Pozdravljeni

Stara sem 33 let, mož 41, hčera 7 let. Pred tremi leti sem še bila 100 kilska, neurejena ženska, brez volje do življenja. Takrat sem ugotovila, da me vara, sem se spravila v red, shujšala 40 kilc, sedaj sem vitka, do konca urejena, v sluižbi na vodilnem položaju, sedaj pa še končujem 2. stopnjo faksa. Skratka polno volje in energije imam. In rekli boste kje je problem???

Najina veza peša že 5 let, sedaj pa je res dosegla podn. Moj je ljubosumen, vedno samo godrnja kaj vse mu ne paše, doma nič ne postori, ne skrbi ne materialno in ne finančno za družino, vse je na meni. Povedala sem mu, kaj me moti, kaj pričakujem od njega, pa ne samo enkrat…..on pa nič…vedno poslušam samo naj pustim šolo, ker njemu manka to, pa tisto in še to…..

sex med nama???? porazen….opred dvema letoma me je dobesedno posilil, in od takrat dalje me mrazi ko se me dotika.

vem, da tako ne moreva nadaljevati, da trpi on in jaz. Oba si zasluživa boljše in srečnejše življenje.

sedaj pa sva oba brez ljubezni, brez volje brez moči…nekako tavava v temi.

pogovorila sva se neštetokrat, haska na pa od nikoder. Včasih se vprašam kaj bi se zgodilo če se v takem trenutku pojavi moški s katerim se zaljubiva. A imam pravico biti srečna, ljubljena, ali bi bila v tem primeru nemoralna????

ne vem kaj naj naredim, vem samo da vsako noč jokam, se počutim osamljeno, prazno ljubezni….trpim jaz, in trpi on.

Tako vama očitno ne bo šlo v nedogled. Kar si naredila s seboj in zase je čisto pohvalno vredno, vsaka čast. To je in bo tvoj bonus za vse življenje, pa naj si bo to z njim (z opombo: če bo spreghledal) ali s kom drugim. Ti in vsakdo drug ima vso pravico dajati in prevzemati (ljubiti in biti ljubljen), tako da bi bil moj nasvet: obriši solze in naprej ! Nikar se ne pusti zapletati v posesivnost in še kaj, nisi vredna tega, ampak kaj več.

Cec
(moški spol)

Mogoče kakšno svetovanje? Da vidita, če se da še kaj narediti…

Če se pojavi moški s katerim bi bila lahko srečna, h kateremu bi se lahko stisnila, kaj narediti. Pojdi z njim za avanturo ali za stalno. Življenje je prekratko, da bi ga preživeli tako kot si opisala.

Edino merilo za nadaljevanje skupnega življenja je medsebojna ljubezen. Če jo imata še kaj, se udeležita kakšne terapije. Če živita na pogorišču, si pa mirne duše recita adijo.

Ojla!

Čimprej se loči!

Lp

Draga PUPA..
Morda, bi bilo pametno, da bi se za nekaj časa “ločila” in bi imel predvsem TVOJ PATNER čas za temeljit razmislek, ker bo drugače uničil družino, karbi bila velika škoda…
LP

Absolutno ne bi bila nemoralna, ljubica moja. Vso to famo okoli varanj in imeti ljubčke in ljubice in raznorazne krivde si je izmislil človek sam. Ker se največkrat ne znajde v partnerskem odnosu, postane njegov psihološki beg še bolj očiten in občutek krivde, da je takih grešnih misli, napravi to, da jih čisto potlači v svoji duševnosti, kot najhujši greh, takorekoč, kot greh grehov. Če ljubezni in sreče ni v odnosu, to ni nemoralno, če jo iščemo izven njega, ampak samo vprašanje odločitve ali boste še nadaljevali tako polživljenje in ali boste kaj ukrenili glede tega. Bilo bi pa nemoralno, če bi bil dejansko prisoten občutek sreče in ljubezni v vajinem odnosu, potem pa bi si čisto iz nekega notranjega nemira ali nekega patološkega iskanja ljubezni, začela to iskati drugje, namesto v svoji duševnosti. Skratka, zaželela še kakšen priboljšek za povrhu. Največkrat je tako, da tisti ki tako dejanje najbolj obsoja, si ga globoko v sebi tudi najbolj želi storiti. Najbrž ti ne obsojaš tako zelo, zato, si ga nekako tudi pripravljena storiti. Tvoja želja imeti drugega, ni patološkega značaja, ni beg ali kaj podobnega. To je samo neka silno globoka potreba po sreči, ki naj bi bila bolj na veliko odmerjena, ki pa je odvisna od te življenske odločitve, ki pa jo k življenju usmerjen človek pač mora storiti in, seveda, imeti tudi moč zanjo.