Pozdravljeni!
Poročena sva skoraj dve leti. V začetku je bilo polno obljub, veselja, upanja, pričakovanj. Rodila sta se nama tudi dva otroka.
Takoj po poroki pa je partner postal ljubosumnen na mojega prejšnjega partnerja, čeprav z njim nisem že dalj časa imela nikakršnih stikov, niti mislila nisem nanj, ne govorila o njem; skratka menim, da brez razloga. Grozil mi je, da bo odšel, čeprav sem bila v osmem mesecu nosečnosti.
Po porodu se je še poslabšalo. Prej sem imela nekaj prijateljic, s katerimi sem se občasno slišala po telefonu, minilo me je, da jih še kličem, ker mu očitno ni bilo prav, da imam z njimi stike (sedel je zraven, ko sva klepetali; prisluškoval je pogovorom…). Nimam več prijateljic, ki bi jih lahko poklicala in tudi le-te me več ne kličejo. Prav tako mu zdaj naenkrat tudi ni prav, da kličem svojo mamo. Groza!!! Resnično se počutim samo …
Tri mesece po porodu sem znova zanosila in imela (še vedno imam) težave z depresijami. Po rojstvu drugega otroka se mi zdi, da je še slabše – imamo še manj časa, nikamor ne gremo, partner je veliko časa v službi …
Najhujše pa je, da živimo v isti hiši z njegovimi starši, midva sva zgoraj, oni spodaj. Ne prenesem tašče in tasta, ki se vmešavata v najin zakon (tašča mi po svoje prestavlja sveže oprano perilo, kljub mojim prošnjam na vsak način lika moje perilo, tast hodi k meni in me ves čas sprašuje, kaj bom jedla, kaj naj mi skuha …). Vse to bi še nakako prenesla, če se ne bi ves čas tako vlekli za svojega sineta, mislijo, da sem samo jaz kriva za vse pogostejše hude prepire, ki jih imava. Do mene sta očitno hinavska, se delata prijazna; vem pa, da me črtita in mrzita. Če se z možem spreva, tast vedno priteče v zgornje nadstropje in se vtika, posreduje; konča pa se tako, da jaz glasno jokam, tast pa mi pridiga, me krega …
Mislim, da me v tej hiši nihče ne razume, nekako ne spadam sem. Če pride sem moja mama, se vsi kar potuhnejo in umaknejo, kot da morava biti sami. Ves čas sem sedaj to skrivala, bila tiho, sedaj pa ne morem več …
Naj napišem še to, da se z možem po prepiru vedno nekako pogovoriva, si odpustiva in greva naprej, tu so tudi otroci,ki jih obožujeva. Ljubiva se, vendar so stvari, ki motijo mene , verjetno tudi njega. Mislim, da bi se razumela veliko bolje, če bi živela sama, ali pač ne? ne vem.
Vesela bom kakšne vzpodbudne besede ali podobne izkušnje, morda nasveta.
Hvala, lp.

Jaz bi že zdavnaj zbežala, če bi imela takega partnerja. Pa brez zamere.

Drugače pa – ja pojdita na svoje, če imata le šanso.

Imaš dva velika problema, ki sta, po mojem mnenju, rešljiva samo ob vajinem medsebojnem sodelovanju.

Prvi problem je tvoj ljubosumni mož, ki ti krati tvojo osebno svobodo. Bolezensko ljubosumje ubija razmerja zato boš morala najprej rešiti problem z njim. Temeljit pogovor, odkritost in odprte karte z obeh strani so edina pot, da zgladita nesoglasja med vama. Razloži mu svoje videnje problema tako, kot si ga opisala nam v svojem postu. Da poleg njega in otrok v svojem življenjj potrebuješ tudi prijatelje, znance in sorodnike in, da ga s tem, če si kdaj pa kdaj zaželiš klepeta in kavice s kako prijateljico, nimaš čisto nič manj rada. Niti njega, niti otrok. Odrasel človek je, želim ti, da bi te razumel, če pa ne, si jst osebno ne znam predstavljat, kako lahko posameznik eksistira v takem zakonu. Slej ko prej te bo zadušilo.

Drugi problem so njegovi starši. Vse lepo in prav, če skrbijo zate (vas) in te (vas) imajo radi. Vendar, vse ima svoje meje. Ste samostojna družina, ki je, prepričana sem, sposobna skrbeti sama zase. Dati jima morata na znanje, da cenita in sta hvaležna za ves njihov trud, vendar, da ste odrasli, da znate zase dovolj dobro poskrbeti in, da naj se v bodoče ne trudijo več okoli vas. Da boste hvaležni, če vam bodo pomagali takrat, ko boste za pomoč prosili in jo potrebovali. Naj poudarim, da bi moral imeti pri reševanju tega problema ključno vlogo tvoj mož. Starši so njegovi in mislim, da je on tisti, ki bi moral, seveda v imenu obeh in tvoji prisotnosti pri pogovoru, sprožit ta problem, ga obrazložiti in prositi za razumevanje saj je stvar še toliko bolj delikatna, ker živite v isti hiši. V začetku vsekakor pričakujta zamero ali vsaj slabo voljo, vendar se bosta tudi onadva menda počasi navadila in razumela, da si vsak želi organizirati življenje na svoj način.

Upam in želim ti, da ti v obeh primerih uspe. Bodi trdna v svojih zahtevah in željah. Če pa ti problemov ne uspe rešiti, zate in vajine otroke, z njim v tej hiši ne vidim svetle prihodnosti. ŽAL. Le pogumno saj veš: sreča je na strani hrabrih.

LP

POzdravljena,

Naj ti na kratko predstavim svojo zgodbo – poročena 8 let, en otrok, živim pri moževih starših (tako kot ti – oni spodaj, mi zgoraj, nimamo ločenih vhodov). Mož je mamim sinek, čeprav sicer ne povsem,(če lahko temu tako rečem – velikokrat se potegne zame, včasih tudi ne – to sicer največkrat takrat,ko se kregava sama med sabo; ni pa toliko, da bi se odselili, ker da je itak edinec, ker se ne bi zapufal). Jaz se ne razumem predvsem s taščo, ki tudi vtika nos tam kamor ni treba (že marsikdaj smo “razžiščevali” kaj je moteče, pa je le malenkost bolje (trenutno ima “napade” šlihtanja mojih rož takrat, ko nas ni doma, pride pa gor takrat, ko pride sin iz vrtca in ga gre preoblečt). S tastom sicer nimam večjih problemov, se pa postavi na taščino stran takrat kadar je kaj narobe med nami in njima. Jaz vem, da bi vsem medsebojnim problemom naredili konec – ČE BI SE ODSELILI. Med poletjem sem jaz vzela sina in odšla “na počitnice” za 14 dni k mojim staršem. Ma, šla sem, da sem si malo oddahnila in se duševno spočila OD VSEH – tudi od moža, kateremu je tudi odgovarjalo, da je postal začasno samski (veš, mene teži tudi to, da se možu kaj dosti ne da ukvrajat s sinom in ga ima kaj kmalu dosti). To me še dodatno boli pri srcu. Ne morem reči, da ga ne mara, ampak lahko bi se kaj več ukvarjal z njim, pa so mu vedno na prvem mestu njegove želje, nato šele sinove).

Vidim, da imaš ti še večje probleme kar se tiče odnosov med vami in moževimi starši. Si se že kdaj resneje pogovorila s taščo in tastom kaj te moti? Kakšen odnos ima mož do “tvojih ” problemov z njegovimi starši. Se je že kdaj postavil na tvojo stran? Nekako imam vtis, da ne (če samo pomislim na to, da si morala med nosečnostjo kar precej delati pri urejanju stanovanja).
Menim pa, da dejansko predstavlja rešitev vaš odhod iz hiše, če je seveda finančno mogoč. Jaz sem marsikdaj jezna sama nad sabo, ker ne zaslužim toliko, da bi lahko postala magari podnajemnica (pri mojih starših žal ni prostora, pa tudi vožnja v službo bi mi vzela preveč časa, tako da ne bi mogla potem biti nič s sinetom), ker bi odšla (pa čeprav brez moža) in zaživela SVOJE življenje. Mislim, da poznam toliko moža (ampak nikoli ne veš), da bi kmalu kljub vsemu prišel za nami.

Jezna

Moje izkušnje s taščo so tudi grozne, a začuda obratne – nikoli ni nič skuhala, k mojemu perilu je še svoje dodala, prosila me je, naj likam še njeno. Znajo bit grozne, a ne?

Šalo na stran, tu ne gre za to, kaj dela ali ne, ker karkoli napravi ali ne napravi oseba, ki ti je tečna, je grozno. Pa to, da ji ne moreš reči, da te ni doma ali pustiti zaklenjeno, in kratkomalo pridejo. Vem, kako je.
Odseliti se, to je edina rešitev.

Pri tvoji zgodbi me najbolj moti dejstvo, da zaradi vajinega odnosa izgubljaš prijateljice oz. ostajaš vedno bolj sama. Tvoja zgodba me nekako spominja na pripovedovanja žensk, ki so ustpele fizično in / ali psihično nasilje. Najprej se je začelo z omejevanjem kontaktov, prisluškovanjem … in ko so se izolirale od ostalega sveta pa je partner pričel z nasiljem.

Da ne bo pomote … nočem napovedovati, da se bo to zgodbilo tudi tebi. To sem ti napisala samo zato, da bodi pozorna in se nikar ne izoliraj.

LP

B.

Ej, oprosti, ampak ne glede na vse ostalo, ne razumem, kako se mu lahko pustis tako ponizevati, da on odloca ali lahko klices prijateljice ali ne?

Kako si se mu lahko tako podredila, da jih na njegovo zeljo ne videvas vec?

Ali je to, da njemu ni prav, zadosten razlog, da se ti necemu odpoves, pa ce je to se tako pomembno zate in za tvojo sreco?

Ali lahko reces, da ga kljub temu ljubis? Kljub temu, da pusti starsem da se vmesavajo v vajin odnos in te omejuje v vsakodnevnem zivljenju? Te zapira med stiri stene, samo s otroci? Je to ljubezen?

Ne vem kje je tu resitev, ampak najprej moras ti razcistiti sama s sabo, ali si bitje, ki si zasluzi spostovanja ali ne. In potem razcistiti z njim. Glede vsega…

Ljubosumje ni znak ljubezni. Podrejanje vajinega odnosa starsem niti.

Pozdravljeni!
Njaprej se vam vsem zahvaljujem, ker ste prebrali mojo zgodbo. Hvala tudi za mnenja in nasvete, ki so mi dali misliti.
Še vedno razmišljam o možnostih, takih in drugačnih, ki bi nam spremenile življenje, vendar so povsod ovire; otroka sta še tako majhna (vem, da to ni ravno najboljši izgovor?!).
Naj napišem še, ker zadnjič nisem, da nama je moja mama podarila parcelo za gradnjo hiše. Stvar z geodetom se je začela odvijati, vendar je po zadnjem prepiru mož izjavil, da hiše ne bomo delali, ker to baje preveč stane?! In pravi, da je tu, kjer živimo, kar v redu, da se tu dobro počuti … Seveda, če ima vso podporo in zaledje v spodnjem nadstropju…
Glede dejstva, da sem sama, nimam prijateljic, pa se nekako tolažim (če temu lahko tako rečem), da grem čez pol leta nazaj v službo (sem še na porodniškem dopustu) in bom imela več socialnih stikov, pa če mu bo to všeč ali pač ne. Moral se bo sprijazniti, ker službo potrebujeva.
Med tem časom sva se veliko pogovarjala, oba veva, da se imava zelo rada, rada imava otroke, rada sva skupaj; skratka ni tako hudo, da bi morala narazen. Edino, kar je res narobe, je njegova ljubosumnost, kar pa morava resnično še bolj razjasniti. In pa odnos z njegovimi starši, kar bo treba hočeš, nočeš urediti. Čeprav bodo verjetno užaljeni, vendar je to res njihov problem. Mi smo svoja družina – to si ponavljam ves čas.
Mož mi veliko pomaga (kuha, pospravlja, pomiva); lahko sem srečna za razliko od marsikatere ženske, ki je za vsa opravila sama.
Trudim se razmišljati pozitivno (morda boste rekle, da sem celo preveč optimistična), ker se ubadam tudi s svojimi depresijami in vem, da preveč črnogledosti samo škoduje (meni in okolici).
Še enkrat se vam zahvaljujem za mnenja in si resnično želim še kakšnega mnenja, ker mi dajete upanje, da nisem tako sama in da me nekdo razume.
Skratka, kot prijateljice, ki jih pogrešam. lp

Odseli se od njegovih staršev, če hočeš ohraniti družino. Vpliv staršev na “sinKote” je presenetljivo velik in moteč. Več nasvetov od tega ne rabiš. Zelo, zelo odkrit pogovor z možem, brez obtoževanj, prepira…, mogoče poskusita poiskati pomoč dobreag strokovnjaka. Ne boš zdržala tega tempa iz dobre notmalne ženske boš postala depresivna uničena ženska, predpražnik, vreden pomilovanja in pomoči vseh. Primerov kot je tvoj je veliko. Starši se niti ne zavedajo koliko družin uničijo otrokom s svojo skrbjo. Njihovi pogledi so drugačni, ni nujno anapčni ampak gotovo ne v kontekstu nove družine. Čeprav pod šotorom, na svojem mora biti vsaka mlada družina. Starši pa naj bodo obiskovalci ob priložnostih ne kar tako vsak dan. Predvsem pa naj pomagajo, ko jih za to mladi prosijo, ne po svojem občutku.

Moža MORAŠ prepričati, da greste na svoje – stran od njegovih staršev. Pa ne začni z ultimati, ampak poskusi zelo previdno in prijateljsko. Če ne bosta prišla nikamor, vama lahko pomaga terapevt. ZELO pomebno je, da se mož odtrga od doma in ugotovi, da se mora v konfliktu med družino in ženo postaviti zate. Tvoje želje in zahteve so upravičene in to si ves čas ponavljaj, da boš bolj samozavestna.
Prihodnost vaše zveze je po mojem odvisna od tvojega poguma, da se postaviš zase in od poguma tvojega moža, da se postavi zate in za otroka.

Mislim, da sta naletela na prvo resno oviro v vajinem zakonu. Ni vsaka ovira že povod za ločitev. Jaz pač gledam tako, da sedaj nista samo vidvam ampak sta tukaj otroka, ki potrebujeta oba. Lahko je reči: gremo narazen, dokler sta še fant in dekle. Ko je tu družina, je stvar popolnoma drugačna. Večina, ki se jih oglaša in svetuje na tem forumu, razen poklicnih svetovalcev ponujajo instant rešitve: naženi ga, jaz s takim že ne bi živela itd. Smo v času, ko si želimo povsod instant rešitev. Od hrane, do odnosov. Vse takoj in po hitrem postopku. Po mnogih izkušnjah, skozi katere sem šla, je treba vse reševati s pogovorom. Toda ne takim, ko v loncu že kipi. Raje sproti vsak dan, kot šele takrat, ko se pokrovka že dviguje. Tak pogovor, ki je nabit z jezo in preobilnimi čustvi nikoli ne prinese nič dobrega. Treba je izbirati besede, ki ne zadenejo in ki ne ranijo. Kot vidim iz pisma, je med vama še ljubezen. TUdi vidim, da se znata pogovarjati. Mislim, da bosta znala prebroditi krizo, ki pride v vsakem odnosu. Glede moževih staršev: bodi prijazna v malenkostih. Včasih ne stane veliko, odziv pa je lahko presenetljiv. Pojdite skupaj na sprehod in uživajte med seboj. Ko gre v pritličje, pojdite z njim, da ne bo deležen kakršnegakoli podpihovanja z njihove strani. Stoj mu ob strani, da bo začutil, da je njegovo mesto ob tebi. Vso srečo ti želim. Verjemi, ko boš v službi, boš med ljudmi in bo bolje. Tudi jaz sem dala veliko skozi, pa kar nekako gre. Veliko ti govorim iz svojih izkušenj.

Do 17. imaš čas, če nimata lastnine, se prijavita na stanov. razpis…

Moje mnenje je, da se ljudje ne spreminjajo tako zlahka in tvoje upanje, da je vsak spor nekako zglajen in si drug drugemu odpustita, je res samo upanje. Tvoj primer je klasičen primer partnerskega odnosa, ko eden izmed partnerjev ne ve, kaj je to imeti rad. Tvoj mož je klasičen primer energetsko revnega človeka, ki visi na drugemu in nekako prilagaja svoje psihično stanje trenutni situaciji. Ti pa, seveda, ker nimaš druge možnosti, poveličuješ take trenutke. Sicer je pa vse odvisno od naših osebnih odločitev in tvoja je pač bila, da si izbrala tako življenje. Ko boš ugotovila, in razumela vse kar se ti dogaja, boš imela moč in izbrala drugačno življenje, ne glede na to ali imaš otroka ali ne ali imaš stanovanje ali ne alil bodo iz okolice projekcije kako si slaba mati in žena in kako misliš samo nase. Mogoče to še ne boš storila v zelo kratkem času, predlagam pa ti, da začneš zbirati moč, atom po atom, ter spoznavati svoje resnične želje in jih počasi udejanjit.

Lep pozdrav vsem!

Po nekaj dneh se zopet oglašam.
V tem času sva se z možem veliko pogovarjala o vseh težavah, ki jih imava. Prišla sva do več zaključkov in resnično: ISKREN, ODPRT POGOVOR REŠI TEŽAVE, tudi če so še tako hude.
Z možem sva rešila najine težave, glede tasta in tašče pa nekako ne najbolje. Čeprav imam že nekaj časa perilo obešeno, kot sem ga obesila sama, pa tudi lika mi ne več (ha, ha…).
Z možem se lahko pogovorim res odkrito, odprto; s taščo in tastom pa naj ureja mož, saj so njegovi starši, bolje jih pozna kot jaz in lažje jima kaj reče, saj ve, kaj bosta zamerila in kaj ne. Jaz jima težko kaj rečem tudi zato, ker sem v veliki meri odvisna od tasta, saj mi čuva starejšo hčerko in nekako se mi ne zdi najbolje, da bi se nekaj pritoževala. Čeprav sem jima kljub vsemu že tudi kdaj kaj rekla, seveda previdno in z izbranimi besedami.
Skratka, želim si, da bi nam pomagala takrat, ko njihovo pomoč potrebujemo in zanjo prosimo, in ne, ko sama sprašujeta in hodita za nami. Takrat se res počutim neprijetno.
Upam, da bo šlo.
Tudi vam želim vse najbolje v vaših zakonih oz. partnerstvih in pa še enkrat vsem iskrena HVALA za vaša mnenja. Vesela bom, če se še kdo kaj oglasi. LP.

Pozdrav!

Dva otroka, razlike eno leto, predstavljata najverjetneje velik napor, v katerem niste bila nikoli slišana in ovrednotena. Prekinila ste stike s prijateljicami in s tem ustregla možu. Sedaj več ne veste, ali boste še ohranila stik z mamo? Kako to, da lahko moški vpliva na vas, da sebe popolnoma zatrete, svoje potrebe in želje? Jezna ste in besna, saj se počutite popolnoma ujeto. Tu sta še tast in tašče, ki doprineseta svoj delež. Ko opisujete svoj dom, mi dajete občutek močne utesnjenosti. Žalostna ste, saj vas nihče ne sliši. Z možen se po prepiru res pogovorita, vendar ali vas on resnično začuti v žalosti in obupu? Ali je pripravljen zapustiti dom svojih staršev in zaživeti samo z vami? Ali pa postaviti meje svojim staršem, ko se vtikajo v vajin odnos in ohraniti odnos z vami? Vaš tast mi daje občutek očeta, ki bi mali punčki rad povedal, da je bila poredna. Kako to, da vi dovolite, da ljudje pridejo tako daleč in vas ponižujejo in razvrednotijo? Kdaj boste stvarem, ki vas motijo rekla dovolj in se zaščitila? Ali res lahko mož prepreči, da bi vi imela prijateljice in mamo? Od kje ljudem ta moč, ki jo imajo nad vami?

Verjamem, da vam je zelo hudo in bi najraje zbežala, če bi imela kam. Pa sta tukaj le dva otroka in mož, ki se po vsem hudem z vami pogovori in vam da upanje, da pa le ni tako hudo.

Mož bo moral razmejiti vajin odnos od odnosa svojih staršev. Postaviti se bo moral zase in za svojo družino. Še vedno je otrok, ki čustveno skrbi za svoje starše, saj se najverjetneje boji njune zavrženosti. Tudi vi prav lepo skrbite za svojega moža, ko ga tako lepo ubogate, na koncu še za ceno odnosa s svojo mamo. Ali se je resnično pripravljen odseliti z vami in biti z vami družina? Ali pa le on potrebuje te starše? Kaj je pripravljen narediti za vajin odnos? Vaša depresija govori samo o tem, da od moža niste slišana v svoji stiski in osamljenosti.

Veliko bosta morala govoriti, ne samo o problemih, temveč o vajinih občutjih, ki si jih prebujata, o strahu pred odnosom in o tem, zakaj potrebujeta taščo, da se kregata zaradi nje? Kako bi bilo, če bi živela sama? Kaj bi se zgodilo s stisko, ki je sedaj usmerjena na stare starše? In kaj bi bilo, če bi vaš mož manj delal? Ali bi vidva vzdržala drug ob drugem, brez tašče, tasta? Vajin konflikt se v polnosti ne razvije, ker se vedno nekdo vmeša. Zakaj res vidva to potrebujeta?

Koliko moči potrebujete, da vzdržite vse to, v sebi pa se doživljate kot žrtev, nemočno in šibko. V resnici pa premorete velik potencial. Ni vam potrebno več ubogati, saj niste več otrok. Ste odrasla ženska, ki je rodila dva otroka, kar ni mačji kašelj. V sebi nosite veliko moči, da se postavite zase. Samo bojite se jo izraziti, saj ste že od otroštva navajena poskrbeti za druge. Sedaj ste odrasla ženska, mamica dveh otrok, gospa z vsem spoštovanjem, ni vam potrebno početi nakaj, za kar čutite, da sebe zatrete, za ceno, da se drugi počutijo v redu in jim je lepo. To je samo model, ki ga nosite v sebi. Verjamete, da ste ujeta in nemočna, vendar vaš način življenja govori o tem, da ste zelo močna ženska. Razmislite o tem, kje ste vi in kdo ste vi, a je ta depresija vaša? Pravite, da vaš mož veliko dela. Kaj bi se zgodilo, če bi se ustavil? Koliko depresije bi začutil? Nosite občutja za ves sistem (mož, otroci, stari starši). Zato, pa se počutite krivo za vse v hiši. Postala ste grešni kozel, ker ste ranljiva. Ste v tujem domu ob dveh otrocih. Dojemljiva ste za to, da nosite občutja drugih, kar kaže na to, da ste izredno močna. Samo verjeti morate vase in vrniti občutja tja, kamor spadajo. To se vam najverjetneje zdi cela nerazumljena filozofija. Rada bi vam sporočila samo to, da vsa občutja, ki jih je vaš mož zatrl in “odrezal”, česar ne čuti, ker je zanj prevec ranljivo, nosite vi. Te občutke je potrebno prepoznat pri njem in začeti govoriti o njih. Kar pa verjetno ne bo lahko, saj se mož ne bo odprl kar “na lepo besedo”. Vendar pa pogovor daje upanje, saj odpira potencial, da se bosta začutila v vajini ranljivosti.

Z močjo, ki jo premorete in vztrajnostjo, boste prehodila pot, ki je pred vami. Na tej poti se zaščitite in poskrbite tudi zase in na svoje potrebe. V kolikor vam bo pot pretežka, pa mi ponovno pišite, da vas usmerim k vam najbližnjemu zakonskemu in družinskemu terapevtu, ki vas/vaju bo usmeril na pot, kjer se bosta lahko bolj zbližala in s skupnim sodelovanjem premagovala prepreke.