Spoštovani,
Imam problem in rada bi vaš nasvet ter mnenje. Sama ne vem več, kaj naj naredim in kako naprej.
Pred leti smo se preselili v taščino stanovanje, v katerega smo kar precej vložili. Velik delež je prispevala tudi ona, naj pa bi bila to njena zapuščina mojemu možu, njenemu sinu. Svojemu drugemu sinu naj bi zapustila drugo stanovanje, v katerem stanuje ona, skupaj z njim, mojim svakom, ki je samski (nezaposlen, 50 let).
Midva z možem imava veliko družino – 5 otrok, med njimi tudi enega s posebnimi potrebami. Ona se je od nas distancirala, takoj je povedala, da nam pomagala pri delu ne bo, razen, če se kdaj zgodi kaj izrednega. Bila je precej natančna: enkrat na mesec bi recimo koga odpeljala v šolo. Pazili smo, da je ne bi vznemirjali in obremenjevali – res smo jo prosili samo za kakšno vožnjo približno enkrat na dva meseca. Res se trudim, da bi bila z njo prijazna, celo takrat, ko ona ni. Zelo me prizadene npr., če mi za rojstni dan podari metlico in smetišnico. Ampak – ona je mati mojega moža in potrudila sem se, kolikor sem se mogla. Vedno, ko smo jo kaj prosili, je to obešala na veliki zvon – pol mesta je vedelo, da jih je ona npr.peljala v šolo. Pa nič hudega, to me ne skrbi tako, boli pa me, če medtem ko jih pelje, napeljuje otroke k neupoštevanju staršev. To se je redno dogajalo, zato sem se temu začela izogibati, nisem pa hotela konfliktov in delala sem čimbolj tako, da je ne bi s čim vznemirjala…
Ona pa se je začela vse bolj ponujati za »pomoč«, da naj jo poiščem, ko jo bom rabila…
Tako mi je eden od otrok (najstnik) zelo »nacufal« živce…Ni hotel v šolo, ni hotel delati naloge…en teden je bilo tako. Jaz sem bila bolna, vročino sem imela, pa sem taščo prosila, če mu reče kakšno besedo, kako pravila pač obstajajo za to, da jih upoštevamo itd. Povedala sem ji tudi, da mora iti za kazen peš. Ona je šla k njemu, na svoj način dosegla, da je šel v šolo (obljubila mu je denar!). Meni je bilo sicer žal, da sem jo sploh kaj prosila, ampak nisem želela konfliktov in sem si rekla, da bom že potrpela, mi bo to pač šola in je ne bom več prosila za takšno uslugo. Med pavzo me je sin klical domov in mi cinično povedal, da ga bo babica itak prišla domov iskat z avtom. Rekla sem mu, da je njegova kazen, da gre peš (mimogrede: šola sploh ni daleč in normalno bi bilo, da bi vedno hodil peš). Če skrajšam: babica ga je res prišla iskat z avtom in mu naročila, naj se staršem zlaže, da je šel peš (klical je po telefonu). Jaz sem laž takoj spregledala in sem ju počakal na dvorišču, da sem ju dobila na laži. Takrat mi je prekipelo in sem ji pa res rekla, da mi ni všeč, če me ima nekdo za norca. Potem sem šla v stanovanje, takoj za tem je prišel moj svak in začel napletati nekaj o tem zakaj sta oba skupaj skovala tak načrt, da se mi bodo skupaj zlagali – da jaz ne bom živčna…! Povedala sem, da opravičila za to ni, da sem zelo užaljena in razočarana, da mojega sina, katerega je itak potrebno vsak dan znova učiti obnašanja, učijo, da se zlaže mami. Ker ni nehal razlagati in ponavljati eno in isto – češ da sta imela onadva prav…sem pač rekla, da se o tem ne bom pogovarjala in odšla stran (pri tem sem bila res zelo neomajna). Svak pa je začel dobesedno noreti in kričati, da me ima dovolj, da mi prepoveduje, da še kdaj pridem v njihovo stanovanje, zakaj sem sploh prišla – povedala sem, da zato, ker me je povabila njegova mama in mi ponudila pomoč, da k njemu sploh nisem prišla. Potem je še veliko kričal, mi grozil, prepovedoval. Medtem je prišla tašča in dejala, naj res ne hodim več k njim, da ga ne bom vznemirjala, da bo ona prišla k meni na kavo ipd. Medtem je seveda skušal umiriti svojega brata tudi moj mož, vse skupaj se mi zdi že zelo trapasto in poniževalno. Najraje bi odšla iz hiše, a s tako veliko družino težko najdem primerno stanovanje. Poleg tega mož misli, da bi bilo neumno iti in vse prepustiti bratu, ki si vse prisvaja – tudi taščina oba vikenda. Meni je vseeno za vse to, rada bi le mir, ne pa, da me nekdo tako napada.
Svak je brezposeln – vzdržuje ga in kuha mu tašča. Lepo prosim za kakršenkoli nasvet. Hvala. LP

Opisujete, kako ne morete razumeti zakaj ste kar naenkrat vi tisti ki ste zahtevni pa čeprav se zelo prilagajate, se trudite,da tašče ne bi vznemirjali, obremenjevali a na koncu vam očitajo,da ste ubrali povsem napačno pot. Ne vem koliko se vaš mož zaveda da vi potrebujete njegovo sodelovanje, pomoč in postavlja se mi vprašanje, kje je bil mož oz. oče ko se je vaš najstniški sin pričel upirati in vas spravljal v nemoč in obup? Tako ostanete sami, ponižani in razvrednoteni, kot da bi vam ušlo izpod kontrole. Zdi se kot da imate s taščo pravi boj, kdo bo uspel na račun drugega. Kar samo od sebe se postavljajo vprašanja, kje je mož, ali ste vi res tako nemogoča in nesposobna, zakaj vas on ni zaščitil pred napadi svaka in tašče? Verjamem da vas je strah ker se je nakopičilo toliko besa in jeze, žalosti in razočaranja, ki jih niti še nista izrazila. Zato si bosta morala vzeti čas drug za drugega in si iskreno izmenjati kaj čutita v tem odnosu. Nenazadnje je vaš mož tisti, ki bo moral urediti nekaj pomembnejših stvari s svojo mamo, kot je npr. priznati da je njen sin sedaj mož in oče, držati se dogovora in postaviti jasne razmejitve. Pri tem so najbolj opeharjeni vajini otroci, ki sedaj najbolj potrebujejo trdno oporo staršev saj so izgubljeni, pravi specialisti v manipulaciji in zmedeni. Zato se bo ravno funkcionalnosti otrok najbolj naučil ob starših, ki so v stiku s seboj in znajo pravilno odreagirati na otrokove besne izbruhe.
Priznajta si tisto kar v vajinem odnosu ne deluje to je velikokrat težko kajti nobeden si ne želi slišati prave resnice ampak velikokrat hočemo slišati tisto v čemer imamo prav. To pa ustvarja pravi pritisk, ko si ne priznamo da se med nami dogaja nekaj česar si nočemo priznati. Izčistita vajin odnos sporov, jeze, žalosti in razvrednotenja, da bosta lahko svojim otrokom dejala, rada vas imava in ponosna sva na vas.
Srečno!

Romana Žitko spec. ZDT

Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto

Najlepša hvala za odgovor. Naj povem, da je moj mož tisti, ki je sicer ves čas sodeloval pri vsem dogajanju. On je bil tisti, ki je prvi hotel narediti red s sinom. Ker naju obeh ni upošteval, ga je pač hotel prepustiti usodi, češ “pa naj pride do dna”, da bo spoznal…on je vztrajal, da njegove mame, tašče, nič ne kličemo, ker se to ponavadi slabo konča. Jaz sem bila tista neumnica, ki sem “padla na limance”; tašča me namreč dobesedno lovi in se ponuja za pomoč čim začuti, da jo malo izključimo; čeprav zelo pazi, da se znajde, da je to bolj poredko – največ enkrat na mesec – to bi bila njena želja, mi pa jo poprosimo “za pomoč” bistveno, bistveno manj. Ampak, naj povem, da predvsem, pogosto pa izključno zato, ker so me doma naučili, da je starejše treba spoštovat, vključevat v svoje življenje, čeprav jih ne rabimo, da se počutijo še pomemne in potrebne. Jaz sem s tem dogodkom sigurno zakjučila to sodelovanje, čeprav je tašča naslednji dan prišla k nam jokat, se opravičevat in prosit, da pozabimo na dogodke tega dne. Njo sem sicer “umirjala” in tolažila, ker je tožila, kako hudo ji je doma s sinom, mojim svakom, ampak sem ji tudi povedala da je po tem ne bom prosila…
Midva z možem sva, hvala Bogu, najin odnos razčistila, tudi s pomočjo terapevtov ravno vaše institucije. In, moram priznati, da se je splačalo in da takšno pomoč priporočam tudi vsakemu, ki to pomoč rabi. Če bom jaz spet začutila potrebo po tem, bom izkušnjo vsekakor ponovila. Moža v sporu nisem omenjala, da sem vso stvar skrajšala. Je pa na vsak način skušal prekiniti situacijo, le da ne na isti način kot njegov brat, ampak kolikor se je dalo umirjeno in s spoštovanjem do vseh, za razliko od svojega brata.
Sin, zaradi katerega je vsa stvar sploh izbruhnila (v danem trenutku,sicer pa to nikakor ne more biti razlog za takšne odnose), je sedaj čisto v redu. Zaveda se, kaj je delal narobe, da bi se v prihodnosti izognili takšnim situacijam, smo se naročili pri svetovalcu.
Moj problem, ki še vedno ostaja, je samo moja tašča, ki me moleduje, da na vse pozabim, kar pa ne morem. Pa ne, da bi imela kakšne težave z odpuščanjem, ampak izključno zato, ker se nočem izpostavljati takšnim izbruhom, ki me potem delajo nervozno in konec koncev škodijo mojemu zdravju.