Joj ta moj mož, se vam moram malo izpovedati. Včasih sem res besna naj in bi mu kar kufre spokala.
skupaj sva deset let, imava malo hčerko – 27 mesecev. Po večini kar gre, je vse lepo in smo srečni.
Samo kadar začne težit je pa tak, da bi mu tist mument dala podpisat ločitveni papir. Včasih popije pivo ali dve in je po njiju tako tečen, utruja in išče, da se morava skregati. Takrat najde vse, moj odnos do njega, hčere, mojih staršev in ostalih ljudi, pospravljanja, kuhanja, …, skratka moti ga vse.
Mene pa moti to, da včasih (včasih 5x na mesec, drugič cel mesec nič) – odvisno od pogostosti in vrste obiskov, kaj popije in potem je čist drug, tečen, agresiven -z besedami, in kar išče kako bi se skregala. Jaz sem pa takrat tudi vsa besna in potem je kreg hitro tu.
To, da včasih spije kašno pivo me ne moti, moti me njegovo obnašanje po pitju. Mi ne preostane nič drugega kot, da sprejmem to njegovo tečnobo?

A da bi kar sprejela tole njegovo tečnarjenje? Raje se naj odreče alkoholu, če ve, da mu škoduje! Ampak vse to se dajta pogovorit, ko bo trezen. Kadar je pijan, ga raje pusti pri miru, bodi kot mutasta. Ker tako mu ne boš podala nazaj nobene žogice, pa bo moral odnehat, ko bo vse izstrelil.

Preostane ti vse, razen tega, da to sprejmeš. Mislim kot tutjs, povej mu, ko bo trezen. Ali pa morda napiši, da se ne bosta skregala, če se ne zaneseš nase, da boš lahko ves pogovor mirna.

Vem, da si takrat jezna, vendar ti svetujem, da takrat ne drezaš vanj. Pusti ga na miru, da se strezni.Potem pa mu povej tisto, kar ti je prejšnji dan ležalo na duši. V prvih letih zakona sem tudi jaz delalo to napako in se je vedno sprevrglo v kreg. Zdaj grem raje brat kako knjigo ali pa spat.

Kratko in jedrnato. Probleme je treba reševati … Če jih ne rešujemo (sproti!) … je to začetek konca odnosa! Če z nekdo noče reševati odnosa, pa je to že tako ali tako konec.

Pijanckov ne prenesem.

Težko je biti tiho,če te nekdo napada,žali ali pa tudi samo kritizira v stanju rahle neprištevnosti.Ga ni človeka,ki bi ga tako obnašanje ne ponižalo.
Moja izkušnja,na začetku,prvih nekaj let,sem se z njim prepirala,urnebes,naslednje dni kuhala mulo,mu stokrat očitala kaj je rekel,storil itd.Zdaj mislim,da je ravno to potreboval in izzival,torej,logično,da se ni nič spremenilo.
Potem sem ubrala drugo taktiko,ob njegovih izpadih hladnokrvno prijazna,vse sem mu dala prav,delala z njim v rokavicah ali se mu enostavno izognila.In glej TO MU SPLOH NI BLO VŠEČ,ampak je izzivalo vedno pogostejše in hujše izpade.Po nekaj letih je doseglo vrhunec in moj odhod je bil edino pametno kar sem lahko naredila.Zdaj sem že leto na svojem,on pa je baje celo prenehal s svojim početjem,saj doma nim nikogar,ki bi mu pri tem pomagal,pa čeprav samo s svojo fizično prisotnostjo.
Naj še povem,da drugače ni slab človek,je priden,sposobn,že mal deloholika,ni blo vsak dan na sporedu to njegovo norenje,ampak z leti se človek naveliča,vse postane hujše in težje preneseš nekaj,kar je v bistvu totalno nepotrebno.Problem je torej v NJIH samih,mislim,da boš težko kaj spremenila.Ali pa,jaz ti želim najboljši izid,vsekakor pa UKREPAJ!!!!!!!!!!
ČIMPREJ!

se čisto strinjam s silvano.

Moj kadar je pil, je tudi postal neznosen. Žaljiv, občutljiv, prepirljiv,…Očital mi je zadeve, o katerih pojma nisem imela. Pa sva se najprej kregala. Ko sem ugotovila, da je vedno slabše, sem bila tiho in prijazna – kot je silvana napisala. Nekoliko prej se je res nehal prepirati, ampak v meni je ostal slab občutek – zakaj moram vedno to prenašati. Zakaj si je prilastil pravico meni očitati stvari kot da je on brezmadežen?
Z leti se je ta njegova sprememba obnašanja pojavila tudi kadar je bil preveč utrujen, izčrpan, jaz pa sem vse to goltala. Nikoli ni bilo bolje
Res, da so bile tudi druge stvari, ampak ta je bila glavna.
Sedaj bo 4 mesece kar sva narazen. Mirno spim, pol manj dela imam, z otrokoma delamo kar hočemo. Pa še končno imamo lahko doma morskega prašička in mačka, kar on prej ni pustil.

Ravno danes ugotavlja kako je naporno biti sam doma z dvema otrokoma. On je tako močno utrujen, da kar ne zmore. Bogi revež. Vse kar sem mu danes rekla je bilo, da naj ta dan pomnoži s šest in bo dobil moj teden.
Če smo tiho ni nič bolje, samo bolj nas razjeda. Vsaj to je moja izkušnja.

Veliko sreče

Mišljeno je bilo takole: s pijanim človekom nimamo kaj razreševat, še z najmodrejšimi besedami ne moremo nič rešiti. Pogovorit se dajmo takrat, ko je človek trezen! Ja, moramo se pogovarjat! Ker če tlačimo v sebi vse ali samo del tega, kar nas tišči in bi morali izreči, s takšno pasivnostjo ne naredimo nič dobrega niti zase niti za skupnost. To je vzorec pometanja pod preprogo, ki ob prvi priliki nekontrolirano udari na svetlo. Prav od tod, ko težav ne rešujemo sproti, se porajajo očitki bližnji osebi, ki z vsebino potlačenih problemov nima nič skupnega. Zato pa – nič goltanja, lepo prosim!

Lep pozdrav!

Kot pravite ste zelo besna na moža, saj je z njim zelo težko, ko spije kakšen kozarec. Takrat utruja, vse ga moti, vi niste dovolj dobra zanj, otrok je odveč, vaši starši niso vredu…

Vaš mož je v sebi zelo besen in jezen, hkrati pa zelo sam in zapuščen. Ta občutja besa, ki jih doživljate ob njem, so njegova. Kot pravite, bi mu najraje kufre spokala ali podpisala ločitvene papirje. Veliko zavrženosti nosi ta gospod iz svoje prvotne družine. V sebi nosi globok strah, da bo zapuščen, da ni dovol dober, sprejet, da ne pripada. Vse naredi, da v vas vzpodbudi razmišljanje, da bi ga pustili, hkrati pa se ravno tega smrtno boji. Vsa njegova tečnoba, utrujanje, je samo zunanja fasada, da ne bi nihče opazil, koliko je v sebi ranljiv in izgubljen. Hkrati pa je ta tečnoba velik klic po objemu in sprejetosti. Ko ga boste začutila v njegovem njotranjem svetu, tega otroka v njem, ki mu v otroštvu najverjetneje ni bilo lahko, boste do njega pristopila s sočutjem. Takrat se vas njegova tečnoba več ne bo dotaknila, ker boste vedela, da je to njegova stiska zavrženosti in bolečine. In vsakič vedno znova ko teži, vam sporoča kako se v sebi počuti, kako mu je biti on. To so pa čutenja, ki jih vi zelo dobro poznate, saj tudi vi sebe globoko v sebi doživljate zelo podobno. Zato imate samo vi ključ do njegovega srca, saj vi natančno veste, kako je biti zavržen, zapuščen in sam.

Upam in verjamem, da bosta našla stik drug z drugim, kajti tam kjer je vera, je tudi pot.