se razideš s partnerjem,vedno pride drugi-boljši,slabši vendar to ni pomembno..pomembno je da lahko sklepš po odnosu do enega otroka -za drugega.

Oooo hvala “v dvomih”, sem počaščen :)))
Bom to tudi takoj negiral, da se ne bomo kaj preveč posipali z pepelom… Je že ok da tukaj sprašujejo(mo) za nasvete, to vsekakor, je pa potrebno to prenesti v svojo vlogo. No, če se nekako razumeva, dajva probat to nekako nadaljevat na hudomušen način: jaz ti bom točno prognoziral bodočnost: če boš zdržala ta pritisk, bosta celo ostala skupaj…
To je to.

Dajmo pogledat to še realno, pa spet ponovim: nimaš še svojih otrok, ne moreš vedeti… Veš, zadeva je še dokaj sveža. Bo res tako da bodo ti njuni stiki vsaj še nekaj časa potekali na ta način, pa se bo to kasneje normaliziralo. Otrok se bo temu privadil, on umiril. Sedaj pa ravno iz tega vidika da ustreže otroku (v puberteti), prizadetemu itd., pač ustreže. In tukaj si sedaj ti; morala boš iti skozi blato in trnje, toda če je ljubezen med vama trdna, bo to šlo. Sami ti je všeč da je karakterno tak da poskrbi za otroka, torej vedi da bo tak človek znal poskrbeti tudi zate. Samo čas mu daj. Pred vama so meseci in leta, dovolj priložnosti za vse lepo in nedoživeto. Če si na to pripravljena, bo to prišlo. V nasprotnem primeru pa s kom drugim. In on tudi…