“gostilne in moški”
Živjo!
Želim nasvet v zvezi s tem, kako naj se soočim s partnerjevo navado, ki zame ni sprejemljiva. Navajen je hoditi na pijačo vsak dan s svojimi kolegi, oziroma ne, da je navajen, ampak je to nekako njegov ritual. Ko se npr.: čez vikend zmeniva, da bova nekam šla skupaj, on pravi, najprej grem na kavo in potem lahko greva… to me nakako žre in več razlogov. Eden je ta, da mora it v gostilno na kavo, da ne more brez tega. Drugi je, da jaz rabim moškega, ki bo ob meni in bo več časa preživel z mano kot v gostilni ( saj nočem, da imajo kolegi prioriteto pred mano) in tretji, najhujši je ta, da me je strah, da bo eventuelno postal alkoholik ( zdaj sicer ne pije alkohola, vsaj običajno ne), samo ima dobre predispozicije, da to postane ( drugi kolegi ga pijejo in njegovi starši so alkoholiki…). To me zelo muči in razmišljam že o tem, če bom lahko še prenašala to hibo ali ne…
Seveda sva se o vsem pogovorila, a ne najdeva soglasja. Njemu se zdi, da je njegova pravica, da gre kadar hoče na pijačo, meni pa, da v vsem tem pretirava… prosim za nasvet, lp
Živjo Taja!
Ne vem koliko časa sta skupaj s partnerjem, lahko pa si pogledaš mojo zgodbo pod naslovom Kaj sedaj?
V tvojem sporočilu me je zbodel stavek oz. mnenje, ki ga izreka tvoj partner.
Tudi moj je bil prepričan, da mu druženje v gostilni pripada in tudi on je sprva pil kavo.
Nikakor ne mislim, da se bo tvoja zgodba podobno razvijala. Vseeno ti želim, da si v zvezi previdna, pa tudi odločna bolj kot sem bila jaz, ko so tukaj otroci in skupno premoženje je stvari veliko težje reševat.
Tudi jaz sem tak tip človeka kot ti. Motilo me je, ker je bivši partner non-stop hodil po kavicah. Vsakodnevne kavice so za mladino ali samske, saj je to kraj, kjer naj bi si našel družbo, partnerja. No, moj bivši si je tam tudi našel ljubico. Pa tudi finančno to stane veliko. Sploh če tja hodijo kot družba. Verjemi, če te ta njegova navada moti, te bo z leti samo še bolj. Postavi jasno mejo, ki se ti zdi sprejemljiva. Če je ne bo sprejel zaključi odnos.
Ojla!
Hvala lepa cbc! Mislim, da imaš prav!
Primož zanima me zakaj greš vsak dan na kavo- enostavno ne razumem tega, res bi rada razumela partnerja in to vedenje, pa ga ne.
1. za vsakodnevno pijačo na mesec zafrčkaš kar nekaj denarja
2. kavo si kdaj pa kdaj lahko skuhaš sam in te ne bo konec, če ti je ne bo skuhala ravno kelnarica
3. nekatere ženske rabimo pozornost moškega, ne da bi ga mogle vsak dan čakat, da se vrne z gostilne… v končni fazi rabimo bližino moškega, če jo raje nese v gostilno, je dovolj če si nabavimo psa, a se ti ne zdi
4. glede družabnosti in družbe, jaz to čisto razumem, samo ne gre mi v račun, da je vsak dan v službi, potem na kavo s kolegi, potem pa še kakšen hobi in potem sem jaz (mislim, a moški res mislite, da se bo stalno partnerka prilagajala, zakaj?)
5. glede alkohola je pa to samo korak stran od tega… če mora iti vsak dan na kavo, je že skorajda to neke vrste odvisnost, kot vemo se odvisnosti pogosto samo prelevijo iz ene v drugo (nekdo neha pit, pa začne kadit, ali je pa odvisen od odnosov…), potem pa še kolegi, sej veš enkrat ima en rojstni dan, pa en dobi otroka, pa en diplomira, pa drug se poroči… in seveda je treba nazdravit…
To so moje teze, bom zelo vesela, mi boš odgovoril in oponiral, pač rada bi razumela, kaj se dogaja… lp
Včasih se vrtimo v začaranem krogu odnosov, konflikti se vrstijo, ob tem pa nastaja vedno večje nerazumevanje in partnerja vedno globje toneta v brezno brezupa in stiske.
Strah zelo močno odzvanja v vajinem sistemu. Tukaj se pojavi še negotovost, saj nikoli ne veš… Sprašujete se, ali boste še dolgo vzdržala to hibo, kot vi pravite, saj ste poskusila že vse, pa ni razumevanja s partnerjeve strani. Želite si, da bi vas in vajin odnos dal na prvo mesto, saj se vam to zdi nekako smiselno, glede na to, da sta partnerja. Občutek imam, da ste zelo sama ob tem moškem. Rada bi mu povedala, kako vam je, da ga pogrešate, želite si, da bi začutil vašo stisko. On pa vas kar ne sliši. Morda vas celo doživlja, da ste posesivna in mu jemljete njegov življenski prostor. Morda se boji, da bo popolnoma izgubil sebe, če preneha s svojimi rituali, kajti kaj mu pa potem še sploh ostane, razen vi. Moški se velikokrat oklepajo neke stvari, naj si bo to TV, šport, saj se bojijo, da jih bo ženska popolnoma posrkala vase, če se odrečejo še zadnji stvari, ki jo imajo. Čutijo, da so se tako in tako že vsemu odrekli in se prilagodili. “Samo to mi prosim pusti…” Začnite pogovor na to temo, česa se on v resnici boji, da potrebuje rezerve in kako mu je, ob tem, ko bi se moral odreči svojim navadam, ker vi tako želite. In kako je vam ob tem, ko si želite moškega, ki bi vas dal na prvo mesto, vas začutil in razumel v vašem notranjem svetu? Kako grozno vam je, ko odhaja in vi imate občutek krivde, saj na nazevednem nivoju najverjetneje doživljate, da odhaja zaradi vas? Kaj je s to krivdo pri njem in s strahom, z negotovostjo, ki vam jo zapušča vsakič ko odide v gostilno. Natanko tako, kot se vi počutite ob njem, ko odide in vsa čutenja, ki se vam pojavljajo, od jeze, žalosti, obupa, strahu, so tudi pri njem, vendar jih ne čuti, zato jih pa toliko bolj čutite vi. Vi nosite njegova občutja, kar je velikokrat zelo pogosto pri ženskah. Začnite pogovor o občutkih, ki se vam prebujajo, saj jih tudi on zelo dobro pozna, vendar jih je kot otrok alkoholika močno zatrl, saj otrok drugače ne preživi agresivnosti besa, jeze, strahu, groze, sramu in vseh zlorab, ki spadajo zraven v družino z alkoholom. Tudi on je nekje ostal pozabljen, zavržen, neslišan, nerazumljen in v sebi zelo sam, z večnim občutkom žalosti, saj starši alkoholiki niso sposobni začutiti otroka, ravno tako kot on sedaj vas na zmore začutit v vaši stiski.
Za začetek vas lepo pozdravljam. Naj povem,da sem zelo vesela, da nisem edina s takim problemom in to zato, ker vidim, da za nastalo situacijo nisem samo jaz kriva in bolna, kot mi pravi, ampak obstajajo ljudje, ki vidijo v dno temu problemu.
Gospa Sabina, vse, kar ste napisala, vse opisuje mene in moje občutke. On pravi, da mu kradem svobodo, njegovo zasebnost, pravico, da sam odloča, kaj bo s svojim življenjem počel, tudi, če ga zavozi ali pa se pijan na poti domov ubije. Pravi, da če mene to skrbi, če me to njegovo početje boli, da imam sama problem, da to ni njegov problem. Čeprav imava tri majhne otroke in drugače lepo in dobro vezo ima on še vedno pravico početi kar hoče, brez da komurkoli polaga račune. Pa nočem polaganja računov, le iskrenost. Le nek čut do mene in razumevanja do mojega strahu, da se ne bo nekoč ubil na cesti. Pa pravi, jaz sem dobro poskrbel za otroke in tudi do tebe sem dober, če včasih grem, je to zato, ker rabim, tudi jaz sem samo človek…in če se mi kaj naredi na cesti, imava zavarovanje, vsaj reveži ne bodo, mene se bodo pa lepo spominjali.
Ja, vse lepo in prav, dokler ne pridemo do tega, da on rabi odklop vsak teden, vsak vikend (ponavadi v nedeljo,ker je gostinec). Enostavno ga ni domov iz službe, na tel. se ne oglaša, včasih ga izklopi…pa ne kličem ga vedno, niti mu ne težim, ker vem, da je v družbi in bi mu ranila ponos..enostavno, ne da se mu z mano vbadati. Pa sem probala na lep način, s pogovori, s svojimi strahovi, pa je vedno isti odg. Pa na grd način, pa je še slabše..pet let se dogajajo njegovi izhodi, pet let sem se delala slepo in upala na bolje, pa je le slabše.
Postaja vse bolj pogosto in vse bolj arogantno do mene in najine družine. Tudi neodgovorno. Zdi se mi, kot da se spremeni v čisto drugega človeka, kadar gre ven! Tudi laže se in prikriva. Doma pa vedno najde izgovore za vse, vedno opravičila, vedno nov pesek v oči, zatrjevanja..en teden drži najin odnos potem se zgodba ponovi. Potem sem pa jaz kriva! Kako se on obnša?? Kaj on počne?? Saj ne hodi nikamor! Le eno pijačko v družbi še spije… do pol petih zjutraj??!! LE KAJ SI JAZ UMIŠLJAM da on počne! On je čisto OK, on nima slabe vesti, ON NE DELA NAPAK! Ne vem več kako naprej, naj ga pustim,ne morem, čeprav še sama ne vem zakaj ne, naj živim z njim pa to prenašam? Rada bi pomoč, da vidim ali so res moje napake, ki jih delam tako močne, da mi takole vrača ali imava resno krizo, ali se take stvari da razrešiti…
Za začetek vas lepo pozdravljam. Naj povem,da sem zelo vesela, da nisem edina s takim problemom in to zato, ker vidim, da za nastalo situacijo nisem samo jaz kriva in bolna, kot mi pravi, ampak obstajajo ljudje, ki vidijo v dno temu problemu.
Gospa Sabina, vse, kar ste napisala, vse opisuje mene in moje občutke. On pravi, da mu kradem svobodo, njegovo zasebnost, pravico, da sam odloča, kaj bo s svojim življenjem počel, tudi, če ga zavozi ali pa se pijan na poti domov ubije. Pravi, da če mene to skrbi, če me to njegovo početje boli, da imam sama problem, da to ni njegov problem. Čeprav imava tri majhne otroke in drugače lepo in dobro vezo ima on še vedno pravico početi kar hoče, brez da komurkoli polaga račune. Pa nočem polaganja računov, le iskrenost. Le nek čut do mene in razumevanja do mojega strahu, da se ne bo nekoč ubil na cesti. Pa pravi, jaz sem dobro poskrbel za otroke in tudi do tebe sem dober, če včasih grem, je to zato, ker rabim, tudi jaz sem samo človek…in če se mi kaj naredi na cesti, imava zavarovanje, vsaj reveži ne bodo, mene se bodo pa lepo spominjali.
Ja, vse lepo in prav, dokler ne pridemo do tega, da on rabi odklop vsak teden, vsak vikend (ponavadi v nedeljo,ker je gostinec). Enostavno ga ni domov iz službe, na tel. se ne oglaša, včasih ga izklopi…pa ne kličem ga vedno, niti mu ne težim, ker vem, da je v družbi in bi mu ranila ponos..enostavno, ne da se mu z mano vbadati. Pa sem probala na lep način, s pogovori, s svojimi strahovi, pa je vedno isti odg. Pa na grd način, pa je še slabše..pet let se dogajajo njegovi izhodi, pet let sem se delala slepo in upala na bolje, pa je le slabše.
Postaja vse bolj pogosto in vse bolj arogantno do mene in najine družine. Tudi neodgovorno. Zdi se mi, kot da se spremeni v čisto drugega človeka, kadar gre ven! Tudi laže se in prikriva. Doma pa vedno najde izgovore za vse, vedno opravičila, vedno nov pesek v oči, zatrjevanja..en teden drži najin odnos potem se zgodba ponovi. Potem sem pa jaz kriva! Kako se on obnša?? Kaj on počne?? Saj ne hodi nikamor! Le eno pijačko v družbi še spije… do pol petih zjutraj??!! LE KAJ SI JAZ UMIŠLJAM da on počne! On je čisto OK, on nima slabe vesti, ON NE DELA NAPAK! Ne vem več kako naprej, naj ga pustim,ne morem, čeprav še sama ne vem zakaj ne, naj živim z njim pa to prenašam? Rada bi pomoč, da vidim ali so res moje napake, ki jih delam tako močne, da mi takole vrača ali imava resno krizo, ali se take stvari da razrešiti…
Lep pozdrav!
Veliko žalosti sem čutila iz vašega pisanja. Zelo sama ste za vse. Tri majhne otroke in moža, ki je v sebi še sam otrok. Vprašala vas bi, od kje prihaja vse to? Ta čustveni svet žalosti, osamljenosti, da si za vse sam, te nihče ne razume, je vam od nekje zelo poznan. Tudi mož se v sebi doživlja zelo podobno, samo da vam tega ne pove in prekriva z alkoholom. V sebi je pa zelo krhek in ranljiv. Otrok, ki je bil zelo zavržen in sam. On v resnici ne beži pred vami, temveč pred sabo, ker se boji svojih občutij osamljenosti. Pravite, da potrebuje odklop vsak teden, vsak vikend. kaj je ta odklop? Kaj se zgodi v vajinem odnosu, da se mora odklopiti? In katera čutenja so tam, kakšno čustveno vzdušje je med vama, da se on odklopi? To je tisto čustveno vzdušje, ki ga vidva zelo dobro poznata od doma in ga ponovno kreirata. V tem imata stik.
Pravite, da on nima slabe vesti, on ne dela napak. Kakšnih napak se on boji? On sebe doživlja, da je napaka, zato ob sebi ne vzdrži. In zato pije, da prekrije sram, ki ga čuti, ko je trezen. V sebi je zelo osramočen, kar prinaša iz svoje izvorne družine. Alkohol je prekrivanje globokega sramu, ko človek v sebi čuti, da je napaka, ničvreden, grd, kriv, bi bilo kar bolje, da ga nebi bilo, da bi na cesti umrl, bi ga morda potem kdo pogrešal, bi vsaj lep spomin nanj ostal. Gospa, to so zelo težke in boleče stvari, s katerimi je zelo težko živeti, odgovor pa je v otroškem doživljanju sebe in svoje družine.
Želim vam vse dobro v bodoče, vam, vama in vajinim trem otrokom.
Evo se spet oglašam…
Ravno takega izida se tudi sama bojim, upam, da sem ga nekako uspela pretrgati dokler je še čas. Moj fant je po nekajkratnem pogovoru in prepiru nekako uspel pretrgati ta krog in ne hodi več vsak dan po gostilnah, temveč sva se nekako zmenila za omejitev (torej nekako za 2x ali 3x na teden, da gre lahko na kavo s prijateljem). Kljub temu, da sem si nekako oddahnila in se počutim nekoliko boljše, da sva nekako dosegla kompromis, ki sicer za nobenega od naju ni povsem sprejemljiv, je pa vsaj premik na bolje, me skrbi, da bo nekoč postal alkoholik in seveda sama ne bom mogla ničesar spremeniti, razen tega, da bom odšla, oziroma postavila ultimat. Zanima me, kaj naj naredim, da se znebim tega strahu, pred prihodnostjo in strahu pred takim izzidom. Saj veste strah se rad uresniči, če ničesar ne narediš v zvezi s tem. Kako naj človek izgubi strah pred zapuščenostjo, možno bedo in zapostavljenostjo, kar je doživljal v otroških letih ob “nedoraslem” očetu?S tem strahom se namreč borim (ogormno berem o tem) nekako inhibira v vsaki zvezi.
Lep pozdrav in hvala za odgovor.