ali sva za skupaj
S partnerjem sva skupaj 3 leta, skupaj živiva na pol. Je dober, nežen, ljubeč, zvest, imava skupne interese in uživava skupaj. Problem nastane pri vsakdanjem življenju. Meni red in čistoča pomenita ogromno, njemu nič (pa je urejen). Vedno moram jaz dajati pobude za pospravljanje, on se ne bi niti po dveh mesecih spomnil (razen v grobem)in potem vedno izpadem kot sitna in da težim in da mi je to najbolj pomembno v življenju. Občutek imam, da mu moram vse s prstom pokazati, ker se sam od sebe ne bi ničesar spomnil, ne bi videl nobenega dela in naredil nič. Saj mi potem pomaga, ampak mu moram vedno reči!! Enako je s tehničnimi zadevami in tistimi, ki so bolj v moški domeni, s popravili. Nič ne bo sam od sebe videl, pa če se bo podrlo pred njim. Vedno ga moram na vse spomniti, tudi na razne formalnosti, zavarovanja in podobno ne bo pomislil. Vedno ista zgodba……in potem težim in sem sitna in se skregava in začaran krog. Da je treba kaj zamenjati ali dokupiti ne bo videl, on je zadovoljen tako kot je. Ne vidi potrebe. Meni pa takšne stvari ogromno pomenijo. On pravi, da sem obsedena, jaz mislim, da je on preveč neresen, neodgvoren in nedelaven v tem smislu.
Včasih se počutim, kot bi imela otroka, ki mu moraš vse s prstom pokazati. On pravi, da sem si sama kriva, ker hočem, da je vse takoj in tako kot sem si zamislila.
Mogoče sva res oba dve skrajnosti kar se tega tiče.
Ima veliko častivrednih lastnosti, ki jih cenim in dvomim, da bi še kje dobila fanta s takšnimi lastnostmi, po drugi strani se bojim, da bo vedno vse na meni, da bom mogla namesto obeh misliti, organizirati, ga prositi. bognedaj še kakšni otroci. Saj ne vem, če bi on kaj postoril – npr. se spomnil dati delati dokumente itd…
Problem je v tem, da sčasoma bi naredil, ampak prepozno oz. bi ga morala na vse spomniti in ga prositi. Jaz pa si želim, da bi dal on kdaj kakpno pobudo in me presenetil s kakšnim takšnim dejanjem. Ampak kaj, ko je to vedno prepozno, do takrat imam jaz že 100krat vse opravljeno. Ne morem ga vedno prositi in čakati….
Kaj pravite na napisano?
Postavila si se v vlogo njegove mame. Grozno. Če si tečna, se ne maraš. Če nisi in sama napraviš, ni prav. Če čakaš, nič ne dočakaš. Zlahka se vživim. Poznala sem par, ona obsedena od čistoče in pospravljenosti, pri njej doma je bilo kot v trgovini s pohištvom, prav neživljensko, njegova soba pa taka, da hodi med svojimi razmetanimi čistimi in umazanimi oblačili, če ima sploh kam stopiti. Skleniti bosta morala nek dogovor, ne takrat, ko boš hotela, da se kaj uredi, ampak samo dogovor, kot da pripravita pomembno pogodbo. Seveda bo kompromis, a vsaj tega se držita. Dopovej mu, da je pomembno zate. Pa poišči že prej razloge, zakaj je pomembno. Pri tem znajo biti fantje zelo zviti.
Da boš morala razmisliti, ali se boš skulirala, pa te ne bo motilo ali pa boš vedno trpela. On se spremenil ne bo. Sploh ne po 3 letih, ko vidi, da ti na vse misliš in po njegovem, celo preveč. Dokler boš pritiskala na njega, bo samo slabše, on ti bo vedno bolj šel na živce, ti boš njemu vedno bolj sitna in tečna.
Ravno zakona in otrok vama jaz v tem trenutku nebi priporočala, ker se bosta medsebojno zasovražila, ravno zaradi tega….ker sta si v tem tako različna.
Ker se ti zavedaš problema, stori kaj na tem, da svojemu fantu pokažeš, da ga spoštuješ, da tudi on zmore, da te lahko osreči, brez da bi nergala, ga učila, opominjala in šolala. Če moški ne čuti, da je vreden zaupanja svoje ženske…..na dobri poti sta, da se medsebojno zasovražita….v bistvu zaradi malenkosti, vendar…..taki smo ljudje.
Ne išči napake samo pri njem…..tudi sebe malo poglej, postavi se v njegovo kožo,. Kdo je pa 20 let, ko tebe ni poznal, skrbel za vse podrobnosti?
Naj poskusi nekaj časa živeti sam, v stanovanju….dvomim, da se bo kaj podrlo na njega ali da bo vozil pol leta brez zavarovanja……samo mogoče bo dvakrat zamudil rok, plačal kazen….ali živel v stanovanju z eno samo gorečo žarnico. ….ko bo vedel, da mora, da je od njega odvisno…bo vse to uredil. Dokler ima potuho, ko ve…saj bo moja punca gotovo vse uredila, ….ko se zaveda….ja, spet bo tečnarila, da nisem uredil, spet bo težila (on se ne boji policije, zgražanja sorodnikov ob nepospravljenem stanovanju, etc…-vse dela zato, ker ve, da boš ti težila)
Daj mu malo odgovornosti. Ti poskrbi za svoj del, nekaj pa pusti njemu, naj ga situacija nauči. Sprosti se malo, sprejmi ga, takega kot je.
Lp
Samo razmišljam: mogoče hočeš vse narediti že pred njim. S tem se počuti nesposobnega, odrinjenega. Mislim na stvari glede moških opravil. Ne prehitevaj. Saj ni treba, da je vse takoj postorjeno. Kar se tiče dokumentov, podaljšanja registracije itd, ga pusti, da mu enkrat, dvakrat zapade, da dobi pošto za vrnitev tablic. Dobil bo enkrat, dvakrat, pa se bo zamislil. Človeka pusti, da plava, ne meči mu blazine v vodo, če veš, da je sposoben plavati. Zakaj bi se pa trudil, če ve, da mu boš pomagala? Jaz se že ne bi.
Poznam ženske, ki so obsedene s čistočo. Jaz osebno mislim, da je prvo partnerski odnos, potem ostalo. Tudi ko bodo otroci, je bolj pomembno ukvarjati se z njimi, kot imeti stanovanje kot iz škatlice. Pospravljanje je samo sebi namen. Nas pa pusti prazne.
Vem, da dolgoročno na tak način ne bo šlo, zato je treba urediti sedaj.
Priznam svoj del krivde, to da sem s tem preveč obremenjena in obsedena. Kakšna, ki je bolj flegma in packasta bi ji bilo vseeno. ampak vseeno hudiča ena normalna stopnja čistoče pa mora biti. Pa tudi pričakujem od moškega, da bo tehnične stvari zrihtal hitro ali takoj!
Sem pripravljena popustiti, ampak bo tudi on mogel kaj dati od sebe. Že to, da bo samo rekel: a bova v soboto pospravljala bi mi ogromno pomenilo, pa čeprav bi mogla potem 3/4 sama naredit. Se mi zdi, da drugi pari o tem sploh ne diskutirajo, ampak preprosti naredijo! Pri nama je prej polno oprepira in potem.
Avto zrihta – tudi zavarovanje, govorim bolj o domu in gospodinjstvu in njegovem osebnem zavarovanju.
Prej sta živela skupaj z mami, sedaj sem namesto nje jaz. Poleg tega še cel kup druge žlahte na kupu. Živi tam kjer je živel celo življenje. Sem že razmišljala, da bi bilo drugače nekje na svojem, nevtralnem terenu..
Sam nikoli ni živel-saj niti še ni toliko star.
No pa da še kaj pozitivnga povem: ko mu zmanjka cunj, jih opere, posodo sproti pomiva. Take stvari. To je najdlje kar gre.
Ja jaz ga absolutno spomnim na vse prej, kot se on, ker bi se mi od čakanja v nedogled zmešalo. Sedaj je stalno to na tapeti.
On mi pravi, da ga samo kritiziram, da nič ne naredi dobro itd, da naj si boljšega dobim, takšenga, ki mu bom lahko ukazovala itd….Potem to obrne na tak način. Samo, da mu ni treba se potrudit.
V določenih pogledih sva za skupaj bolj kot si lahko predstavljam, da bi še s kom bila. Kar se tiče skupnih inetersov, koliko rada ven hodiva, s katerimi prijatelji se druživa, narava, morje…Zatakne se, ko je treba kaj naredit – karkoli. Takrat moram jaz oz. ga moram prosit oz. čakat v nedogled!
O poroki ali otrocih ne razmišljam v bližnji prihodnosti, saj me kar zmrazi, če pomislim koliko bremena bi bilo šele takrat na meni. Pomoje bi morala zorganizirati celo poroko sama, sama porihtati otroke in formalnosti. Saj bi se igral z njimi in jih nahranil, a to je tudi vse.
Dokler se to ne bo uredilo(če se bo) za kaj takšnega tudi slučajno nisem pripravljena in ne bi tvegala.
Skoraj bi rekla, da je njemu težje s tabo kot tebi z njim. Biti kritiziran ali čakati na nekaj, kar je tvoje fiksna ideja je velika razlika. Spremeniti se poskusi, da bo srečnejši. Ne govori o drugih parih in sobotnem čiščenju!! Nimaš pojma :)) Mojega bi v šolo k tvojemu poslala, da bi kdaj posodo zložil v stroj ali dal nekaj brisač oprat. Bodi no bolj zadovoljna.
“Kakšna, ki je bolj flegma in packasta bi ji bilo vseeno. ampak vseeno hudiča ena normalna stopnja čistoče pa mora biti. Pa tudi pričakujem od moškega, da bo tehnične stvari zrihtal hitro ali takoj!”
Glede na to, kar si dosedaj napisala o svojem fantu, zgleda, da ni problem v njegovem pomanjkanju osnovne higiene (sebe ali stanovanja), ampak v tvojem pretiranem glancanju.
V enem stavku praviš, da je tvoj fant ni pacek, v drugem pa govoriš o “normalni stopnji čistoče”. Kaj sedaj? Je tvoj fant pacek, ki se ne umiva, nosi en teden iste gate, ima drobtine v postelji in pol metra umazanih cunj okoli ali je čisto običajno urejen fant, ki mu do konca zglancano stanovanje (in ne normalno pospravljeno) pač ni nobena vrednota?
Dosedaj izpade tako, kot da je zate v nulo pospravljeno in zglancano stanovanje najvišja vrednota in da nažiraš fanta ne zato, ker bi bil neurejen, pač pa zato, ker ne dosega tvojih visokih standardov.
Daj malo razmisli, če ne pretiravaš in postavljaš odnosa na kocko zaradi lastnih problemov. Ne trdim, da jih imaš, ampak razmisli v to smer. Če boš iskrena, boš itak sama videla, ali je tvoj fant večji umazanec, kot si ga tukaj predstavila ali pa ti bolj obsedena s pucanjem, ko hočeš tule nam priznat.
Saj sem povedala, da jaz vem, da pretiravam in, da mi je to absolutno previsoka vrednota (vzgoja). Napisala sem, da je urejen in, da poskrbi za osnovne stvari. Moti me to, da se nikoli sam od sebe ne spomni, da je treba posesat (mu je vseeno, če se za vrati nabere kup prahu in umazanije, saj tja on pač ne pogledA). Gre se tudi za druge stvari na katere se ne spomni, ne le kar se tiče gopodinjstva. Tudi kar se tiče tehničnih stvari al ostalega. Vedno mu je treba s prstom pokazat.
Koliko je za vas normalno, da se posesa?
Vem pa, da kar se tiče pospravljanja sem s tem preveč obremenjena. Enako je z mami…pa sem si vedno rekla, da ne bom kot ona!
Zdaj se pa moram oglasit.. nekaterim ljudem vključno z mano, je najpomembnejše gibanje svoboda topli odnosi, vse ostalo pa pride samo od sebe. Jaz sem prej živela nekaj let sama, potovala, se klatila okoli če se je le dalo, uživala v prijateljstvih, v naravi in športu, pa tudi dobrih žurih. Ko je zagustilo ali ko je bilo slabo vreme sem pač naredila generalko – ostalo pa dnevno. Zdaj bi pa isto a ne? Zakaj pri hudiču pa živimo, za zglancano stanovanje ali za stvari ki nas notranje polnijo. Kaj manjka če recimo enkrat – pa čeprav je v petek razmetano – prideta oba domov se spogledata popokata stvari in gresta na izlet v neznano kjer se imata fajn se spoznavata še v drugih okoliščinah in si obogatita na ta način življenje. Jaz prej nisem bila kja prida gospodinja kar je moj recimo vedel, zdaj se pa trudim kot norec pa vseeno ne dosežem njegovih standardov. To ti tako ubije vojo, da se ti potem sploh ne da več…ker imaš občutek da vse delaš zaradi reda radi in ne zaradi sebe. Popusti malo – tudi ko boš rodila, če boš imela tako aktivno dete kot jaz – boš znorela, če se boš obremenjevala še s takimi stvarmi. Pazi da ne boš takšne vrste mama, ki bo imela vse zglancano na življenje pa bo pozabila. Nočem biti preveč kritična ker ne poznam dejanske situacije – ampak, kot je že zgoraj ena napisala – kako je pa prej živel??? Mogoče bi pa on dobil voljo, če bi ti enkrat namesto pospravljanja rekla – naj gre k hudiču pa pojdiva danes na izlet. Pa se bo tudi on počasi sprostil in ti začel pomagati. Misliš da ne?? To ti govorim, ker vem v kakšni stiski sem se sama znašla, oziroma midva.
Oprosti – sem se razpisala ker …saj veste..
LP
P.S. poznam veliko “packov” ki zelo uživajo življenje in imajo v glavnem pospravljeno doma – v glavnem.
Pa vso srečo obema.
Nikar …potem pa pride kaj res hudega v življenju, pa vidiš kako popolnoma brez pomena je vsa ta kregarija…brez pomena res!!!!! Koliko ljudi trpi zradai veliko hujših stisk – ali se splača. Pa če se zavedaš da pretiravaš , kdo misliš da bolj trpi – tvoj ki ne vidi tistega prahu pod vrati ali ti ki se neprestano sekiraš. ..Saj je lpo če je pospravljeno samo je tudi lepo, če se vidi, da nekdo v stanovanju živi – bitje iz mesa in krvi. :))
Na tvojem mestu bi njega vprašala, koliko je normalno, da se sesa, saj imamo o tem različna mnenja, a vidva živita pri vaju, na pri nas. Vprašaj njega in glede na to, da ne boš kot mami, ga poslušaj in bodi kot on. Naj bo po njegovem. Ti pa si poišči neko nadomestno veselje, saj vidiš da je veselje do čiščenja bolezen. Nabavi se neko mačko ali slikaj ali več beri ali karkoli, da te zaposli, da boš malo pozabila na prah. Imej se rada in uživaj v brezdelju.
Joj joj, tako hudo pa spet ni! Seveda grem raje na izlet ali kamorkoli, počen karkoli, kot da bi zato ostala doma in pospravljala! Če pa sva doma in nimava za početi nič, se mi zdi pa smiselno na vsake toliko časa vzeti urico ali dve, da letiva čez stanovanje!
Prej so drugi skrbeli zanj.
Gre se izključno za to, da če bi čakala in nič rekla, ne bi dočakala…in bi prej znorela. Vseeno se mi zdi normalno, da nekako oba skrbita za vse, da je vzajemnost, ne da samo jaz mislim na vse, mu kažem s prstom….
Če imaš ti določene (visoke) standarde, še ne pomeni, da lahko od pratnerja pričakuješ, da se jim bo popolnoma podredil in spremenil mnenje za 180 stopinj.
Če je pač navajen, da ima malo nereda, in ne bo pospravil takoj za sabo…pusti ga; ko bo nuja, bo že postoril za delo. Zakaj pa je treba vse takoj?
Zanima me tudi, zakaj ti je to toliko pomembno, da je stanovanje tako čisto? Izraz česa je stanovanje? Sebe? Ali te skrbi, da bo torej on s svojim neredom okrog postelje pokvaril tvojo sliko?
Partnerstvo je res prilagajanje, ampak to ne pomeni, da ti njega prilagodiš sebi.
Pomeni, da se najdeta nekje na pol poti…in pomeni tudi, da človeku daš dihati. V zvezi spoznavaš človeka in odkrivaš stvari, ki so ti všeč, in tiste, ki ti niso všeč… Bistvo je v tem, kaj narediš s stvarmi, ki te motijo – jih lahko sprejmeš? Če jih ne moreš sprejeti, in so zate tako pomembne, da ti najedajo živce, je pač bolje, da gresta vsak svojo pot.
Če si želiš zveze z nekom, gledaš na težavo tako, da iščeš rešitev. Še posebno če gre za povsem praktične stvari.
Te moti način, na katerega stiska zobno pasto? Kupita si vsak svojo.
Te moti to, da sam od sebe ne pospravlja? Naredi mu tedensko listo, kaj je za postoriti. In mu obenem pokaži svojo, da ne bo mislil, da dela vse namesto tebe. Najamita pomočnico, da vama enkrat na teden za dve uri pride počistit.
Če sta doma in nimata kaj početi, PROSIM ne odločita se za čiščenje stanovanja. Pojdita na kavo, na sprehod, plesat, si pogledat film, predstavo, berita knjige, seksajta, delajta karkoli s svojim prostim časom…karkoli bolj produktivnega za zvezo kot je skupno čiščenje stanovanja. Verjamem, tudi to je včasih potrebno in tudi midva včasih skupaj čistiva. Ampak ne ker imava ‘dve uri prostega časa’ za še enkrat pobrisat prah in zglancat tla, ampak ker je to takrat treba.
Saj si vendar ne želiš preživljati tisti dragocen prosti čas, ki ga imaš s partnerjem, tako da čistiš stanovanje?
Ampak vprašanje je, če sploh lahko partnerja sprejmeš takega kot je, z njegovimi ‘napakami’? Če se boš celo življenje sekirala zaradi teh stvari, potem je odgovor ne. To pa tudi pomeni, da ti partner, s katerem si, pomeni manj od čistega stanovanja, ne?
Malo se sprosti, no.
Lahko pa si dobiš copatarja, a potem spet ne boš zadovoljna in še v gostilno ti bo zahajal, da pride k sebi.
Lahko pa si najdeš pedantneža, kot si sama. A ta te bo komandiral in bosta dva enaka na kupu, to pa spet ne bo ravno mirno življenje.
Mogoče pa ga preprosto ne ljubiš (več) in si zato tečna.
kako sva midva to zrihtala?
napisala sva seznam (pri prvi vselitvi v lastno najemniško stanovanje – prej se v njegovo študentsko sobo nisem mešala), se pravi, kaj so moje zadolžitve in kaj njegove.
izbral si je lahko svoje “najljubše” točke. malo ga je treba spomnit, ampak moram rečt, da se je zelo spremnil. sem včasih še grozila, da bom kar v smeti metala itd.
v glavnem gre. spremeni taktiko, ker ta ne funkcionira. jaz sem mu svoje povedala,da naj si čistilko najde drugje, da me s tem ne spoštuje in da na tako “pozabljanje” ne pristajam.
lp,m
Moram priznati, da po svoje razumem Predanko (očitno sem edina – he he he). Tudi mene je na primer motilo pri mojem, da ni zapiral predalov do konca za seboj (v kuhinji). Pustil jih je na pol odprte. Nekajkrat sem ga lepo vljudno prosila, če bi jih lahko zapiral (iz higienskih razlogov). Pa ni bilo nič iz tega. Naslednjič sem vse predale na stežaj odprla. Čisto vsa v stanovanju. Bil je sicer iz sebe, ampak od takrat načeloma nimava več problemov s tem.
Z zobno pasto bom rešila tako kot je predlagala ena zgoraj: imela bova vsak svojo.
Parkrat je pustil nogavice, kjer so mu od “riti padle”. Pa sem mu jih enkrat na tak fin način uničila in obtožila mojega psa, da jih je “scufal”. Od takrat tudi cunje pospravlja za seboj – vedno.
Včasih sem se sekirala kako obesi perilo iz pralnega stroja. Sedaj se ne več. Saj je vseeno kako je obešeno…
Še vedno ga pa ne razumem zakaj (ko nekaj poje iz hladilnika) pusti prazno posodo kar v hladilniku?!?
Ampak vse to ni važno. Važno mi je, da se rada vračam k njemu. Da z veseljem na primer bereva knjigo vsak na svojem koncu kavča, kljub temu da naju čaka v pomivalnem koritu gora umazane posode…
Uživaj v malenkostih….