Nedelja popoldne – moja že skoraj odrasla sinova sta odšla z očetom k starim staršem na kosilo, moj partner pa k svojim sorodnikom. Sama sem – osamljena. Točno to, čemur sem se hotela izognit, ko sem razmišljala o novi partnerski zvezi. Pred enim letom sva se s prijateljem odločila, da se prijatelj (3 leta po moji ločitvi) preseli k meni. Z bivšo partnerko, s katero imata tudi otroka, sta se razšla, ker ni mogla sprejeti njegovega otroka iz prve zveze. Jaz s sprejemanjem njegovih otrok nimam težav (otroci pač niso krivi, da so in da je tako kot je). Vse bolj pa se dogajajo konflikti med njim in mojima sinovoma. Nič glasnega ali burnega, prej zatekanje v molk in izogibanje srečanj (pri vseh treh). Zame zelo mučno. In zakaj tako ravno z mojima sinovoma, ko pa je do vseh drugih mladih ljudi in otrok zelo prijeten, odprt, komunikativen… in tudi oni ga imajo radi.
Sam v sebi je zaradi neuspelih partnerskih zvez z obema materama svojih otrok zelo nesrečen in nemiren. V začetku najinega poznanstva je navezal z mojima sinovoma lep odnos. To me je tudi motiviralo, da nadaljujem z njim. Zelo sem se navezala nanj. V enem letu sem z njim doživela veliko lepega. Tudi z njegovima otrokoma (sta precej mlajša od mojih dveh – osnovnošolca) mi je šlo kar dobro. Vendar pa moram kot mati še poskrbet za svoja sinova. Vsaj mlajšega – srednješolca. Ne morem pa več biti “blažilnik” med njimi.
Pred časom mi je zagrozil, da bo odšel (ker sem po njegovem mnenju prekršila vzgojni ukrep v zvezi s svojim sinom). Zdaj pa to visi nad mano kot meč. In danes sem sama. Sinova sta odšla po svoje, kar simbolizira tudi njuno in mojo bodočnost. Sem mislila, da bom v takih trenutkih in vsak dan imela nekoga ob sebi. Da bo nekdo skrbel zame. In jaz zanj.
Mogoče tej zgodbi ni kaj dodati. Samo napisala sem, da si olajšam dušo. Morda pa koga vzpodbudim k razmišljanju in mi napiše svoje mnenje. Sicer pa (kot že vem)… čas naredi svoje.

Ojla, alojzija!

To je življenje, pravzaprav smo vedno sami. Družba bližnjih ljubljenih ljudi je bolj darilo in noben odnos ne traja do konca življenja. Treniraj malo to stanje, nauči se sama živeti. Imaš odlično priložnost.

To, da se tvoj partner izogiba tvojih otrok in da ni zdržnega odnosa, je resen problem. Ker si ti na sredi med njimi, imaš največ interesa, da ga začneš reševati.
Kako – s pogovorom z vsakim izmed njih in potem skupni dialog. Lahko se dogovorite tudi, da se izogibajo drug drugega, pa še vseeno bo to dogovor in boljše kot to nedorečeno stanje, v katerem ste. Vseeno pa mislim, da bi že iz spoštovanja do tebe tvoj partner moral zavzeti odprt stik s tvojima sinovoma, posebej ker je on odrasel in zrel človek. In tudi tvoja sinova iz istega razloga do njega ( s tem, da jima je nekaj oproščeno, ker sta še mlada in si šele oblikujeta osebnost). Vsakemu razloži, kaj ti kdo pomeni in da tebe njihovi nesporazumi zelo bolijo.
Morda bi kazalo biti tudi malo bolj zadržana do partnerjevih otrok, da bo on imel možnost občutiti, da je to boleče zanj.

Vse dobro!

Lep pozdrav!

Veliko žalosti je čutiti iz vašega pisma. Toliko ste se trudila v življenju, sebe ste razdajala za druge, si prizadevala, upala v boljši in lepši odnos, na koncu pa spet sama. Ob vsej tej zgodbi bi povdarila predvsem to, da je zelo pomemben odnos med vami in vašima sinovoma. Če je tukaj stik, razumevanje, ni razloga, da se otroci prepirajo z vašim partnerjem. Vaša otroka nosita neko stisko, ki ni njuna, temveč je stiska vajinega odnosa. Vidva s partnerjem sta prišla do točke, kjer je zelo boleče in se izogibata konfliktu na način, da sta otroke posrkala v konflikt. Otroci se ukvarjajo s problemi, ki niso njihovi. Vama pa to na nek način ustreza, saj se ne soočita drug z drugim. Veliko bolečine je odprl ta nov odnos. Čutenja osamljenosti, zavrženosti, zapuščenosti, ki bi morala ostati del prejšnih odnosov so ponovno tukaj. In vi ste spet sama, kot že toliko krat. Potrebno se bo vrniti v otroštvo in prečutiti vso to osamljenost in zavrženost, ki kot brezno groze nenehno, z vsakim odnosom preži na vas. Odnosi se menjajo, ljudje odhajajo, čas mineva, čutenja ostajajo in bolijo vedno bolj. Kako to, da moški v vašem življenju kar odhajajo? Kje je ta oče, ki bi moral biti tam za to punčko, pa ga ni bilo? Kje so ta čutenja tako močno obtičala, da so vam zaznamovala vse življenje? Vem, vi imate odgovor, ki je zelo boleč. Vzemite si čas zase, ovrednotite si vse napore, ki ste jih vložila v materinstvo, partnerstvo, tudi če ni bilo uspešno zaključeno. Življenje vam resnično ni prizanašalo.

Vstopiti v odnos z moškim, ki ima za seboj že dve neuspeli vezi, pomeni, da bo tam potrebno veliko dela na čustvenem nivoju, da se bosta začutila. Tako kot ste vi veliko prinesla v odnos, je tudi on. Tudi on je v sebi zelo osamljen, zavržen in nenehno zapuščen, saj so to čutenja, ki so vaju privedla skupaj. To kar doživljate ob njem, je tudi njegovo. To je pa tudi lahko izhodišče za pogovor med vama.

Zelo pomembno je, da razmejite vaš odnos s partnerjem od svojih sinov. Vaša sinova nimata nobenega razloga, da se z njim kregata, saj imata svojega očeta. Niti ga nista dolžna sprejeti, ali razumeti vas, kako vam je hudo… Potrebujeta le mamo, ki je prisotna in odzivna, ko jo potrebujeta. Vaš partner in vi, pa je odnos zase. In tudi vsi vajini konflikti. Tudi konflikti z bivšim možem, so zgolj vajini in otroci niso dolžni poslušati grdih stvari o očetu. Saj jaz ne pravim, da vi to počnete, velikokrat pa se dogaja. Ti odnosi morajo biti razmejeni. Povdarila bi tudi, da se velikokrat dogaja, da mama pričakuje od svojih otrok, da bodo sprejeli novega partnerja, se lepo vedli… To otroci čutijo, kar lahko blokira komunikacijo in odnos, saj se otroku takšna pričakovanja upirajo, ker so nenaravna.