zvestoba do groba
Lepo pozdravljeni!
Morda tole niti ne spada v ta forum…upam, da vseeno ne bom preveč udarila mimo.
Ko berem zgodbe o varanjih, ločitvah , se mi poraja vprašanje: je kdo, ki v večletni (10 ali več) zvezi ni nikoli varal? Sama sem stara 30 let in bila že večrat v preteklosti prevarana in prizadeta (večinoma od ene in site osebe), zato sem na varanje zelo občutljiva in zase res lahko 100% trdim, da ne bom svojega partnerja nikoli prevrala. Žal pa je moje zaupanje v zvestobo omajano. Je “zvestoba do groba” dandanes sploh mogoča?
Hvala in lep vikend!
Pozdravljeni!
Vse te zgodbe o varanju, preziru, zapuščenosti, izigranosti, sramu in bolečini, ki jih vse pogosteje slišimo, beremo, spremljamo, opažamo, in za mnoge je to tudi njihov vsakdan, nas res ne morejo pustiti hladne. Začutimo njihovo težo, resnost, globoko bolečino, ali pa se ob njih spominjamo svoje resničnosti, ali pretekle, ali sedanje. Tudi v Vas se je ob vseh teh zgodbah zbudila vaša bolečina. Prizadetost, žalost in tudi obup. In vi tudi veste, kako je živeti tako realnost. Ko se nate zgrnejo vsa ta težka čutenja prevare, izigranosti, izkoriščenosti vaših pozitivnih čutenj in naklonjenosti, veš, kako težko je, kako boli. Verjamem, da s tako izkušnjo, ko si prevaran, veš, kako prevarani trpi in tega trpljenja ne želiš nameniti nikomur, še posebno ne osebi, ki jo imaš rad, jo ljubiš. Ta popotnica, ki ste jo vi v tem 10 letnem odnosu dobili je težka. Pravzaprav lahko rečemo, da jo dobi vsak prevarani v odnosu. V osebo, kakor se je tudi v vas, se naseli močan dvom, globoko nezaupanje, premlevanje iskrenosti, posatvljanje pod vprašaj vse, celoten odnos od začetka do konca in tudi vsak trenutni morebitni pozitivni odziv na vas ali kesanje partnerja, ki je prevaral.
In veliko voda mora preteči, da se to nezaupanje, ki se je v vas naselilo, zmanjša, da lahko ponovno zaupate. Veliko dokazov, potrditev je potrebnih, potreben je čas. Kako žalostno je to. Da se ne zmore več zaupati. In vendar ni tu vaša krivda, je vaša bolečina. Da prevara toliko razsuje partnerski odnos, da se zamajejo in zrušijo temelji, vse tja do prvega zmenka. In ja, potrebno je postaviti nove temelje, kar pa potrebuje čas, prostor, odločitev. In v žalosti se sprašujete, ali je možen odnos brez prevare, ali še obstaja iskrenost, zaupanje, ali se da to živeti, ali so to samo iluzije nekaterih trpečih posameznikov. In pravim vam, da se živeti in zaslužite si živeti odnos, kjer vlada zaupanje, bližina, vzajemnost, iskrenost, spoštovanje! Da se tak odnos ohrani, je pa potrebna globoka odločitev in vsakodnevno vlaganje. Saj, kot pravite “v današnjem času” premnogokrat ugotovimo, se zavemo, kako lažje bi bilo, namesto iskrenega pogovora s partnerjem, oditi ven, na internetno klepetalnico si iskati izzive, se oddaljiti, iskati stik drugje.
In še enkrat bi rada rekla: vsak si zasluži spoštljiv partnerski odnos. Je pa res, da imamo občutek, da se danes tega ne da več doseči, pa vendarle se je potrebno vzajemno odločiti. Oba sta potrebna.
In naj nam ne zmanjka volje, vere in moči!
Srečno!
To se tudi jaz sprašujem. Svojega moža sem imela za poštenega, močnega, zvestega, moralnega človeka. Popolnoma sem bila prepričana, da te vrednote tudi njemu pomenijo največ. V prvi resni krizi v najini zvezi pa ni skušal rešiti najinih težav, ampak si je našel drugo žensko, ki naj bi zadovoljila njegovo željo po seksu oz. po več seksa.
Zato se sprašujem, ali je sploh še kje kdo, ki ni varal ali bil prevaran? A kdo še spoštuje osnovne vrednote, na katerih sem jaz temeljila svoj svet? Ta se mi je temeljito zamajal.
Če je podlegel moj mož, lahko podleže vsak.
Včasih s mi zdi, da je kot zakleto: tam, kjer so moški lahkoživi, jih doma čaka zvesta žena in obupuje nad njim in se muči, tam, kjer so ženske spogledljivke in nezveste, pa obstaja doma zvesti mož, ves zaljubljen vanjo in nesrečen.
Poročena sem 23 let in zvesta, če grem moža vprašat, se bo delal norca iz mene in zagotavljal, da je zvest. Včasih pa dvomim, da je zvestoba sploh vrednota. Včasih se mi že zdi, zakaj sem pravzaprav zvesta? Zakaj si pa ne bi privoščila kakšne aferice in pobrala malo več užitka v tem življenju?
Saj moramo imeti v prvi vrsti sebe radi.
JA žalosen svet v katerem se vrednote ob najmanjši krizici porušijo obrnejo na glavo…Ne vem sem sicer poročena še brez otrok a ker delam z ljudmi vidim marsikaj. Pa vendar sem blagoslovljena s tem, da imam okoli sebe veliko takih ki jim te vrednote pomeniji toliko, da kljub kaki krizici ne skočijo takoj k drugi.. ali drugemu. Punce, dame, fantje in možje so tudi taki ki nr varajo…ki stopijo v življenje se odločijo in borijo…_Je pa to življenje …ampak se je vredno boriti….
JE, če sta zakonca pametna in vesta kaj imata drug v drugem in se predsvem zavedata, da je potrebno za pravi zakon veliko garat, nenehni kompromisi, odpovedovanja tu in tam in predvsem, da zakon še ne pomeni, da si last nekoga in si dasta en drugemu frej čas, si pustita dihat, saj si zaupata, kar je itak temelj zakona.
To znamo le tisti, ki smo nekak 10 let starejši od tebe, midva sva poročena 20 let in je zakon čudovit po vseh letih.
Danes pa jih večina meni, da le kaj bi se nekomu prilagajal, ga prosil, gledal, ko je sit vsega lepo gre tja kjer je lepše…kajti vse ostalo je poniževanje baje, mislim, današnji ljudje so čudo tega sveta, brez čustev, ponosa, nekega jaza, čeprav bi sami menili, ni govora, jaz sem bog in batina, aha, le kakšen, ubogi, ko še enega zakona ne zmore!
Želim si takšno partnersko življenje, kot ga imata moja starša. Želim moškega, ki se lahko po vrednotah primerja z mojim očetom.
Moja starša sta moja vzornika.
Lani sta proslavljala 25. obletnico. So bili vzponi in padci. S sestro sva marsikaj kdaj ošpičile in sta se večkrat sprla tudi zaradi naju. A šli smo skupaj skozi te krize, smo močna družina. Družina, ki živi na trdnih temeljih.
Zato upam, da bom tudi jaz imela takšno družinsko življenje. Nisem še bila prevarana, ne upam pa si trditi, da nikoli ne bom. Povem lahko le eno…naj se to zgodi samo enkrat, bo dovolj velik razlog, da bom odšla in iskala naprej.
Dejstvo pa je, da se je treba s partnerjem iskreno pogovarjati že od samega začetka zveze. Vedno. Edino tako lahko ugotovimo, ali imamo enake interese. Ker če jih nimamo, lahko kaj hitro pride do prevare.
Poznam par, ki je bil skupaj skoraj deset let. Obema je bila kariera na prvem mestu in tako je bilo vedno manj časa za njune skupne trenutke. In če je tega vedno več, postanemo vedno bolj odtujeni. In marsikje privede do bridkega konca in spoznanja, da pa se kljub letom ne poznamo najbolje…ali pa sploh ne.
Če se odločimo za resno zvezo, je potrebno na tem graditi celo življenje. Tako kot na karieri.
No, jaz osebno ne verjamem več vanjo, upam pa še, da obstaja. Sem realist in si pravim, če gre za skok čez plot (čisto slučajno, na kakšni zabavi, pač splet okoliščin, pa moški več drugi dan niti ne ve, kaj je bilo in se ga vsa zadeva niti malo ne dotakne), to ni varanje, je napaka. Lahko se zgodi, da se ponavlja, potem je konec zveze.
Varanje pa je, ko si partner najde žensko, na katero misli ves čas, ko ni z njo, išče vse priložnosti, da bi bil z njo – ne glede na to, kako je doma; dobro ali slabo. Če je doma dobro, se bo vrnil , če je slabo, bo odšel.
Zvestoba do groba? Taka, čisto popolna – ne verjamem.
Izjave lahko dajemo za nazaj, vsak zase ve ali je bil zvest ali ne, predvsem komu je bil zvest-ali sebi, ali partnerju…včasih se obema ne da bit zvest.
Govorit za naprej je nesmisel. Življenje je pisano in ima včasih strašno težke preizkušnje…nekaterim podležemo, nekatere obdelamo brez težav.
Si upate dat roko v ogenj? Zase? Za partnerja?
brez večjih problemov smo zvesti ….tudi do groba….če velja med dvema spoštovanje in zaupanje. to lahko začutimo, ko smo v vezi, drugi o tem ne more soditi…ali bo ali ne…če obstaja sum in ljubosumje, je že nevarnost…da se kaj zgodi…
Jaz verjamem v zvestobo, v zdravem odnosu! čeprav ima vsak svojo razlago za zvestobo, pa vendar!
Da zvestoba do groba. In to dobesedno. Zakaj pa so potem obljube na poroki? Kar tako? Zakaj je potem sploh to v besedilu? V dobrem in slabem!
Jaz sem zvesta in niti ne pomislim ne na kaj drugega. In tudi pomislila nisem nikoli, čeprav že moj psevdonim pove vse. Jaz sem na svojo zvestobo zelo ponosna, ne glede na vse druge okrog.
Zvestoba do groba je loterija, ker ob poroki navadno ne veš, s kakšnim tempom se bo osebnostno razvijal tvoj partner in s kakšnim tempom boš to počel sam. Veliko lažje je živeti po ločitvi, ko enkrat sprejmeš dejstvo, da so šle vajine poti in interesi pač narazen oz. močno narazen. (se moram strinjati z knjigami dr. Ruglja, ker mi je z njimi glomazno odprl oči, da o novem zagonu ne govorim)
Tako, kot se pari, ki začnejo “hoditi” pri 15-ih (npr.) kar naenkrat pri 20-ih ne štekajo več, se nekaj zelo podobnega lahko zgodi po 10-ih, 20-ih letih zakona. Hecno bi se slišalo – da tudi temu rečemo “zrelostne razlike”, ker so v resnici mnogo več. Razmislite pri sebi, kako so se vam v nekajletnih obdobjih spreminjale življenske prioritete – pri 30-ih, pri 40-ih, pri 50-ih… (zanimivo bi bilo slišati odgovore naših partnerjev)
Varanja ne zagovarjam, ampak pogosto nastane prav tam, kjer eden od partnerjev, ne zna izraziti svojih spremenjenih pogledov ali novih potreb ali pomena (ne)zadovoljevanja nekih starih potreb … oz. se ni sposoben določenim “motečim stvarem” odpovedati, čeprav se zaveda, da bi se (zaradi družinskih obveznosti) moral. Človek se že pri sebi težko sooča z lastnimi kompleksi – kako je šele takrat, ko je na te stvari nehote/hote vezan še partner!
Običajno je nato pri vsej stvari prisoten še strah pred “izgubo” udobja/ otrok/ premoženja/ družbenega ugleda ipd. – posledica je pa potem prikrita potešitev (lahko tudi dolgotrajna) in/ali razne oblike “begov od doma” kot so hobiji, zatekanje v delo, visenje v istospolni družbi itd. Čas pa beži!
Večina parov misli, da je čas za obisk kakšne partnerske ali seksološke delavnice oz. svetovalnice šele takrat ko v zakonu že pošteno “zariba”. Hja, vemo, kako je potem reševati stvari iz požara….rata, ne rata! In še težje je, če smo “zasvojeni” z odvisnostjo od partnerja (po Sanji Rozman).
LP in veliko novega življenskega elana vam želim
Naj vam povem še mojo – najino zgodbo: Začela sva se dobivati – hoditi, ko mi je bilo 14 let, njemu pa 16,5. Skupaj sva “dala skozi” puberteto, njegovo služenje vojaškega roka v bivši YU, take in drugačne mladostniške fore, žurke, ljubosumja, potem dokončevanje šole in selitev na svoje, kmalu prvi otrok, čez nekaj let drugi… Vse lepo in prav, marsikdo bi se resda naveličal., midva pa sva se imela rada vedno bolj! Ne, ni pravljica in ja, je možno! Sedaj sva stara 33 in 35,5, imava tretjega sončka – ni še star mesec dni in še vedno se neskončno ljubiva! Ja, pridejo dnevi, ko se tudi spreva – hvalabogu, kdo se pa ne (tisti, ki pravi, da se nikoli s partnerjem ne skrega, se ali laže ali pa se s partnerjem niti ne poznata!). Imava krasno življenje, pa ne zaradi materialnih stvari (tu sva bolj ko ne skromna) ampak zaradi tega, kar imava med sabo! Ljubezen, spoštovanje, varnost, ramo za naslonit in okence, skozi katerega gledava v isto smer :). Se da, seveda se da, in ob vsem tem tudi težave (finančne, …) zgledajo precej manjše in lažje rešljive!
Želim vam, da bi tudi vi našli svojo sorodno dušo in mir v življenju!
Ja, tudi zvestoba po več letih je mogoča, če imaš dobrega partnerja. Sama sem že 25 let v zvezi in lahko rečem, da svojega moža še vedno ljubim, dogaja se mi celo, da velikokrat hitim domov kot sveže zaljubljena, ker se veselim, da ga bom videla ….. Sedaj, ko sta otroka odrasla, postajava še bolj povezana in se zopet na novo zaljubljava.
Res pa je, da sva vedno vse težave v življenju, ki pa jih je bilo kar nekaj in to velikih, premagovala skupaj.
Ja, če imaš takega moža, kot ga imam jaz, ni težko biti zvesta!