Ko sem včasih pomislila na to, da bi se midva kdaj razšla, se mi je zdelo to tako nemogoče, tako tuje..da se to vendarle dogaja le nekaterim.
Zdaj stojim pred odločitvijo sama. Da ali ne?. Naj povem, da že več kot desetletje živiva skupaj, imava otroka starega štiri leta. Sicer zelo priden, povsod priljubljen, danes tudi poslovno uspešen, a kolikor dolgo ga poznam, je bila njegova šibkost ljubosumnost. Tako sem z leti postala popolnoma prilagojena njemu, delala tako, da je bilo všeč le njemu. Vsake toliko časa verbalni spopadi, nekajkrat tudi fizični obračuni in vso razbijanje stanovanja, ki spada zraven. Od zadnjega fizičnega napada je minilo par let, ko sva bila še brez otroka. Veš čas sem upala, da se ne bo več ponovilo, da bo otrok le premagal njegovo bolestno ljubosumnost. A sem se motila. Zopet je počilo zaradi popolna nedolžne stvari. Ne vem, kaj se je tokrat prelomilo v meni, a tega ne morem več spregledati v takšni meri, da bi lahko peljala naprej. Ko se spomnim tistih trenutkov sredi noči in zraven otrokovega joka, razmišljam o tem, ali res moram tako živeti. Ali nisem vredna drugačnega življenja in predvsem, da zaščitim otroka pred nasiljem.
Sem vse bolj prepričana, da odidem. Tudi povedala sem mu, kaj čutim do njega in da nameravam oditi. Obžalije, da je to storil, ponavlja, da tega ne bo storil nikdar več in me prosi naj zaživiva drugače. Jaz pa ne verjamem ničemur več. Če je sposoben to storiti enkrat, bo še ponovil. V dilemi sem, kaj storiti.

Kaj se je takrat prelomilo v tebi? Hvala Bogu, na dan je pokukalo spoznanje! In ko človek po vseh stranpoteh končno pride do spoznanja, ga nič več ne obdrži med kladivom in nakovalom. Tja v resnici ne spada več, ker je dojel globoki smisel lekcije, ki jo je dal skozi. Tudi partner mora dojeti svojo zmoto! Saj na intelektualnem nivoju itak ve, da je sleherni njegov izpad pripomogel k tvojemu umiku, ampak vse to mora spravit na doživljajski nivo. Šele potem ga bo streznilo, šele praznina mu bo prinesla spoznanje o posledicah njegove agresije. Odhod nikakor ne sme biti tvoje maščevanje! Le življenju dovoli, da tudi partner izkusi, kar mu je namenjeno. Ker če mu boš še naprej popuščala, se ljubosumja nikdar ne bo rešil, pa še trpela boš za povrh. Toliko pa že moramo spoštovat sami sebe, da prisluhnemo notranjemu glasu, ki nas nezmotljivo vodi do modrosti. Vse dobro!

Ljubosumje je huda bolezen, po moje neozdravljiva. Vse izpeljanke iz tega so hinavščina.. Očitno so tvoja čustva do njega zamrla, pravilno razmišljaš o svoji poti.

Jml,

če se je tvoj partner zaradi ljubosumja že večkrat “spozabil” in se te fizično lotil (da o psihičnem izkoriščanju niti ne govorim) težko verjamem, da se bo spremenil. Ker ljubosumje je bolezen in ti nisi zdravnik, da bi jo pozdravila ampak predmet njegovih izpadov. Če te že ni, te bo psihično poivsem ubil. Izgubila boš svojo identiteto, če boš živela in delala samo tako, da bo všeč njemu. Si želiš živeti večnem strahu, da jih boš “kasirala”, če se boš z nekom samo malo bolj prijazno pogovarjala? Na koncu boš zasovražila sebe, ker si dovolila, da nekdo tako manipulira s tabo in te izkorišča.
Koneckoncev in predvsem pa je tu še dete, ki vse to (in še bo) gleda. Ne dovoli, da bo to njegov vzorec in popotnica v odraslost.
Žal mi je, da ti ne morem napisat kaj bolj vzpodbudnega. Lahko se poskušaš še enkrat usest z njim, predebatirat stvari, mu mogoče predlagat, da si poišče strokovno pomoč. Lahko mu verjameš še enkrat. Ampak, v otrokovo in svoje dobro, naj bo to zadnjič.

Veliko sreče vsem.

Živjo!

Ja, si vredna boljšega življenja. Čas je, da odideš.

Vendar razmisli, zakaj si dovoljevala nasilje nad sabo. V pomoč ti bo terapija pri dobrem psihologu, kajti tvoji načini obnašanja izhajajo iz tvoje stare družine. Z ločitvijo boš samo odšla od nesprejemljivega partnerja, potem te pa čaka še, da delaš na sebi in da začneš ravnati drugače.

Tvoj partner je nasilnež. Kljub obžalovanju in obljubam se lahko zaneseš, da se bo nasilje ponavljalo in še vedno hujše bo. Iz tega lahko izstopi samo s pomočjo strokovnjaka – če se odloči za zdravljenje. Ampak zaenkrat verjetno ne čuti nobene potrebe po tem, saj ti potrpežljivo prenašaš njegove izpade. Kaj lahko ti storiš za njega? Lahko mu samo jasno in glasno poveš, da je to nasilje in da je čas, da se zamisli nad tem, kaj dela s svojo družino.

Lp

V dilemi? Po tolikšnem nasilju? Ne morem verjet, da bi še kar naprej nastavljala hrbet človeku, ki se ne zna kontrolirat, človeku, ki ne loči med lastnimi blodnjami in objektivno realnostjo. Dobro, če te udarci tako zelo mikajo, le ostani pri njem, ampak vsaj otroka oddaj v rejo za ta čas, dokler se ti ne odpre….

Pozdravljeni!

V vas se je prelomilo, ko ste zaslišali otrokov jok, ob tem ko je oče pretepal mamo sredi noči. Niti v sanjah niste nikoli pomislila, da bo vaše življenje postalo takšno. Ne vem zakaj ste se ravno vi našla v odnosu nasilja. Ta odgovor imate vi. Vem pa, da boste morala to nasilje prekiniti. V sebi nimate “senzorjev” za strah, ali pa so zelo šipki. Najverjetneje sama prihajate iz družine, kjer je bilo nasilje, zato nimate notranjih mej, ki drugim sporočajo, do kje lahko gredo pri vas. Ni naklučje, da ste izbrala moškega ob sebi, ki je ljubosumen. Kje vam to odzvanja in kaj vam prebuja iz preteklosti? Katera čutenja iz vajinih izvirnih družin so se ponovila v vajinem zakonu? Nekako ne morem mimo tega otroškega joka, saj imam občutek, da ste ga vi že nekje slišala. Morda je bil celo vaš? Gospa, jaz resnično ne vem, verjamem pa, da vi zmorete sebe zaščititi in svojega sina. Podoba, ki jo on dobiva o očetu, ni nič kaj spodbudna. Pa tudi podoba ženske, ki jo ponotranja ob vas, je model, ki ga bo odnesel v svet in ga iskal pri ženskah.

Če boste ostala z njim, mora jasno vedeti, da je ta udarec bil zadnji in da mislite resno. On je v polnosti odgovoren za svoje vedenje in nima pravice položiti roke na vas. Predvsem vam mora biti ob njem varno, saj v takšnem nepredvidljivem okolju, nikoli ne veš, kdaj sredi noči boš slišal otroški jok, ker te partner pretepa? In ne nazadnje, kakšno samopodobo bo otrok nesel v svet in kakšni bodo njegovi odnosi? Pa ne, da ste česarkoli kriva. Postavite pa jasno mejo, do kje lahko gredo drugi. Nihče nima pravice se vas dotikati na nešpoštljiv način in vas ob tem še razvrednotiti ob otroku.

Verjamem, da se boste prav odločila. Verjemite vase in v svojo intuicijo. Želim vam vse dobro v bodoče.