Pozdravljeni!
Prav veseli me, da sem našla vaš forum in zdi se mi, da bi tu znala najti odgovore na svoja vprašanja. Po enomesečnem vrtenju v krogu se mi zdi, da je čas, da poiščem pomoč, drugo mnenje, ker bi se rada iz obstoječega stanja izkopala.
S partnerjem pričakujeva prvega otroka, moja nosečnost se je prevesila v zadnjo tretjino, do partnerjeve vrnitve iz tujine, kamor je odšel službeno, ko sem dopolnila tretji mesec, pa ostaja še mesec in pol. Njegovih odhodov v tujino sem sicer vajena, dala sva jih »čez« že kar nekaj, pa tudi prva dva meseca odsotnosti sem kar dobro prenašala. Zdaj pa že en mesec nekako ne znam razmišljati pozitivno. Imam babico, ki se že vse življenje smili sama sebi in zato mi gredo samopomilovalci skrajno na živce, zaradi česar si lastno tečnobo očitam, a kljub vsemu nekako ne uspem razpoloženja spraviti na drugačno raven.
Že sicer sem po naravi nekoliko bolj čustvena in tudi lažje izražam svoja čustva kot moj partner, ki je tozadevno malo bolj zavrt, a verjamem, da me ima iskreno rad, saj sem se v dolgih letih najinega partnerstva naučila prepoznavati »njegov jezik« ljubezni, ki je sicer nekoliko bolj robat, malo manj romantičen, pa vendar mi je ljubši kot sajenje rožic.
A očitno smo nosečnice nekoliko bolj občutljiva bitja… In zato me zadnje čase zelo skrbi njegov odnos do mene.
Že preden sem zanosila, sem zaznavala njegov »nekoliko hecen« odnos do mene kot ženske.
Namreč vedno sem imela občutek, da strogo loči med žensko kot spolnim objektom in žensko kot svojo partnerico,. najbolj begajoče pri vsem skupaj pa je to, da je strasten uporabnik »revij in filmčkov ter spletnih strani za odrasle«. Zdi se mi, kot da odnos z žensko dojema zelo dvojno – eno so tiste za gledat, ki ga očitno zelo privlačijo in se jih ne nasiti, drugo sem jaz, ki imam že skoraj svetniški sij. Ne bom rekla, da najino intimno življenje ni izpolnjujoče. Absolutno ne počneva oz. nisva počela tega v temi, a zelo jasno ima postavljene meje, kaj sme »njegova« in kaj ga (očitno) privlači pri drugih. Zdaj je to eš potencirano. Kot da bi se bal o meni razmišljati na ta način, odkar v trebuhu nosim njegovega otroka.
Okej, pa da se ne izgubim preveč…
Torej odšel je, ko praktično še nisem imela trebuščka, najini stiki so omejeni na klic enkrat na teden.. Zdi se mi, da se je popolnoma oddaljil, bolj kot navadno. Da name ne gleda več kot na žensko., Da sem zanj še bolj »sveta krava«, ki nosi njegovega otroka. ta izguba ženskosti me moti. Ne razumite me narobe. Sem sicer srečna nosečnica, počutim se dobro, v nosečnosti še bolj skrbim za to, da sem vedno urejena in lepa – ker se mi zdi, da s tem izkazujem spoštovanje tudi svojemu otroku… Ampak komplimente dobivam od povsod, od njega ne. Name preprosto ne gleda več kot na žensko. Na intimne stvari z menoj sploh več ne misli, trebuh mu je šok… Vem, da me spoštuje, a bojim se da je kemija med nama začela ugašati še preden bo sploh v najino življenje vstopil nekdo nov. Zato sem potrta, ko se slišiva, sem zoprna, venomer načenjam pogovor o tem, da se ne počutim več kot ženska v njegovih očeh, pa se mi zdi, da revež sploh ne ve, kaj narediti. Molči, jaz jamram, on me posluša, spremeni se ne nič….Zato sem nekako »skontala« da bi bilo najbolje, če preprosto prekinem stik za at mesec in pol, dokler se ne vrne. Sicer se bova še resno sprla. Morda pa bo bolje, ko se srečava v živo…
Ne vem, počutim se grozno, nežensko, neprivlačno.. In zdaj me iz tira mečejo celo takšne neumnosti kot to, da je s kolegi šel v nočni bar. PA saj je to popolnoma normalno, sploh v takšnih krogih, kjer se giblje službeno, tako dolgo od doma… Globoko v sebi mu zaupam, vem, da le gleda, A SEM LJUBOSUMNA, KER SI ŽELIM, DA BI TAKO GLEDAL TUDI MENE…
Ne vem, če je sploh jasno, kaj sem želela povedati s tem pismom. Mogoče sem se želela le olajšati… Ker mi je resnično hudo, pa naj se sliši še tako neumno,. Prav siliti se moram, da uredim kaj za dojenčka., Prav do vsega čutim hud odpor… In razmišljam,, da bi bilo bolj, ko bi ne bil prisoten pri porodu, saj se bojim kako bi šele to, da me vidi rojevati, znalo vplivati na njegov odnos do mene kot ženske.
Mi lahko kako svetujete?

Nikar v zahtevnem, ampak v mirnem in čutečem tonu mu povej, kar si povedala nam! Da želiš biti svojemu dragemu partnerka, da želiš biti ljubljena na tisoč in en način, ne samo z najbolj vzvišeno obliko ljubezni….Sama sebi bodi všeč tudi s trebuščkom, ker to občutje, ki ga gojimo do sebe, izžarevamo navzven. Kar izžarevamo, nam vrača okolje kot odmev, odmev je pa vedno le posledica in nikakor ne more biti vzrok naših občutij. Prekinitev stikov ni najbolj modra poteza. Že temu se čudim, da se tako poredko slišita – ali nimata nobenih možnosti pogostejših stikov? No, ne mislim, da bi se morala na silo pogovarjat ali si dopisovat, če vama ni do tega…..kar pa sploh težko razumem. Saj za odnose je treba resnično veliko naredit, vložit ogromno miselne energije in neverjetno dozo zaupanja, pa še ne vemo, kaj se bo izcimilo. Ampak vsaj posejali smo dobro seme in ga negovali po najboljših močeh. Čim pa vse skupaj prepustimo stihiji, je logično, da nam bo stihija krojila partnerstvo namesto nas samih. Zato le naj bo prisoten na porodu, ker to poveže partnerja veliko bolj kot si lahko predstavljamo! Mislim pa, da se partner težko znajde ob novih izzivih, zato je dobro, da razumeš njegovo negotovost. Ko bo čutil, da do njega nimaš nerealnih pričakovanj, šele takrat bo sposoben dati od sebe vse kar čuti. Tako to gre: če hočemo biti razumljeni, moramo najprej razumeti.

Lep pozdrav!

Nosečnost je stanje, kjer se vaš notranji svet doživljanja popolnoma spremeni. Ranljivost, ki jo prinaša noseča ženska v odnos dveh, je lahko za moškega, ki se le te boji, prava groza. Nosečnost in dojenček je najnežnejše in najranljivejše obdobje v življenju družine. Stik, ki ga doživljate z nerojenim otrokov je odraz najglobjega in najmočnejšega odnosa, ki ga človek premore. Ob vsem tem pa se pojavlja veliko strahu, nesigurnosti za odnos, za otroka. Bo vse vredu z njim, kako bo potekal porod, sem še privlačna mojemu partnerju, me ima še rad, kako bo, ko bom rodila, bom potem samo še mama, kaj bo z nama..?

Veliko stiske je čutiti iz vašega pisma, saj so pred vami velike čustvene spremembe, ki jih otrok prinaša. Čutite, da se s patnerjem (z njegovim čustvenim svetoma) nekaj dogaja, pa si ne znate razložiti. Zato vas je strah, saj vam ne izrazi tega, kar čuti. Tudi njega je najverjetneje strah spremembe. Vajin odnos se spreminja, kar oba zelo dobro čutita. Roditi otroka je velika sprememba za par. Do sedaj sta bila sama, kmalu, pa se vama bo pridružil dojenček, v polnosti odvisen od vaju. Postali boste družina. Mama otroka začuti veliko prej kot oče. Morda pa vaš partner potrebuje samo čas, da se najde v novi vlogi, da se začuti kot oče. Postati oče, mama, pomeni ustvariti najsvetejši prostor, pomeni začutiti ranljivost, ki jo dojenček prinaša, nežnost, odvisnost. In je tudi prostor, kjer se partnerja začutita v neki novi čustveni dimenziji odnosa.

Želim vama in vam vsem trem vse dobro še naprej.