Stara sem 34 let, mož pa 40 let in živiva skupaj že 5 let. Poznava pa se 10 let.Imava dva otroka stara 2 in 4 leta. Otroci nama poberejo kar precej energije in časa tako da si časa samo za naju ne vzameva več. Tu pa tiči problem. Večkrat sem mu že povedala, kaj si želim, kakšen objem, poljub čez dan, on pa nič . On pa pravi, vse ti naredim, pa vedno tarnaš. Kot da me nebi razumel.
Mož je tudi zelo športen in ga dosti ni doma. Tudi to mu zamerim, ker je potem vsa skrb za otroke na meni.
Vse to sem mu že večkrat omenila pa pravi kaj težim naj ga pustim na miru. Pa sem mu rekla v redu, ne bom več tiščala vate, kar ti začni pogovor in poskušaj izboljšati odnos.
Predlagala sem mu, da bi ob večerih plesala ali se masirala… pa pravi, da je zvečer preveč utrujen od otrok. On pa je predlagal, da bi kam šla skupaj, pa sem mu rekla, da ne moreva ker morava iskati varstvo za otroke. Saj ima tudi veliko kvalitet ne morem rečt, da samo leži ampak
iz leto v leto je manj časa samo za naju čeprav imava možnost na primer zvečer. Ampak mož ga raje izrabi za gledanje tv, uporabo računalnika…, potem pa reče, da je zmatran in gre spat. Kje pa je romantika?
Sicer so najini spolni odnosi zadovoljujoči, so pa precej redki, veliko redkejši kot bi si želela.
lep pozdav in hvala za kkšno spodbudno besedo

Iz slehernega odnosa nastane točno to, kar vanj vložimo! Kot ženska si bolj senzibilna, zato prej zaznaš motnje, ki sšasoma pripeljejo v zakonu do večjih špranj, iz katerih kamot nastane manjši ali večji prepad med partnerjema. Potem radi krivimo okoliščine, npr. veliko dela z otroki, službene in družabne obveznosti in vse sorte stvari, le tega ne znamo zagledati, kaj smo vložili v odnos! V primeru, ko nas domače dolžnosti razdvajajo namesto da bi nas zbliževale, rabita partnerja ekstra čas zase, zato sta si ga dolžna vzeti. Kako bosta to realizirala, je odvisno od idej in od iznajdljivosti obeh, da organizirata varstvo otrok ali pomoč v gospodinjstvu. Ampak ob tem, ko si partnerja vzameta zase dovolj časa, še ne pomeni, da se bo romantika sama po sebi vrnila. Tudi bolje, da veze ne gradita na muhavih nogah romantike, temveč na trdem realizmu, prepletenem z dovolj igrivosti, pa tudi z nežnostjo in humorjem. Nikakor niso objemi in poljubi rezervirani za romantični odnos! Šele s pristankom na realnih tleh se s partnerjem neposredno soočimo, ko ne gojimo do njega nobenih pričakovanj več! Potem ga razumemo in on razume nas, ker ga vzamemo kot človeka, takšnega kot je. Zato enostavno odpade naša nerealna/romantična potreba, da bi moral za našo srečo poskrbeti kdo drug namesto nas samih.

Popolnoma razumem tvoje želje. Moževe so pač drugačne. Kaj zdaj? Kot razumem on kar dobro poskrbi za potešitev svojih(šport, TV, računalnik), pa se še ti od njega kaj nauči.

Če vidiš da ne moreš računat na njega, poskrbi sama zase.

Vseeno se potrudi najti skupni jezik.

Tudi sama sem v zelo podobni situaciji, iščem odgovor zakaj si jaz bolj želim, kljub temu da sem tudi utrujena zvečer..da si želim, da bi bili večeri bolj najini, brez tv-ja npr.
Pogovarjava se o tem veliko, seveda na mojo pobudo, pa je kakšen dan kot v pravljici; romantičen, potem spet isto..imam občutek kot da sem se jaz spet zaljubila vanj, on pa reče “ljubim te” in s tem misli, da je povedal vse, dovolj..Pa seveda, saj ti vse pomagam,, in se se čudi zakaj nisem zadovoljna, kaj mi manjka itd.

Opažam, da ga prav zamorim, ko začnem debato o tem, pa čeprav pravi, da ne, da se rad pogovarja o tem..a ne da se mi vedno znova ga spominjat na to, da njegovi “utrujenosti” več ne verjamem.. Se zalotim, da si že delam neke “filme, zgodbe” v glavi, kaj pa če mu je všeč kakšna druga, pa brskam po njegovih stvareh in iščem ali se kaj dogaja..

A vedno znova upam, da bo pogovor padel na plodna tla, da si bo večkrat želel odnosov,bolj pogosto, tako kot si želim sama..

Tudi sama prosim se za kakšno mnenje,, kako vrnit romantiko..

Kaja, nič ti nisem pomagala, oprost, a sem se v tvojem napisanem našla..
Lep pozdrav, pa upam, da s pomladjo pride romantika tudi zate.

priporocam knjigo pet jezikov ljubezni

mislim, da so ti naši moški eni sebičneži…jazsem mu kar zagrozila z odhodom in je pomagalo…čeprav ga skoz neki vznemirja

Pozdravljeni!

Veliko truda vlagate v ta odnos, ob tem pa imate občutek, da bi tudi mož moral prispevati vsaj toliko kot vi. Otroci zasedejo veliko prostora, ki sta ga imela, ko sta bila še sama. K temu prispeva še vsakodnevno delo in utrujenost, ob tem pa časa za vaju kar zmanjkuje. Kot pravite si želite samo kakšen objem, poljub. Želite si, da bi se mož ob vas umiril, vas začutil, kako vam je ob otrocih, koliko hrepenite po stiku z njim, po toplini, nežnosti. Ob tem, ko čutite, da bi se lahko srečala, da je prostor za vaju, pa mož gleda tv, ali uporablja računalnik. Vi pa ostajate sama, z napori, ki jih prinaša materinstvo, saj vam tega nihče ne ovrednoti, s hrepenenji po bližini in stiku, s strahom pred tem, kaj se dogaja z vajinim odnosom…

Kaj je tisto, česar se mož tako zelo boji in je toliko ranljivo, da ne zmore vgasniti TV, se ob vas umiriti in vas začutiti? Katera so tista čutenja, ki se jih bojita in se zato ne srečata v globji čustveni intimi? Kje se vidva resnično ne začutita? Ena stiska je nastala med vama in TV vama pomaga, da se ne začutita, koliko hrepenita in si želita bližine. Saj so to čutenja, ki so zelo ranljiva in intimna. Oba sta zelo sama in zapuščena, nenehno se iščeta, pogrešata, oba si želita stika in nežnosti, pa vendar je odnos iz leta v leto težji, z vedno večjo mero odsotnosti.

Poiščite besede za stisko, ki je med vama nastala, naslovite to osamljenost, žalost, pogrešanje, toliko kot si vi želite nežnosti in objema, si želi tudi on. Vendar ne pokaže, je preranljivo, saj je vendar moški. Moški pa niso ranljivi. Začutite ga, koliko je osamljen in žalosten, koliko si želi, da bi se ga nekdo resnično dotaknil od znotraj, v globini njegove biti.

Verjamem, da boste našla pot, do njegovega srca, ob tem pa bosta oba zrasla v lepši in polnejši odnos.

Želim vama vse dobro.